Petek, 8. 9. 2006
jizah
* James Yancey je človek, ki smo ga in ga še poznamo pod mnogimi drugimi imeni, med katerimi sta najbolj znani imeni vsekakor Jay Dee in J-Dilla. Detroitski producent in občasni mc je v hiphopu pustil globok pečat. Morda njegov vpliv in delo nista toliko vplivala na samo rapersko in soul publiko kot na svet, v katerega se zapirajo najvidnejša producentska imena. Veliko spoštovanje so mu predvsem zaradi svojevrstnega kreiranja beatov, mešanja organskih in elektronskih zvokov ter progresivni idejnosti javno izrazili najvidnejši in »največji« raperski producenti, od Dj Premierja, Pete Rocka, RZE, pa vse do Madliba in bobnarja ter masterminda skupine Roots - ?uest Lovea. J. Dilla je v svoji karieri nekajkrat poprijel tudi za mikrofon, a njegova prava funkcija je bila izdelava beatov za najuglednejša imena rap in soul ustvarjanja. Kreiranje podlag je Dillo potegnilo v sodelovanja z A Tribe Called Quest, De La Soul, Commonom, Busta Rhymesom, Rootsi, Pharcydi, tako naprej pa bi lahko našteli nepregledno dolgo vrsto raperskih imen. Ko k temu dodamo še, da je bil fant del skupine Slum Village, polovica projekta Jaylib, da je delal tudi na lastnih solo projektih ter sodeloval pri domala vseh najboljših ameriških soul ploščah tega tisočletja, to pove veliko.
Za založbo BBE, ki izdaja skoraj izključno inštrumentalne raperske izdelke, je že pred leti izdal svoj inštrumentalni prvenec »Welcome To Detroit«, svojo solo kariero pa je nadaljeval le nekaj dni po svoji tragični smrti, ko se je na policah plošč znašla inštrumentalna »Donuts«, na kateri najdemo okrog 30 raperskih beatov izjemno kratkih minutaž. Govorimo torej o letos preminulem producentu, ki mu je v začetku februarja smrt zadala njegova nekaj let trajajoča avtoimunska bolezen. Svoje bolezni in srečanja z onostranstvom se je J. Dilla očitno dobro zavedal, zato je pred smrtjo posnel kar tri plošče in še nebroj skladb, ki bodo verjetno curljala v javnost v naslednjih nekaj letih. V kolikor je njegova prva posthumna plošča »Donuts« napoved izida doživela še v času življenja J. Dille, je to njegov prvi »zaresni« posthumni projekt, ki pa se od plošče »Donuts« pristopsko popolnoma razlikuje.
Za izdajo plošče »The Shining« bi lahko trdili, da je tipična producentska, na pol kompilacijska plošča, saj se njene glasbene podlage precej razlikujejo ena od druge. Nabor gostujočih raperjev je strašljiv, hkrati pa pričakovan, saj so skoraj vsi že pred tem sodelovali z J. Dillo. Besedila gostujočih emsijev so v stilu njihovih siceršnjih del in stilov. Pharoahe Monch je tako tehnično in tudi tekstualno gledano najboljši gostujoči govorec na plošči, poleg njega pa na plošči najdemo še Busta Rhymesa, Commona, Black Thoughta iz The Roots, Madliba, MEDa, presenečenje plošče pa predstavlja nadobudni mladec, ki se skriva za imenom Guilty Simpson in je edini dvakrat pojavljajoči se gostujoči govorec na plošči. Poleg naštetih je svoje mikrofonske spretnosti opravil še sam J. Dilla, na pomoč pa sta mu pristopila tudi dva odlična soul »pjevača« Dwele in D'Angelo ter Dj J-Rocc. Seveda pa se glavni del moči tega izdelka skriva v za vsakega mc-ja rahlo prilegajočih se podlagah. Glavna moč ostaja izjemna, ponavadi močna in surova, včasih pa tudi povsem lahkotno programiranje bobnov, ki jih je včasih odigral sam, spet drugič pa jih je le sprogramiral. Celotna plošča je kot vedno polna nekakšnega toplega »soul« pridiha, s toplimi vokalnimi sampi, vsekakor pa pogrešamo del njegove genialne abstraktnosti, ki jo je predstavljal skozi vsa ta leta ustvarjanja. Izdelek bi