Vsakdo med nami je ob rojstvu bil neopredeljena osebnost, z določenim preddispozicioniranim potencialom, ki pa ni bil tako močan, da ga ne bi bilo možno spremeniti v eno ali drugo smer. Podobno kot kultiviranje korenčeka, je tudi vsakega malčka, ki prikriči v tostranstvo, potrebno pregnesti in vkalupiti v družbene strukture, ki stalno visijo nad nami. Ta proces, zatiranja enih in spodbujanja drugih otrokovih lastnosti, smo poimenovali vzgoja in o njej je intenzivno razmišljal Emile Durkheim. >>

V svetu kinematičnega načina produkcije smo le še spektri, podobe. Naše imaginarne strukture so namreč v domeni tehnike kina, ki s ciljem po pospešitvi akumulacije presežne vrednosti kapitala kolonizira celo naše kognitivno-lingvistične funkcije; popolna zmaga spektakla torej, z (ne)zmožnostjo alternative? >>

Foucault v Rojstvo klinike pojasni začetek projekta, ki se je namenil odpraviti temo v človeku samem. Tako ta ne bi mogel ničesar več skriti ali prikriti in bi lahko bil vselej na voljo znanstvenim ali drugim vzvodom gospostva. Rojstvo klinike tako odpira prvo poglavje v zgodovini inženiringa človeštva, ki se je tako kot s telesi namenil upravljati tudi z dušami. Knjiga je izšla v zbirki Koda pri Študentski založbi. >>

Zakaj je Foucault svojo zadnjo serijo predavanj namenil ravno obdelavi neustrašnega govora ali parrhesie, kot se uporablja v staro grških spisih? Je mar to čisto naključje ali zavestna izbira zadnjih besed, pike na i, ki je še manjkala njegovemu delu? Mesto, ki ga znotraj Foucaultovega opusa zavzema tematika govora je vsekakor odločilno. Vseskozi je namreč analiziral govore oblasti o obrobju. Pri parrhesiji pa je smer obrnjena, gre namreč za govor šibkejšega ki je namenjen močnejšemu. >>

Morda še razumemo, da je na slovenski sceni prototeološki Platon bolj kul od političnega Aristotela. Vendar se nam v primeru Hezioda že zatakne, saj bi ta moral biti povprečnemu bralcu iz tradicionalno miroljubnega in kmetovalskega naroda bližje in bolj pri srcu kot recimo vojno in klavsko razpoloženi Homer. Pa ni. Homerjeva dela so doživela nešteto izdaj, Hezidova Teogonija ter Dela in dnevi pa šele drugo in to 35 let po prvi izdaji. >>

Kljub temu, da je Amerika obsežna dežela z mnogimi resursi, je bilo ljudi, ki bi se kot Zinn zoperstavili odmevanju enega odmeva izredno malo. V deželi, kjer je eden od ustanovitvenih očetov lansiral geslo »čas je denar«, si postal nepatriot takoj, ko si postal zares političen. >>

Obstaja neka zgodovina nekega dela ljudi. Bili so opičnjaki, človečnjaki, z lastno roko in po lastni pameti vse bolj iznajdljivi, delujoči, izvirni. Bila je Antika, kulturni zenit. Za njo Krščanstvo, véliki obrat, Renesansa, novo odkritje, Klasicizem, izumetničeno zlitje. In bil je čas, v katerem se je človečnjak izoblikoval v subjekt, kot ga pojmujemo še danes. Romantika. >>

Mogoče se vam zdi, da niste, ampak če ste stari nekje okrog trideset ali manj, skoraj gotovo ste. Tolažba je v tem, da za to prav nič niste krivi sami. Kaj to pomeni, vam razloži Boštjan Marija Zupančič v knjigi z naslovom Prva od suhih krav. Jutri ob 16:00. >>

Knjižnja zbirka Cf je v novembru izdala nemara svoje najobsežnejše, 640 strani težko delo Miklavža Komelja z ravno tako težkim naslovom: Kako misliti partizansko umetnost. Naslov pomenjivo namiguje, da je prišel čas za resno mišljenje. V tem ima morda celo prav. Potreben je bil časovni zamik... Zadeva tako prihaja na sceno v distanci približno dvajset let zatem, ko so našo generacijo v šolskih klopeh nazadnje dobronamerno pitali z glorijo partizanstva in revolucije. >>

Terry Eagleton - avtor knjige z naslovom Smisel življenja, zelo kratek uvod, ki je pred kratkim izšla v založbi Krtina - takoj na začetku svojega pisanja izrazi dvom o knjigi s takšnim naslovom. 'Kdo ima tu koga za norca,' je najbrž reakcija človeka, v čigar roke zaide knjiga s takšnim naslovom. Zelo podoben naslov kratkega besedila o tej mali knjigi ima slejkoprej podoben učinek. Zatorej kar vprašajmo: kdo ima tu koga za norca?

