Pred natanko 59 leti in enim dnevom se je v Rožni dolini - natančneje v hiši Josipa Vidmarja - zbrala kopica drznih, ki so se odločili, da imajo dovolj. Poiskati bo treba moderno različico Vidmarjeve hiše, ki bo združila dovolj drznih glav, ki bodo spoznale, da lahko le same najlažje in najbolje poskrbijo za svoje pravice. >>

»Odgovornost za spremembe«, je pred volitvami pisalo na plakatih, s katerih nas se je nagovarjal Borut Pahor. In moral je vedeti, da bo narod odgovornost za spremembe enačil z odgovornostjo za morebitni status quo. In spremembe so. Odgovornost zanje pa preko koalicijskih vatlov razpršena onkraj svetovne gospodarske krize. >>

Več kot 70 let je minilo, odkar je Gazi Mustafa Kemal Ataturk zagnal mlin revolucije, ki je Turčiji prinesla modernizem, sekularnost, republiko. Vendar je v tej tako sekularni Turčiji večina ljudstva že drugič položila svoje zaupanje prav v roke islamistične stranke, ki jo vodi premier Erdogan, Stranke za pravičnost in razvoj. To je le en izmed številnih primerov, ki sestavljajo politično in družbeno podobo te 70 milijonske države. Pravice in dolžnosti žensk kakopak pri tem niso nobena izjema. >>

Sobotni protest okoli sto domačih neonacistov in drugih pod krinko domoljubja skritih posameznikov proti obsodilni sodbi za tri napadalce na Mitjo Blažiča in lokal Cafe Open je dogodek, ki ga ne smemo pustiti brez refleksije. Jasno je, da je bila sodba le oportuna priložnost za manifestacijo svojih političnih prepričanj v javnosti. Njihova relativizacija prek vseh razumnih meja se seveda ni razvila v njihovih glavah, fantje le kopirajo to že tolikokrat uporabljeno orodje javnega samoopravičevanja. >>

Izpolnjujete pogoje za članstvo v sindikatu 100.000 brezposelnih? Ste morda zamudili priložnost, da kot soavtor spišete eno izmed podpoglavij zgodbe o uspehu? Vas je najboljši izmed možnih družbenih sistemov, v katerem baje živimo, izvrgel iz svojega dobro namazanega kolesja? Vas je premamila obljuba, da ste lahko tudi vi ena izmed žarnic svetilnika 21. stoletja, pa ste zatorej kar se da hitro zaključili študijske obveznosti in se polni pričakovanja pojavili na trgu dela? >>

Janša v svojem remek delu "Boga ni, vse je dovoljeno" močno spominja na Konana Barbara, slavnega, molčečega, a odločnega Simerijanca. Primerjava se bo razgalila, ko pojasnimo naslov pričujočega komentarja. V tem in v popolnoma vseh ostalih zapisih predsednika Slovenske demokratske stranke in vseh njihovih poslancev, pa tudi sledilcev njegovega nauka, je močno prisoten T.I.TO. >>

Borci za čisto in zdravo okolje so pri vprašanju termoelektrarne Šoštanj svojo priložnost zamudili. A če pogledamo dejstva okoli gradnje šestega bloka, priložnosti za resno predstavitev mnenj in nasprotovanj tudi niso imeli. Kljub temu tudi okoljevarstveniki nosijo del krivde. Prst pa je najbolj smiselno in upravičeno uperiti v politični vrh države. >>

Med letoma 1995 in 2006 je bila evropska regija priča strmo naraščajočemu trendu fleksibilizacije delovnih razmerij, kar je vodilo k veliki rasti zaposlitev s skrajšanim delovnikom ter zaposlitev za določen čas, ki pogosto ne vsebujejo zadostnih socialno-varstvenih elementov. V letih, ki so za nami, je bil na področjih vzdržnosti dela, rasti, družbene reprodukcije in redistribucije virov storjen samo en korak, vreden trkanja po prsih. Pa še ta je zgolj simboličen. >>