lahko ocenili za precej melanholičen, žalosten, kot da se je ob snemanju njen avtor deloma že predal koncu svoje življenjske poti. Za razliko od inštrumentalne »Donuts«, kjer si njegovi beati sledijo eden za drugim in je namenjena ozkemu raperskemu krogu, je izdelek »The Shining« namenjen širšim množicam, še enkrat pa se dokazuje, da je bil J. Dilla pravzaprav eden redkih hiphoperskih producentov, ki ni imel nekega svojega signifikantnega zvoka, pa je bil vseeno odličen. V produkciji najdemo nekaj ehotov, živo inštrumentacijo, veliko nekakšne harmonične orkestracije in dobro vgrajene sample najrazličnejših inštrumentov, nekako pa manjka tudi njegova estetika, ki smo jo lahko slišali na inštrumentalni »Donuts«. Impresivnost in polnost inštrumentalne plošče pa v primerjavi s to producent-mc varianta nekako izgine. Filmski sampli, zelo ambientalna in vživeta tolkala in dobro samplanje so skupaj z nekakšnimi na pol praznimi hi-hati glavna produkcijska značilnost. Kar nekaj podlag se zdi nedodelanih, kot da plošče za časa svojega življenja avtor res ni popolnoma končal, na trenutke pa je hotel tudi malce eksperimentirati. Izdelek je poln nekakšne emocionalne konfuzije, na srečo pa kakšne resnejše identitetne krize, ki se dogaja mnogim izvajalcem pred smrtjo, tu ni zaznati. Mešanica živih inštrumentov, s samplanjem živih inštrumentov, nekaj zelo minimalističnih melodičnih linij, sintetizatorskih vokalov ter žalostnih sintetizatorskih vokalov in linij na trenutke zveni kar preveč profano, na momente pa prav grozljivo, kot bi šlo za srečanje s kakšnim filmskim hororjem. Po drugi strani pa nekajkrat zasledimo tudi nekaj rahlo elektronskih momentov, glasba pa se spreminja od že omenjenega minimalizma do polnih in bogatih zvokov, opletemenitenih s brenkali, godali ter trobili in, ne boste verjeli, celo samplom Beethovnove pete simfonije. Skladba ali dve zvenita tudi malce bolj v maniri globokega nezemeljskega oz. future funka.
Ko strnemo vtise ugotovimo, da J. Dilla, tako kot skozi celotno kariero, tudi tokrat ni glorificiral nekakšnega studijskega rap gangsterstva, nagih bab in avtomobilov, čemur so se tokrat dobro izognili tudi vsi gostujoči klepetači, na čelu s karizmatičnim Pharoahe Monchom ter presenetljivo dobrim in elegantnim Guilty Simpsonom. Plošča »The Shining« je še dokaz več, da J. Dilla vokalno nikoli ni bil nek presežen raper, kot producentu pa mu je uspelo še enkrat več združiti različne stvari. Na sceno je vstopil potihem, v času, ko so bila besedila veliko bolj pomembna kot sama glasba, v zadnjih letih pa so bili beati skoraj vedno boljši del izdelkov in nič drugače ni tudi tokrat. Kljub vsemu pa nam daje njegov zaenkrat poslednji in prvi resni posthumni projekt slutiti, da izdelek še zdaleč ni do potankosti izpiljen in da so bili vsi res neverjetni presežki, ki so se omenjali ob njegovi smrti, vendarle pretirani kljub temu, da je J. Dilla sodil v najvišji kakovostni razred raperskih producentov. Vsemu spoštovanju do pokojnih navkljub tale izdelek vendarle ni nič posebnega, kar bi ob odličnem naboru gostov vendarle moral biti, vendar dobimo na trenutke občutek, da je bil J. Dilla ob koncu svojega življenja že precej izmučen in nebogljen, zaradi česar je prihajalo do bolj brezčutnega oz. stihijskega dela. Še enkrat ponavljam, da izdelek ni popolnoma končan in izpiljen, kot nam hoče to prikazati založba BBE, saj nikakor ne dvomim, da bi bil sicer izdelek veliko bolj všečen in kompakten ter bi tudi veliko bolj izstopil iz povprečja, kot izstopa sedaj.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>