Ponedeljek, 2. 10. 2006
miha
* Pred nekaj leti, ko se je na glasbeni sceni pojavila mega-zvezdniška zasedba Audioslave, sestavljena iz treh članov legendarnih in neponovljivih Rage Against The Machine ter Chrisa Cornella, nekdanjega pevca seattelskih Soundgarden, kasneje pa malce pomehkuženega samostojnega izvajalca, je med oboževalci obeh razpadlih skupin završalo. Pričakovanja so bila upravičeno velika in Audioslave in njihova založba so, vešči glasbenega posla, v promocijo ter produkcijo svojega debija vložili milijone, kar se jim je nenazadnje tudi obrestovalo v prodajnem smislu. Po glasbeni plati pa bi lahko njihov dodobra pozerski prihod na sceno opisali s preprosto frazo: Tresla se je gora, rodila se je miš. Svojim fanom je četverica izkušenih glasbenikov ponudila le zlizane vzorce, kjer je dediščina prejšnjega udejstvovanja prihajala vse preveč do izraza in so fantje zaradi različnih glasbenih ozadij zveneli dokaj nepovezano. Za nameček pa so postregli še s kakšno bizarno in osladno balado brez pravega emocionalnega naboja.
Tako kot mnoge zasedbe, ki v svojih začetkih iščejo svojevrsten glasbeni izraz, so tudi Audioslave potrebovali kar precej časa, da so dojeli stične točke svojega ustvarjanja. Za razliko od mlajših skupin je bil njim prostor pod glasbenim soncem zagotovljen, počakati je bilo potrebno le na ustvarjalne presežke, ki pa v kolesjih glasbene industrije nimajo imperativnega značaja.
Pred nedavnim je na police trgovin priromala tretja studijska plošča z naslovom »Revelations«, ki se je izkazala za izdelek, vreden večkratnega poslušanja. Nov material nikakor ni ustvarjen pavšalno in na prvo žogo kakor smo bili vajeni dosedaj. Audioslave so končno opustili določene stereotipe svojih prejšnjih zasedb ter se podali na zares novo pot. Plošča že ob prvih taktih naslovnega komada odkriva čvrste rockerske temelje, začinjene z razgibano ritmično podlago, ki je postala plodno gojišče za neprecenljive kitarske sprehode virtuoza Toma Morella. Kot edini kitarist ima zares veliko manevrskega prostora znotraj komadov, kar s pridom izkorišča za svoje brezkompromisne rockersko, metalsko ali funky izpeljane rife. V zdravem razmerju smo še vedno priče bogati dediščini energičnih Rage-ov, kar pa je tako ali drugače njegov osebni slog in razpoznavni znak.
Na drugem polu se mu pridružuje prodorni pevec Chris Cornell, ki je tokrat ubral bolj odločno linijo svojega izražanja. Njegov glas je rockersko umazan in le redko prehaja v popolnoma čiste linije, ki smo jih bili navajeni ob koncu delovanja omehčanih Soundgarden. Vseeno pa precej komadov ohranja melanholične oziroma počasne baladne forme, ki pa so izpeljane brez odvečne patetike in skrajno inteligentno.
Produkcijsko je plošča »Revelations« seveda brezhibna in morda celo malce preveč prečiščena, kar sicer ni voda na mlin iskrenosti rockerskih distorzij in Rage-ovskih solaž. A kakorkoli, večina od dvanajstih ponujenih komadov je več kot zadovoljiva, z določenimi izstopajočimi presežki kot so malce grungerski »Revelations«, pa udarnejši »One And The Same«, umirjeni »Sound Of A Gun« ali posrečena retrorockerska poetika v komadu »Original Fire«. Seveda Audioslave nikakor ne bi bili to kar so brez odlične uporne lirike, ki brez zadržkov napada odgovorne za socialne nepravičnosti, nebrzdano vsakodnevno nasilje, ki je v ZDA prisotno tudi v mirnem času, ter okrutne imperialne vojne. Fantje so tako odločno stopili po sledeh angažiranih Rage Against The Machine, vendar na drugačen, glasbeno manj brutalen, a kljub temu učinkovit način.
Tako smo v letošnjem letu priča eni redkih zadovoljivih plošč tako imenovanega mainstreamovskega rocka, ki poleg uvrščanja na glasbene lestvice ponuja tudi idejno in izvedbeno odlično glasbo. Ob fanatično oboževanih atrakcijah kot so U2 ali Red Hot Chili Peppers se postavlja vprašanje, ali prodajna uspešnost zares zahteva določene zlizane obrazce. Audioslave so namreč ubrali drugo pot. Uspeh jim je praktično zagotovljen že zaradi njihovega kultnega statusa, kar pomeni da lahko povsem neobremenjeno ustvarjajo svojstveno glasbo. In to so s ploščo »Revelations« brez dvoma tudi dokazali.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>