Četrtek, 7. 9. 2006
BIGor
* Ena izstopajočih plošč lanske diskografske bere je bil album Stairs and Elevators. Težko smo se mu uprli. Sline se še kar cedijo za čustveno nabitimi, preprostimi in gromkimi pesmimi. Njihova iskrenost ni bila slučajna. Če se nismo mogli upreti dvanajstim draguljem, ki so zapečatili remek prvenec Heartless Bastards iz Cincinnatija, bomo le iz nevoščljivosti zavrnili deset novih biserov z drugega albuma tega tria. S plošče All This Time udarijo v ušesa novi intimni izlivi pevke in kitaristke Erike Wennerstrom, ki je po sporočilnosti, avtorstvu in prezenci nevarno blizu karizmatičnim dekletom in gospem rocka Janis Joplin, Patti Smith in PJ Harvey. Blizu jim je, zato jim ne jemlje ne krade. S čvrstimi in iz duše izpovedanimi skladbami se jim preprosto postavlja ob bok. Kot omenjenim, tudi Wennerstromovi preprosto verjameš, predano slediš in se ji predajaš brez zavor. Ne sprašuješ se, zakaj s svojo vrlino skladanja in izpovedi preprosto zagrabi za vrat, s človeškostjo in otipljivostjo privlači ter brez visoke cene pridobi našo naklonjenost. Wennerstromova je z zvestima tovarišema, basistom Mikom Lampingom in bobnarjem Kevinom Vaughnom, ustvarila nadaljevanje Stairs and Elevators in prepričala, da imamo opravka z zasedbo, ki ji bomo preprosto morali prisluhniti, če želimo pobirati najslajše sadove aktualnega, sodobnega rocka.
Vizionarsko napovedovanje, kaj vse se še zna zgoditi s to zasedbo v prihodnosti, bi bilo omadeževanje njenega ustvarjalnega naboja, ki poje in igra naravnost iz duše. Heartless Bastards nam lezejo pod kožo brez pompoznosti, niso bombastičen produkt industrije. Pesem za pesmijo odkriva neomajan Wennerstromin talent skladanja vrlih, nadčasovnih skladb. Srčna godba je globoko predana in zvesta rdeči niti, postavljeni s prvencem. Njen izid pri bluesovsko nastrojeni založbi Fat Possum postavlja prvi indic, da imamo opravka z bluesovsko orientirano skupino, vendar pa je to le en izmed stebrov izpovedno mogočne godbe Heartless Bastards. Z All This Time se je Wennerstromin talent samo še bolj razgalil. Njena avtorska stabilnost nas, poslušalce in spremljevalce zasedbe, navdihuje in uliva veliko upanja in sreče, saj se družimo s skupino, ki je daleč od mizernosti pop industrije. Njena največja skrb je pisanje pesmi in njihovo izvajanje, zato se kar ne moremo izogniti primerjanju Wennerstromove in njene skupine Heartless Bastards tudi s takšnimi velikani, kot je, recimo, Bob Dylan. Primerjava ni pretenciozna, kot ni pretenciozna liričnost novih pesmi, ki so se še bolj spogledale s folkrockovsko premetenostjo. Erika Wennerstrom je ljudska pevka, je ljudski godec − lahko jo postaviš na vogal ulice, kjer okrožena z berači prepeva svoje pesmi in jim osrečuje trenutek dneva; lahko si jo predstavljaš v zakajenem, majhnem baru ali pa na velikem, z reflektorji obsijanem odru. Mogočnost njenega glasu, podobno kot na prvencu, vodi pesem za pesmijo, ritem sekcija ji je še vedno zvesta kot pes in ji sledi na vsakem koraku. Markantno izpiljen studijski izdelek je poglobljeno delo Briana Nieszeja, ki je izvrstno ujel nepretencioznost Heartless Bastards in skupaj z njimi aranžmajsko dodelal točke z violinskimi ali klavirskimi vložki, ki dajejo skladbam nekaj skrivnostno očarljivega. Čeprav nas uvodna skladba Into The Open ob prvem poslušanju kar ustraši: "Pa ja, da se niso zastrupili s Coldplay!???", nam vseh ostalih devet pesmi − Searching Fot The Ghost, Finding Solutions, All This Time, Brazen, I Swallowed a Dragonfly, Blue Day, Valley of Debris, No Pointing Arrow in Came A Long Way − samo podkrepi veličino in mogočnost Heartless Bastards, ki nas ne morejo in ne morejo utruditi. So veličanstvene s svojim preprostim človeškim izrazom, ki se ga ne naveličaš, saj niso ne šablona, ne matrica, ne kopija, ampak godba, ki nam naliva čistega, opojnega vina in so zagotovilo, da po njem ne boli glava.
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>