>>

Vedno več avtorjev in knjig išče zatočišče in odgovore na svoja vprašanja v antiki. In čeprav se vračajo v obdobje najstarejših, katerih kulturne temelje si lastimo, se odgovori, ki jih tam nahajajo, lahko izkažejo za radikalno nove. Kulturno sprejetje „starih novih“ odgovorov pa je težavno. Zato zadnji knjigi Alje Adam doktorica Svetlana Slapšak napoveduje težko pot. >>

"Čas za Brechta" je razglasila založba Studia Humanitatis. V sredinem pogovoru ob izidu njegovih in Benjaminovih del, se je s pisci spremnih študij supraševala: " Bertolt Brecht in Walter Benjamin – ali se z njima kaj dogaja?" To smo se spraševali tudi sami... >>

Zbirka esejev z naslovom Narkotiki so poskus publicistično navdahnjene izpovedi poljskega dramatika, esejista, umetnostnega kritika in prozaista Stanisława Ignacyja Witkiewicza. Iz štirih kratkih esejev o ljubih mu narkotikih (nikotin, alkohol, kokain in pejotl), gre sklepati, da mu izkušenj z njimi nikakor ni manjkalo in da bi brez njih težko nastala kompaktna zbirka dušebrižnih in mestoma celo skrbnih auto-diagnoz, ki so bile ob izidu posvečene skrbi za "družbo in narod". >>

Se človek sme pustiti ubiti za resnico?

Kakšna je razlika med genijem in apostolom?

>>

Kaj se je zgodilo s feminističnimi prizadevanji za soočenje z državo in upor proti njej? O tem vprašanju je Judith Butler razmišljala ob Sofoklovi Antigoni in opravila povsem novo branje enega temeljnih tekstov svetovne književnosti. >>

Nahajamo se v času krize morale, ko bo nujna sprememba miselnosti, zato, da se ne bi ponavljale napake iz preteklosti in nesmiselno trpljenje malega človeka. Cvetka Hedžet Toth se v knjigi Hermenevtika metafizike zavzema za etiko, ki temelji predvsem na vrednotah zapisanih v Dekleraciji o svetovnem etosu. >>

Osamljen arhivar, ki ga igra Pete Postelthwait, lahko počne le to, da brska po arhivu. Posebej ga zanima leta 2008, kjer naj bi tičali poglavitni vzroki za kataklizmo. Skupaj z njim gledamo raznorazne dokumente in dokaze o divjanju neoliberalizma, ki pozna le neskončni napredek in stranske produkte v obliki človeštva in človeškega sveta. Arhivar je poosebljena nemoč. Storiti ne more ničesar. Lahko le voajersko opazuje. Tako kot to počnejo sedanji teledržavljani, ki prisegajo na akcije z razdalje, ... >>

Neverjetno bizarni plakati so po prestolnci že nekaj časa vabili na počastitev 16. obletnice zasedbe Metelkove. Pravljična ilustracija Metelkove iz ptičje perspektive z idealiziranimi hiškami, takimi, kot bi bile zgrajene iz bajeslovne smetane in čokolade, brezskrbni otroci, ki se igrajo na dvorišču in pozitivno, skoraj rajsko vzdušje, je dopolnjeno s tekstom. Ta pravi, da je Metelkova zakorakala v najlepša leta pubertete, ko je najbolj neukrotljiva in nepredvidljiva ... >>

Zdi se, da je v znanost položeno kar največje upanje po razlagi sveta, a se je pri tem potrebno zavedati omejitev in splošnih značilnosti, ki so vse prej kot trdne in stalne, poleg tega pa se v zadnjih nekaj desetletjih znanost vse bolj poslužuje metod, ki jih je sprva zavračala, na primer spekulacije pa tudi dedukcije. V knjigi Znanost in realno nam Milan Balažic poda razmislek o zgodovini in trenutni poziciji znanosti, v odnosu do resnice. >>

Tokratni Dolarjev izbor je, poleg večjega števila in večje raznolikosti Foucaultovih tekstov, v nekem smislu bolj koherenten kot tisti izpred 18 let. Gre za do konca premišljeno knjigo, v kateri se drugi tekst naslavlja na nekaj kar smo prebrali v prvem, četrti se začne tam, kjer se je končal tretji, itn. Kot, da bi brali poglavja kakega romana, v katerem sicer ni drugih dogodkov razen dogodkov misli, glavnih junakov pa je več, vendar se vsi odzivajo na isto ime: Michel Foucault. >>

