Dober večer, Marička!
A spiš, a kar tko ležiš?
A s' sama, a je tut slama?
A s' g'uha, a sta dva trebuha, kaj?
Dej se no mal preobrnit, pa en par besedi pregovorit,
pa ta uotkn odkrit... (v celoti...) >>

Motiv pesmi Stari Job je bil velikokrat upodobljen tudi na panjskih končnicah, ki prikazujejo Joba kako sedi na kupu gnoja, medtem ko mu godeta dva godca na gosli in klarinet. Opazimo lahko tudi hudobno ženo, kako Jobu osle kaže, na levi pa vidimo čebelnjak. >>

V tokratni oddaji poslušamo pesem nočnega čuvaja iz Železnikov, ki je na svojih obhodih po vasi ljudem v hišah zapel in sporočal o stanju in varnosti na ulicah. Predvsem jim je skozi petje dajal na znanje, da je vse mirno in varno in da naj le mirno spijo naprej, saj bi v obratnem primeru verjetno zagnal pravi vik in krik, skoraj zagotovo ne skozi pesem. Lahko bi rekli, da je pel uspavanke za odrasle, pri čemer je, kot bomo slišali mimogrede, navrgel tudi kakšen koristen nasvet, nenazadnje pa je s svojim petjem ljudem skozi celo noč sporočal tudi koliko je ura ... (v celoti...) >>

Pogosto slišimo opazke "levičarjev" o nelagodju, ki ga prikličejo krščanski podtoni slovenske ljudske umetnosti, ter o domnevni konzervativnosti, ki bi jo lahko pripisali vsem, ki se z njo ukvarjajo. V resnici aktualna politika svoje lovke nacional-patriotizma razpreda tudi na področje ljudske glasbe, kler, ki svojo moralo vse bolj vsiljuje tudi posvetnemu občestvu, pa se oblizne vsakokrat, ko je ljudska glasba za povrh še nabožna. Kljub vsemu pa je krščanstvo na Slovenskem v svoj svetovni nazor najtrdneje ujelo prav ljudsko umetnost in spregledati bi ga bilo približno enako, kot odmisliti suženjsko poreklo prebivalstva, ki je ustvarjalo neworleanski jazz. >>

V zračnem mehurčku po »dnevu žena« in pred »materinskim dnem« oddajo posvečamo tisti ženski ikoni, ki jo slovenske ljudske pesmi najraje častijo. Deviška ali materinska, usmiljena ali maščevalna – vse to in še več je Marija, ki jo je v naše kraje napljusnila žegnana voda ... >>

V zadnjem času smo v oddajah Cigule migule pozornost namenili tudi drobnim priročnim glasbilom, ki kljub temu, da jim privrženci slovenske ljudske glasbe ne namenjamo veliko pozornosti, tvorijo njeno raznoliko zvočno podobo. Danes predstavljamo orglice, priljubljeno glasbilo, ki mu je v zadnjem času »ugled« dvignil veseli slovenski poslanec v Evropskem parlamentu. >>

V današnji oddaji poslušamo pesem »Fašenk se nam približuje«. Pesem govori o dekletu, ki premišljuje in se joče, kaj bo z njo na stare dni, boji se, da bo ostala sama oziroma »samica«, kot zapojo v pesmi. Zakaj tako žalostna tema sicer pustne pesmi, ki bi morala biti vesela in šaljiva?! ... >>

Nocoj se v oddaji Cigule migule vračamo k predstavljanju manj znanih inštrumentov, ki jih uporabljamo v ljudski glasbi na Slovenskem. Tokrat se bomo pomudili pri zanimivi skupini idiofonov, tj. samozvenečih glasbil, ki kot resonančni prostor uporabljajo človeško ustno votilino. >>

