Nedelja, 17. 9. 2006
jizah
* Japonsko odkritje Soil & »Pimp« Sessions je v zadnjih treh letih dodobra preplavilo tudi evropsko prizorišče in to kljub dejstvu, da nobena njihova izdaja v času uradnega japonskega izida, sploh še ni izšla za Evropo. Izjema je le njihova prejšnja plošča »Pimp Master«, ki jo je po zaslugi njihovega velikega fana in glavnega evropskega promotorja Gillesa Petersona, izdala tudi evropska založba. No, za njihovo letošnjo ploščo, ki je luč sveta ugledala že marca, zaenkrat o evropskem izidu ni ne duha, ne sluha, ploščo pa lahko za precej velike denarje nabavite kot japonski izvozni artikel, s tipično japonsko izvozno ceno.
O Soil & »Pimp« Sessions dolgo nismo vedeli kaj dosti. Šele konec lanskega leta smo lahko bolj resno zasledili podatke o članstvu tega eksperimentalnega jazzovskega šesterca, ki ga poleg velikega šefa, predsednika in t.i. agitatorja Shacha, sestavljajo še Motoharu na saksofonu, Tabu Zombie na trobenti, Akita Goldman na basu, Midorin na bobnih ter Josei na klavirju oz. sintetizatorju. Fantje so na začetku delovali pod imenom Soil & Hemp, vendar so si zaradi preveč asociativnega imena z drogo, le-to kmalu spremenil v ime, pod katerem jih poznamo še danes in pod katerim so doživeli vse dosedanje vrhunce njihove kariere. Že po drugem delu imena »pimp« se pozna njihova zabavljaška, funkerska ikonografija, ki jo kljub izvoru iz samosvojega, zelo neopredeljivega japonskega jazzerskega kroga, fantje vlečejo v svojo glasbo vse do danes, to pa počnejo vse bolj zrelo, z lastno vizijo in idejo.
Šesterec se v svoji glasbeni nasladi vozi iz enega v drug ekstrem, katerih edini skupni točki bi lahko našli v dveh glasbenih zvrsteh; starem, umazanem gangsterskem funku ter jazzu, ki ta eksploziven kolektiv nato premetava po večplastnosti že preživetih in povsem sodobnih glasbenih izrazov. Princip jazza je ta prijetna japonska druščina našla v povsem japonskem pristopu, saj se v glasbi čuti neverjetna moč japonskega entuziazma in navdušenja nad glasbo, ki je prvinsko sestavljena zaradi živega nastopanja. Plošča »Pimp Of The Year« bi bila, tako kot skoraj vsa ostala dela te skupine, lahko povsem v živo posneta plošča, saj v njej zaznavamo koščke eksperimentiranja, jazzerskih solaž in dušnosti, s katero poslušalca oz. gledalca prepriča o neizumetničenosti lastnega izraza. Plošča je pravzaprav nadgradnja njihovega odmevnega lanskega »Pimp Mastra« in je glasbeno bolj dovršena, še bolj raznolika in razslojena ter predvsem atmosfersko veliko širša in pedantnejša kot prejšnji izdelek. Svojstveno jazziranje, ki je zelo blizu formi jazza iz šestdesetih ter bepopa, se razkraja in razgraja v skaju, pristnem funku, boogieju, rocku, latinu, klubski glasbi, prisotni so tudi elementi elektronike in celo zabavljaškega punka ter domorodne japonske godbe. V kolikor bi njihov stil radi opredelili s sorodnimi glasbenimi skupinami, bi jih našli nekje med Felo Kutijem, Gogol Bordello, Manu Dibangom, Cherry Poppin' Dadies, Sex Mobi ter najrazličnejšimi imeni japonskega fanatičnega pristopa k impro-jazzu, ki nam vsi skupaj ponujajo veliko glasbe za v klub in miganje. Fantje plešejo po skrajnem robu še možnega in dovoljenega, včasih igrajo tako intenzivno in hitro, da se zdi, da hitreje sploh ne bi več mogli iti, saj bi sicer popolnoma