V zadnjih dveh tednih smo bili priča trem simptomatičnim dogodkom, ki so vsak zase užili, glede na svojo naravo, običajno količino medijskega trobljenja. Kot je običaj, pa smo bili tudi, z redkimi izjemami, prikrajšani za poskus prevpraševanja globljih razlogov in dejavnikov, ki se kažejo kot organska podstat v vseh treh primerih. Govorimo o transverzali Francija – Bosna in Hercegovina, ki se je v minulih dneh ponovno vrtela v islamski tonaliteti. >>

Afganistanski živi pesek, v katerega se zahodni zavezniki pogrezajo že deveto leto, po londonski konferenci ne presiha. Srečanje izvoznikov demokracije in protiterorističnega boja, ki naj bi začrtalo pot iz vse bolj neobvladljivega kaosa v Afganistanu, je namesto tega navrglo strategijo naivnosti, strahu in nemoči. >>

Politika, s katero se promovira srbski predsednik Boris Tadić, je verjetno zdaj že dodobra poznana tako tuji kot domači javnosti in politični sceni. Kot sam pravi, naj bi šlo predvsem za politiko miru in stabilnosti v regiji. Pa vendar, ko je že res videti, da je na pravi poti, Tadić stori ali reče nekaj, kar morda ne ravno sesuje, zagotovo pa omaja njegovo politiko stabilnosti. >>

Catherine Ashton se je predstavila pred poslanci Evropskega parlamenta, ki naj bi jo potrdili za prvo visoko predstavnico Evropske unije za skupno zunanjo in varnostno politiko. Prioritete svojega mandata, ki jih je predstavila Odboru za zunanje zadeve Evropskega parlamenta, predstavljajo skupek predvidljivih tem ter kriznih žarišč. Širitev Evropske unije na začetku lizbonske dobe presenetljivo ostaja na repu prioritet evropske birokracije. Pri tem seveda v prvi vrsti mislimo na države Zahodnega Balkana. >>

Grozno stanje Haitija po potresu je pretreslo svet, sprožilo solidarnost in nekaj pomoči je že udejanjene. Pomoč prihaja predvsem iz držav, ki so interesno vpletene v Haiti in okolico. Prispevek Republike Slovenije? Petdeset tisoč evrov v kešu in šotori v vrednosti sedemdeset tisoč evrov. Nič reševalnih ekip s psi, ki so bojda vedno vrhunsko pripravljene, nič slovenskih vojakov, ki bi pomagali pri krčenju poti ali varovanju objektov in ljudi. >>

Pravijo, da se svet vseskozi spreminja. Na zunaj mogoče res, a v svojem bistvu ostaja enak. Na vsake toliko časa se kdo odloči, da bo poslušal »božje« ukaze in se razstrelil sredi ulice ali pa bo poslal svojo vojsko razstreliti drugo državo. Terorizem ima eno sámo in samó eno orodje – strah. Takšno sporočilo nosi beseda sama: »terrere« je latinska beseda za ustrahovanje. Terorizem je dandanes sinonim za radikalne islamiste, pa čeprav je – tako kot marsikaj drugega – evropski izum. >>

Ameriški komik Bill Maher pravi, da je zahodna družba bolj razsvetljena od denimo muslimanske na vzhodu, ker smo se mi skozi čas naučili ignorirati svoje verske voditelje. Maher je izpostavil primer papeža, ki kristjanom denimo pridiga: »Nobene masturbacije. Nobenih spolnih odnosov pred poroko!«, medtem ko je splošna reakcija med ljudmi: »Wow, glejte ga, papež! In danes daje od sebe svoj najboljši material! Hvala ti, papež, zdaj se pa vrni nazaj v svoj pravljični grad.« >>

Počasi se zaključuje to posebno obdobje leta, obdobje, ko Slovenci pokažemo, da smo navkljub zgodovinskim stranpotem v svojem najglobljem bistvu moralno in filozofsko podvrženi najvišjim idealom kapitalizma. Res, da je to čas volje-do-življenja-jemajočih ekskurzij v BTC ali Supernovo in kar je še teh antropološko presunljivih sodobnih ekvivalentov Ministrstva ljubezni. Toda tokrat ne govorimo o medijsko privzgojeni kompulziji po definiranju lastne vrednosti glede na količino nepogrešljivih materialnih dobri >>