Plesne parafraze so bile v bistvu pesemske oznake določenega plesa, katerih naloga je bila, da pomagajo ohraniti (mimetično) v spominu določeno plesno melodijo. Ali drugače, plesna viža je imela določeno melodijo, na katero so ljudje sčasoma pripeli še določene verze, iz katerih so nastale mini pesmice, oziroma plesne parafraze ... (v celoti...) >>

Danes poslušamo v oddaji Cigule migule pripovedno pesem Stoji tam gora Limbarska, socialno pesem o kazni za pohlepnost, ob njej pa se ustavimo ob dvema posebnostima oziroma značilnostima ljudske glasbe, ki ju zasledimo v njej - asimetrični (3+2) ritem ter prilagajanje vsebine ... >>

Kot v preteklih dveh oddajah Cigule migule, bomo tudi tokrat prestavili nenavaden inštrument, pihalo, ki se je v glasbenem izročilu Bele Krajine ohranilo vse do polovice prejšnjega stoletja. Dvojnice so bile pretežno pastirsko glasbilo, ki se je ponekod uporabljalo tudi za spremljavo skupinskega petja, na Hrvaškem in v Bosni pa celo za spremljavo plesa. Na Slovenskem so na dvojnice igrali le v južnih, na Hrvaško meječih območjih Bele Krajine in Brkinov.

>>

Potem, ko smo v prejšnji oddaji predstavili nastanek in izginotje dud iz slovenske ljudske glasbe, si bomo danes ogledali sledi, ki jih je uporaba dud pustila v današnji rezijanski ljudski glasbi. Hipotezo o zasedbi citire in bunkule, ki sta v Reziji postopno nadomestili nekdanje godce na dude, je razvil slovenski etnomuzikolog Julijan Strajnar, najpomembnejši raziskovalec in pisec temeljnega dela o rezijanski inštrumentalni ljudski glasbi – monografije Citira (Pizzicato, 1988).

>>

V oddaji Cigule migule bomo pričetek novega leta izkoristili za predstavitev nekaj nenavadnih inštrumentov, ki so se, ali se v redkih primerih še vedno, uporabljajo v slovenski ljudski glasbi. Najprej se bomo posvetili dudam, aerofonu, sestavljenemu iz živalskega meha in melodične piščali, ki je bil v srednjem veku razširjen po vsej Evropi.

>>

Pesmi o letnih ?asih je v ljudskem izro?ilu razli?nih kultur mnogo. Ljudje radi izra?ajo svoje ob?utke, ki jih imajo ob nastopu dolo?enih letnih ?asov (na primer veselje ob nastopu pomladi), v tovrstnih pesmih pa pogostoma najdemo tudi opise razli?nih zna?ilnosti letnih ?asov ter ?lovekovih in dru?benih dejavnosti, povezanih z njimi... (v celoti...) >>

V današnjih Cigulah se bomo posvetili različnim obrazom, ki si jih je skozi pretekla obdobja natikal božični praznik. Različna obdobja so ga slikala v različnih ideoloških barvah, a zanimivo je, da božič vse do danes ostaja eden najpomembnejših mejnikov v strukturi cikličnega življenja družbe. Danes nam večini predstavlja praznik, s katerim častimo nuklearno družinsko srečo in s tem ciklično potrjujemo pripadnost nacionalno-državni družbeni ureditvi, katere temeljni sestav je. Še pred časom, ko je dominantni nadzor nad dušami ljudi posedovala cerkev, pa je božič pomenil konstitutiven spomin na začetke krščanstva. S spominom na Začetnika se je začelo štetje krščanske zgodovine (uganili ste, tradicija s tem svetom še ni bila pretrgana), kar pa spet ne pomeni, da božič svoje zgodovine tudi pred tem ni že imel... (v celoti...) >>

Govorili bomo o dveh različnih oblikah božične kolede: o starodavni kroparski koledi, ki so jo spremljali kratki odigrani dramski prizori, prikazujoč pastirje v hlevu in njihovo srečanje z novorojenim Jezusom, ter o nagovoru godca, ki si je z nekaj duhovitimi novoletnimi željami domačim prislužil nekaj dobrot. >>

