V luči Bushevega boja proti globalnemu terorizmu se postavlja vprašanje, ali so teroristi res zgolj tako imenovni verski skrajneži ali pa so borci za svobodo in jim terorizem predstavlja le nadgradnjo konvencionalnega upora. Rešitev na vprašanje je najlaže poiskati na Bližnjem vzhodu, kjer praktično ne mine dan, ko mediji ne bi poročali o „terorističnih“ akcijah. O zapletenosti tega vprašanja priča eksplozija pred ameriškim veleposlaništvom v Damasku. Je šlo za napad islamskih skrajnežev na Združene države Amerike ali pa je bil cilj napadalcev destabilizacija sirskega režima?
Siriji že skoraj pol stoletja vlada stranka Baas, sekularna nacionalistična arabska stranka. Državi bolj ali manj uspešno predseduje Bašar al-Assad, mlad in neizkušen politik, ki bi najbrž danes deloval kot okulist, če leta 1994 v prometni nesreči ne bi umrl njegov brat Basil, ki mu je bilo po smrti njunega očeta namenjeno predsedniško mesto. Zaradi Bašarjeve neizkušenosti najbrž nikoli ne bo jasno, če níti v državi vleče on, ali pa je le lutka, s katero upravljajo očetovi stari prijatelji iz vojske in državne uprave.
Torkov napad naj bi, kot je že bilo rečeno, izvedli sunitski ekstremisti, ki režim predsednika Bašarja odkrito prezirajo. Glavni razlog je njegova sekularna ideologija, predvsem pa njegov oče Hafez Assad, ki je leta 1982 krvavo zatrl upor islamskih fundamentalistov v mestu Hama, kjer naj bi po nekaterih podatkih umrlo več deset tisoč ljudi. Zadnja, vendar ne nepomembna razlika je, da je Bašar šiit.
V preteklih letih so se sicer džihadisti bolj osredotočili na Irak, ne gre pa spregledati dejstva, da je precejšnje število borcev Al-Kaide Sircev, ki bi svoje izkušnje, pridobljene z bojem proti okupatorskim enotam v Iraku, lahko več kot solidno uporabili tudi v morebitni intervenciji v Siriji. Že konec lanskega leta je bilo moč na večih internetnih straneh, posvečenih džihadu, zaslediti pozive k večjemu naboru muslimanov v državi, pozivov k ustanavljanju terorističnih celic in v končni fazi tudi odprtemu boju proti Baasovemu režimu. Tako najbrž niso iz trte izvite napovedi nekaterih strokovnjakov, da naj bi se po ameriškem odhodu iz Iraka muslmani osredotočili predvsem na Sirijo, ki bi po njihovih načrtih postala nekakšna voditeljica islamskega fundamentalizma. Napad v Damasku bi lahko bil znanilec te nove dobe.
Diplomati glavne okupatorke Iraka in Afganistana, Združenih držav Amerike, so sicer že nekaj let po defaultu najljubša tarča arabskih muslimanov. Leta 2004 je savdska celica Al-kaide napadla konzulat ZDA v Džidi, v Turčiji so konec leta 2003 v zrak želeli poslati britanski konzulat, že leta 2002 pa je Abu Musab al-Zarkawi, kasnejši šef iraške Al-Kaide, v jordanskem glavnem mestu Amanu dal ubiti ameriškega diplomata Lawrenca Foleya.
Kljub takojšnjemu poročanju mainstreamovskih medijev, da za torkovim napadom stojijo militantni islamisti, pa stvar le ni tako enostavna. Danes je tako že jasno, da je umor bivšega libanonskega premiera Rafika Haririja izpeljala sirska tajna služba, da bi zavarovala sirske interese v državi. Tudi v zdajšnji situaciji bi sirski vladi skonstruiran napad prišel prav, saj bi tako ameriški administraciji pokazali, da problem ne leži v njih, pač pa pri džihadistih, in si tako pridobili kakšno točko v Bushevih očeh.
Pojavila pa se je že tudi malce nenavadna, pa vseeno ne tako zelo neverjetna teorija, da za napadom stoji libanonski Hezbolah. Ker so se ZDA v vojni med Izraelom in Hezbolahom postavile na stran prvega, naj bi bil napad maščevanje gibanja, ki ima tudi med Sirci veliko podpornikov.
Ne glede na to, kdo v resnici stoji za napadom, dejstvo ostaja, da celoten Bližnji vzhod še nikoli ni bil tako blizu popolnega kaosa, precejšnji del krivde pa nosijo tako Združene države Amerike kot tudi Sirija.
Komentarji
komentiraj >>