Četrtek, 31. 8. 2006
nina_sl
Na prvi pogled elegantna rešitev problema kako izbrati temo naše diplomske naloge, se po krajšem premisleku pokaže tudi v drugi luči. Če že imamo tako srečo, da je naš ded ugleden predstavnik stroke, v kateri se tudi sami želimo uveljaviti, pa se nam lahko ustavi pri bolj delikatni točki. Kako, ob omenjenih okoliščinah, ostati objektiven in kompetentno predstaviti javnosti obravnavano temo, ki se nas tiče tudi na osebnem nivoju?
Andreju Mercini je, morda tudi zaradi širokega spektra Arnautovićevih del, v veliki meri uspelo ohraniti objektivnost in distanco pri raziskovanju slovenske arhitekture v času socializma. Moderna galerija do desetega septembra nudi pogled nazaj, ki nas brez pretirane nostalgije ali kakšne patriarhalne patetike pregledno popelje po omenjenem obdobju, ki je v slovenskem prostoru tudi v arhitekturi pač pustil svoj unikatni pečat.
Ilija Arnautović je svoje plodovito ustvarjanje zaključil l. 1986, po približno tridesetih letih iskanja rešitev kako s malo sredstvi izdelati kakovosna bivališča, tako z vidika materialov kot kvalitete bivanja. Njegov opus sestoji skoraj izključno iz stanovanjske arhitekture. Vidno je zaznamoval razvoj gradbeništva in gradbene industrije, predvsem pa je vplival na razvoj novih načinov bivanja. Posvetil se je neprestižnim nalogam, ki bi se danes najbrž zdele večini arhitektov neatraktivne. Projektiral je stanovanja, vendar ne za socialno priviligerane, temveč za najširše množice. Veliko pozornosti je posvetil razvoju tlorisnih zasnov stanovanj. Leta 1955 sta skupaj z arhitektom Milanom Miheličem idejno zasnovala dvo in tro sobno stanovanje s središčnim sanitarnim vozlom brez hodnikov, kjer so prostori krožno razporejeni okoli kopalnice in kuhinje. Z mislijo na tedanji ideal bivanja v družinski hiši z vrtom, je Arnautovič mnogokrat v blokovska stanovanja vnesel nekaj njenih kvalitet tako, da je k stanovanjem načrtoval balkone, lože, terase in vrtove.
Kljub skromnosti in umaknjenosti, ki jo je pri njem zaslediti skozi celotno ustvarjalno obdobje, pa je dejstvo, da je za seboj v resnici pustil sledi in prispeval k zgodbi nekega prostora v nekem času. Ko bi se po toliko letih ozirali nazaj, bi prav lahko videli zgolj ogromne betonsko železne kvadrate, zgrajene z namenom, da se vanje strpa čimveč nasmejanih tovarišev. Stavbe, ki jih je sprojektiral Arnautovič govorijo o viziji in uporabni domišljiji, zaradi katerih smo prebivalci Ljubljane, Beograda in alžirskega Orana lahko hvaležni, da naše bivalno okolje nima strašljive podobe stereotipnih mest iz nekdanje sovjetske zveze, ki so nastajala v vzporednem času v nekem drugem prostoru. Skozi sive stavbe namreč že po nekaj minutah, skozi oči Andreja Mercine začne sevati življenje.
Splošni vtis po ogledu razstave Socializem v slovenski arhitekturi je večinoma pozitiven. Četudi niste ravno kak arhitekturni frik, vas bo razstava najverjetneje navdušila, podobno kot vas razveseli pogled na čungalunge ali pa pitje soka pingo – spomnila vas bo na čase, ki so minili in smo jih morda ravno zato, ker se zavedamo, da jih bržkone, takih kot so bili, nikoli več ne bo nazaj, pospravili v pastelni predalček z nalepkico nostalgija.
Po moderni galeriji se je za vas sprehodila , Nina Si.
Komentarji
komentiraj >>