Tokrat prisluhnite primeru, ko ljudska viža iz izvirnega terenskega posnetka zdrsne v skoraj nerazpoznaven nov aranžma. V oddaji analiziramo tri verzije šaltina Ti si ljuba moja, istrskega plesa, ki sodi v bogat repertoar tamkajšnje violinske glasbe. >>

Pozimi tudi poljedelstvo in podobna druga kmečka opravila zastanejo, zato je bil to še en razlog več, da je kmečko življenje v tem času postalo malenkost bolj ležerno. Ljudje so se osredotočili na hišna opravila, tudi na koline, na praznike in običaje, ki so značilni za ta čas. Nenazadnje pa so se v tem času bolj posvetili svojim družinam, sosedom, sorodnikom. Več so se obiskovali, dolge zimske dni pa so jim krajšali tudi igre, pripovedi in petje. V bolj zamaknjeno stanje so zbrane ob takšnih dneh ponesle ljubezenske, pripovedne, tudi tragične pesmi, veselje so jim zbujale zabavne in šaljive pesmi.
Poslušamo šaljivo »Jaz mam pridno gospodinjo, gospodinjo paversko« in "Dost ljudi me je spraš'valo", tudi šaljivo pesem o kraju Ljubno ob Savinji... (v celoti...) >>

Točno teden dni po mednarodnem dnevu otroka, se z našo oddajo posvečamo témi, ki ni ravno otroška, se pa otrok dotika. Otroci, ki so »naše največje bogastvo«, za to svojo dragocenost velikokrat izvejo, ko že vstopijo v odrasla leta, nekaterim pa sploh nikoli ni dano, da bi kdaj slišali tovrstno prijazno besedo. Za iskanje zadušenih primerov ni potrebno odriniti na Kitajsko; lahko se ozremo v domače ljudsko pesemsko gradivo in se potopimo v opevanje detomorov... (v celoti...) >>

... Rezijanska ljudska glasba je s svojim bordunskim dvoglasjem, majhnim tonskim razponom melodij in repetitivnostjo obveljala za najstarejšo ohranjeno obliko slovenske ljudske glasbe. Nič hudega, če Rezija leži v Italiji in se niti Rezijani sami ne priznavajo za Slovence. Njihova glasba nam koristi vsakič, ko se potrjujemo pred svetom in pred samimi sabo takrat, ko skušamo predvidljivo alpsko estetiko zamenjati z nečim bolj »prvinskim«, drugačnim. Ponosni smo tako na instrumentalno rezijansko glasbo, ki se ji je uspelo skriti pred vdorom harmonike, kot nas vznemirja tudi vokalna rezijanska dediščina. Kljub neredkemu nerazumevanju dialekta – torej besedil pesmi - rezijansko petje redko izpade iz repertoarja folklornih, folk-revival ali pa zborovskih zasedb... (v celoti...) >>

Pivske pesmi in napitnice lahko delimo na tiste, ki zgolj govorijo o pitju, o pijačah, kot so vino in pivo, o trti in podobnem, ter na napitnice oziroma tiste, ki so po funkciji neločljivo povezane oziroma so del samih šeg in navad, ki spadajo za pivsko omizje.
Napitnice ali zdravljice pa imajo lahko za pivskim omizjem več funkcij ... (v celoti...) >>

V tej in še dveh prihodnjih oddajah bomo, sledeč lastnim izkušnjam, prisluhnili različnim pristopom, ki jih izbiramo glasbeniki, ko se lotimo priredb slovenske ljudske glasbe. Današnja primera bosta dve povsem različni varianti stare prekmurske pesmi Neža hodla proso pleit. >>

