Tokrat so protagonisti WHW-ja pripravili krstno postavitev razstavnega projekta »Here nad Now Real, Not Yet Cocrete…«, pri katerem sta sodelovali dve avtorici in umetniški tandem. Vendar vsa dela niso predstavljena prvič, saj sta Vlatka Horvat in Johanna Billing svoji stvaritvi že prikazovali, a menda ne v takšnem kontekstu. Kustosinje so si v Mali galeriji zamislile celovito prostorsko postavitev, nekakšen site specific projekt, ki lahko v takšni obliki funkcionira zgolj v danem prostoru. Izhodišče, postavljeno na podlagi preprostega vprašanja »Kje se nahajam?«, je temeljilo na prevpraševanju meja realnosti in kraja, kar je v praksi pomenilo organiziranje galerijskega prostora v unikaten ambient. Tri umetniška dela so tako postavljena v razmerje medsebojne odvisnosti.

Mala galerija je zaradi svoje markantne pozicije na eni glavnih ljubljanskih ulic kot ustvarjena za podobne enigmatične projekte, ki naključnega mimoidočega zmotijo na vsakdanji poti in ga posrkajo v notranjost. Podobne projekte, kjer je že sam zunanji pogled ključnega pomena, smo v preteklosti na tej lokaciji že videvali v projektu Marka Kovačiča.

Dvojec Ben Cain in Tina Gverović imata pri tem ključno vlogo, saj s preprostim posegom spreminjata izložbena okna Male galerije v zanimivo kuliso. Izložba je opremljena s kabarejskimi ali čarodejskimi figurami, bliskajočimi lučmi in optično prevaro, ki preprečujejo neposreden pogled v notranjost. Podobe na steklu tako na svojevrsten način privlačijo ter problematizirajo javni prostor, ki je še posebno v tako imenovanih tranzicijskih državah spremenil namembnost in postal poligon atraktivne in vabljive propagande.

Če vas je pročelje prepričalo in dovolj motiviralo lahko seveda brezplačno vstopite v dokaj temačen prostor, osvetljen z odbleski neonskih luči in video dela na desni steni. Neonski napis »This Is Not A Good Place«, delo Vlatke Horvat, kritično izprašuje pomen določenega prostora ali, če hočemo, razstavnega prostora. Vprašanje zakaj je nek prostor dober ali slab, pa je prepuščeno domišljiji posameznika. Neprestano ponavljajoče se video delo Johanne Billing z naslovom »Magical World«, kjer ne najdemo začetka in konca, je posneto v kulturnem centru Dubrava na obrobju Zagreba s pomočjo otroškega pevskega zbora. Refren »I Live In A Magical World« zveni dokaj bizarno in razglašeno ter se uspešno prepleta s kadri opustele stavbe te kulturne institucije.

Prevpraševanje o pomenu prostora kot takega, ki v različnih obdobjih dobiva vedno nove pomene in spreminja svoj značaj, je tudi v še vedno zelo tranzicijski Ljubljani naletelo na dokaj plodna tla. Vlatka Horvat se sprašuje: »Kdo in na podlagi česa razglaša nek kraj za dobrega ali slabega?« Verjetno je vprašanje retoričnega značaja, čeprav odgovori niso daleč. Vendar se tu obenem postavlja vprašanje tranzicije, ki je iz strani umetniške srenje, bodisi domače bodisi tuje, že vse prevečkrat prežvečena in izplunjena tematika. Povezovanje propadle ideologije s tovrstnimi filozofskimi vprašanji je namreč preveč površno. Stereotipno in enostransko vrednoteni prostori se ne bohotijo zgolj na divjem vzhodu, ampak na dobesedno vsakem kotičku zemeljske oble, predstava prebivalcev urejenega zahoda o tranzicijskih deželah pa je vsaj toliko bizarna kot predstava avstralskih ali argentinskih Slovencev o svoji izgubljeni domovini.

Bela kocka Male galerije je tako postala temačnejša in, spremenjena v bordel, tudi zanimivejša za naključnega obiskovalca, ki bo na račun zunanje maske zvedavo vstopil in se začudil minimalistični postavitvi eksponatov v notranjščini. Morda bo ugotovil, da je bil nategnjen in da se za bleščečo kuliso ne skriva nič oprijemljivega in če si bo vzel še trenutek, bo morda ugotovil, da skozi takšne ali drugačne kulise stopa že celo življenje. Vendar ga le tu pričaka na prvi pogled nedvoumno sporočilo »This Is Not A Good Place«.

Miha Colner