izumetničili ritem ter melodijo. Bistvo njihovega ustvarjenja zelo očitno ni nek artizem, temveč zabava in zabavljaštvo, česar na tokratnem izdelku najdemo resnično dovolj. »Party« album, ki je v nasprotju s prejšnjima pridelkoma zasedbe, veliko bolj originalen, inovativen, ponuja pa nam celo dve skoraj povsem eksperimentalni skladbi, deluje na trenutke bizarno, vendar se vedno vrača v esenco njihovega ustvarjenja, ki jo najdemo v nekakšnem plesnem oz. ognjevitem jazzu. Nore kompozicije, ki se na začetku in koncu plošče skoraj izključno najdejo v izjemno hitrem in močnem tempu, na sredini plošče fantje precej umirijo kot, da bi bili na živem nastopu ter bi si morali vzeti trenutke za predah, saj napovedujejo huronski in brezkompromisni konec. Surov jazz, jazzfunk in funk, spremlja velika mera talenta in različnih perspektiv vsakega glasbenika, ki dobi znotraj skoraj povsem inštrumentalne celote svoj prostor. Prostor si vsak vzame povsem zase. Tako se na delih plošče najdejo odtrgane piano solaže, pa izjemno nora, na trenutke skoraj nemogoča cirkusantsko-karnevalska trobilno/pihalna melodika, ki nekajkrat deluje skoraj tako, kot bi bila inštrumenta na robu zmožnosti ali celo razglašena, vse to pa spremlja poudarjen, veseljaški ritem bobna in basa. Poudarjena ritmičnost se preliva v zmesi urbanih godb, s katerimi se uspešno pečajo očitno precej dobro izobraženi jazz glasbeniki, ki večkrat povzročajo kaos, a ga energično pripeljejo nazaj v primež nekakšnega svobodnjaškega, ne po knjigah in notah ustvarjenega jazziranja. Občasni kriki, pravzaprav kar dretje, vzeto iz noiserskega ustvarjanja, se vklaplja v večkrat razgrajene kompozicije, ki nas v cirkuškem stilu nemalokrat pripeljejo do vrhunca netipičnosti in divjih prehodih svežega, razburjenega, energičnega, hitrobrzečega ter umazanega jazza, ki bi sodil v kakšno na pol smešno, groteskno ter na pol razburljivo drogeraško nadaljevanko, v stilu »Odpisanih«.
»Pimp Of The Year« je prejšnji dve plošči presegel po glasbeni plati, natančnejši razčlenitvi skladb ter najbolj organiziranem in naštudiranem pristopu do sedaj, skupino pa je še enkrat več deklariral kot žive glasbene pionirje tokijske klubske scene, ki je pred njihovim prihodom živela v popolni prevladi didžejev, njihov mit o nedotakljivosti pa so s svojo živo zasedbo porušili prav Soil & »Pimp« Sessions. Povezanosti s klubsko sceno se očitno fantje nočejo rešiti, ampak jo, nasprotno, hočejo ravno tako prvobitno kot na koncertu pričarati tudi na albumu. Nezapletena struktura se nemalokrat znajde celo v stilu, ki bi bil lahko tako prestižen, kot naj bi bil domnevno najelitnejši jazzerski podžanr Bebop, ki se v tem primeru skriva za preprostostjo plesnosti ter vsemi elementi »japonskosti«, kot so popolnoma predanost glasbi, vživetost, svojstvenost, vznesenost ter ekstatičnost. Res kratke trenutke enoličnosti pa kot vedno do sedaj premagajo z vplivom energičnosti, ki se nenehno vrača k prihajajoči in odhajajoči svobodni jazz improvizaciji. Skupinsko delo, ki posameznikom pušča veliko možnosti za lastno izraznost, je tretji album, ki je zrasel na krilih hvalisanja Gillesa Petersona, popeljal v izvornost jazza, katerega fantje ne spreminjajo, ampak mu odvzemajajo in dodajajo ščepce vseh mogočih vplivov.
Tolpo je spisal Jizah
Komentarji
komentiraj >>