Danes poslušamo v oddaji Cigule migule pesem »Malnar je zgodaj zjutraj vstaw« in ob njej razmišljamo o značilnostih slovenske ljudske glasbe ter o vsebinski temi, ki se nanaša tako na življenjski krog (natačneje na smrt) kot (sicer posredno) na trenutni položaj koledarskega leta, na 1. november. >>

Ponavljamo oddajo, v kateri smo predstavili tri različne variante ljudske pesmi Marko skače: terenski posnetek Bele Vikarja iz Tišine (1898), posnetek iz Beltincev (1955), ter sodobno (šolsko) varianto v izvedbi Vlada Kreslina in Beltinške bande.  >>

Ko so vas v osnovni in srednji šoli spraševali, kaj je to »ljudsko slovstvo« ali pa »ljudska glasba«, ste vedeli, da v enem elementu odgovora zagotovo ne morete zaribati: če v primeru vsega, kar velja za »ljudsko«, izbrišete avtorja, ste zmagali. V tokratni oddaji vam bomo skušali razložiti, kakšnim mitom ste nasedali ... (v celoti ...) >>

Eden od temeljnih kriterijev, da je neka pesem ljudska, je njena vpetost v življenje ljudi. To pomeni, da postane neka pesem ljudska šele takrat, ko si jo ljudje prisvojijo, pri čemer pa jo skorajda praviloma tudi prilagodijo svojemu lokalnemu okolju, svojemu načinu razmišljanja, svojemu jeziku ali narečju itd. Zato obstaja tudi v etnomuzikologiji znana trditev, da je merilo za ljudskost pesmi prav obstoj njenih variant. >>

V današnji oddaji Cigule migule ponujamo poročilo z Okrogle mize »Izzivi poustvarjanja nesnovne kulturne dediščine v luči njenega varovanja«, ki je bila v četrtek, 29. septembra, v prostorih Etnografskega muzeja v Ljubljani (v organizaciji Kulturnega društva Folk Slovenija) ... >>

Ko je veliki slovenski folklorist Francé Marolt leta 1935 z Akademskim pevskim zborom začel predstavljati reprodukcije slovenskih ljudskih pesmi, se je potrudil, da bi jih predstavil v čim popolnejši izvirni ljudski obliki. Tedaj ga je očitno zamikalo, da bi se prepustil domišliji in meja med namišljenim in resničnim se mu je kmalu začela zabrisovati. Iz svojih terenskih zapisov ter iz starejših zapisov tekstov in melodij je naredil kompilacije novih pesmi ter jih deloma predelal, prevedel v narečje in dopolnil. Da bi ohranil značaj izvirnih terenskih zapisov, jim je dodal imena krajev, datumov zapisa in imena fiktivnih pevk in pevcev. >>

Ljudska pesem in glasba sta bili vedno del žive družbene sedanjosti in sta to mogoče še sedaj, v sodobnih oblikah ljudskosti. V svoji aktualnosti je lahko ljudska pesem združevala oziroma prilagajala elemente starejšega, celo zelo starega in arhaičnega novim in sodobnim, saj je vedno v praktični, zatorej nujno tudi aktualni funkciji za človeka. Tako so se skozi desetletja in stoletja, skozi dinamične procese in spreminjanje ohranjale določene stare pesmi, njihovi deli ali zgolj nekatere oblikovne in vsebinske značilnosti... (v celoti...) >>

Če govorimo o slovenski ljudski pesmi, ne moremo mimo njenih zapisovalcev, ki so jo reševali pred pozabo, hkrati pa jo do precejšnje mere tudi sami oblikovali. V več kot dvestoletni zgodovini zapisovanja ne manjka cenzure in lepotnih popravkov. Arhivski material bo vedno odraz ljudi, ki ga ustvarjajo.
Za prvo zbirko slovenskih ljudskih pesmi velja pet besedil pripovednih pesmi, ki jih je leta 1775 zapisal ljubljanski redovnik Dizma Zakotnik... (v celoti...) >>