Novembra lani je pri Zvezi Svobodnih sindikatov izšel zbornik Sindikalno gibanje odpira nove poglede, ki se loti kritične analize sedanjega družbeno zgodovinskega položaja delavstva v Sloveniji, svoj pogled pa usmeri tudi v svetovno dogojanje. Zasužnjeni pa danes niso zgolj industrialni delavci, ampak tudi znanstveniki, umetniki, novinarji in učitelji, v kremplje kapitala pa smo z bolonjsko reformo vrženi tudi študentje. Zbornik nam usmeri pogled v (edino) rešitev iz zasužnjevanja... >>

Francoski filozof Alain Badiou poskuša na vsak način ugotoviti, kaj je tisto, na čemer temelji pojava gnusobe Sarkozya. Spremljali ga bomo pri njegovem brskanju po podkožnem globinskem temelju aktualne politične realnosti. Za Sarkozya se bo izkazalo, da ni zgolj nedolžen ogrc, temveč trdovraten podkožni tur. Badiouja pa to ne ustavi, zadeve se loti še bolj velikopotezno in poizkuša najti rešitev proti vsem vrstam mozoljev. >>

V petek, 10.04. se v pripravlja komentar nostalgične dokumentarne razstave Efekat Tito v beograjskem muzeju 25. maja, ki povzema neverjetni kult osebnosti tega nekdanjega državnika. >>

Izbor Foucaultovih tekstov Jelice Šumić-Riha pod naslovom Življenje in prakse svobode, ki je izšel pred kratkim, bi se lahko imenoval enako kot izbor Mladena Dolarja izpred osemnajstih let: Vednost-oblast-subjekt. Ni kaj, oba izbora sta odlična; manko je samo v tem, da takšne izbore v slovenskem jeziku rabimo tudi vnaprej. »Eden velikih filozofskih jezikov Evrope« - kakor mu na nekem mestu pravi Badiou – bi si namreč zaslužil Foucaulta v celoti. In sicer brez Badioujevega predgovora ... >>

Dvojnost, v naslovu novega ČKZ-ja daje občutek nepovezanosti obeh tematik. Vendar pa bralec zaradi same linearne strukture pisave iz obeh delov sestavi enotno zgodbo. Humanistika in družboslovje ne moreta več ponuditi jasne ločnice med resnico in lažjo ter med realnostjo in fikcijo, nas opozarjajo avtorji v prvem delu. Morda sta ravno zaradi tega znotraj polja vednosti izrinjena na periferijo, kar se pokaže v drugem delu. >>

Politično agitacijo, ozaveščanje in delovanje iz Maja 68 ni bilo moč misliti izven okvirov izpostavljanja v javnem prostoru. Razstavljeni plakati so simptom tedanje miselnosti, saj v javnost, pa čeprav v nekakšni ilegali, prinesejo teme in vprašanja, ki tja po definiciji spadajo. Obiskovalec razstave, ki je doživel zadnjo informacijsko revolucijo, si ne more kaj, da ne bi ob pogledu nanje ravno iz tega gledišča začutil njihov pošastni anahronizem. >>

»Ni miru med narodi brez miru med religijami. Ni miru med religijami brez dialoga med religijami. Ni dialoga med religijami brez globalnih etičnih standardov. Ni človeškega sobivanja brez svetovnega etosa narodov. Ni preživetja našega planeta v miru in pravičnosti brez nove paradigme mednarodnih odnosov kot temelja globalnih etičnih standardov. Univerzalni etos je torej nujen za celotno človeštvo.«
>>

Te dni mineva 200 let od rojstva Pierra-Josepha Proudhona. Prvega samodeklariranega anarhista in utemeljitelja teoretičnega anarhizma z ogromnim vplivom, segajočim od Pariške komune pa do maja '68. Proudhonovo ime običajno nastopa ob boku z Mihailom Bakuninom in Petrom Kropotkinom, še dvema klasikoma anarhizma. Vendar pa Pierru znotraj anarhističnih krogov nekako pripada vloga zamolčanega, utajenega očeta. >>

Kulturologija je za hard core naravoslovje preprosto mešanje zraka. Za utilitariste je to mambo jumbo. Za mainstreamovsko družboslovje je zadeva premalo perspektivna in modna. Tudi študenti kulturologije se sprašujejo kaj s to diplomo početi. Eni se sploh ne sprašujejo in so zato neodgovorni, drugi se znajdejo pa svoje, tretji se pa znajdejo na zavodu za zaposlovanje. >>

Pretekli teden smo dočakali izid 14. knjige v zbirki Politike, ki jo izdaja Mirovni inštitut. Zbornik tekstov, naslovljen Prispevki h kritiki managerske paradigme: P.F. Drucker in njegov managerski ideologem, je rezultat daljšega skupinskega raziskovanja mladih, večinoma podiplomskih študentov in raziskovalcev, ki se gibljejo v filozofskih, socioloških in celo managerskoteoretskih vodah. >>