Živimo v parlamentarnem liberalizmu, ki strankino delovanje v skupščini determinira na zelo ozko polje delovanja znotraj diskusije, če temu še sploh lahko rečemo tako. Ta je že vnaprej ostavljena v polje konsenza, ki onemogoča resne spremembe in »zares« novo. Kajti parlament ne more v praksi odločati o tem, če želimo odpraviti obstoječ sistem, ali celo o svoji samoukinitvi ob spremembah obstoječega sistema. Na njegovem dnevnem redu se torej ne more pojaviti politična tema per se. >>

Večini se je zdela izbira za pričetek naše sodobne ere enostavna; določil naj bi jo padec berlinskega zidu ali pa vsaj zlom komunizma, Fukuyamin Konec zgodovine. Najboljši kandidat za znanilca sprememb se riše v odnosu do podnebja. Konferenca bo ta, ki bo oznanjala nov začetek. Ne padec berlinskega zidu ne aspiracije množic po puhli svobodi, ampak konferenca, ki bo omogočila dokončen razvoj aspiracij človeka, ki se rišejo tisočletja >>

Da so protestniki urico po koncu protesta tudi pridni potrošniki in da je ravno to točka, na kateri je kapital premagal svojega zgodovinskega nasprotnika, je že dolgo znano. Zanimivo bi bilo videti, kakšen družbeni vpliv bi imel umik vseh oglasnih sporočil v mestih na aktivnost potlačenih. Bi bila koncentracija izkoriščanih po koncu razprševanja na razne jumbo plakate in EPP ekrančke v avtobusih kaj bolj fokusirana v smiselnejše smeri? Bi bil boj proti izkoriščanju ob drugačni mestni scenografiji ostrejši? >>

Dvanajstega novembra so se na večerji v graščini sredi Bruslja srečali predstavniki skupine Bilderberg, poimenovane po kraju prvega srečanja, ki jo sestavljajo vplivni svetovni politiki in gospodarstveniki. Izstopa pomembno dejstvo, da je bil eden od govornikov tudi belgijski premier Herman Van Rompuy. >>

Več kot očitno je, da so, ko gre za individualne, medijsko manj podprte športe, za javnost zanimivi le njegovi najbolj ekstremni odvodi. Ob pretirani koncentraciji te ekstremnosti, ki je Slovenijo zajela v zadnjih letih, pa je nujen dodatek za priljubljenost še bizarnost. >>

Kopenhagen bo od 7. do 18. decembra gostilo konferenco Združenih narodov o podnebnih spremembah, na kateri naj bi predstavniki 193. držav sprejeli ambiciozen podnebni dogovor za obdobje po letu 2012. Kljub načelnemu soglasju o nujnosti takojšnjega ukrepanja, ki bi preprečilo globalno segrevanje, je hitro postalo jasno, da je sicer plemenit, a samo deklariran namen ena, politično-ekonomska realnost sebičnih interesov posameznih držav in ostalih ekonomskih subjektov pa povsem druga stvar. >>

Zdi se, kot da smo se v zadnjem desetletju na globalne in epohalne izzive prihodnosti pripravili zgolj s semantiko. Pred postavke napaberkovanih ukrepov smo vstavili gesli »vzdržno« in »trajnostno«. Zdaj pa čakamo, da se primeta na plačni, pokojninski, izobraževalni, zdravstveni sistem, rast in razvoj, na upravljanje z gozdovi in divjadjo, poljedelstvo in druge vire. Trajnostno drsimo navzdol. Kar je nevzdržno. >>

Minuli teden je bil za slovensko politično sceno popolnoma simptomatičen. Poln sprenevedanja, hecnih izgovorov in pojasnil, prepiranj ter nerazumevanja osnovnih postulatov demokracije. S tem, ko v Zaresu tako vneto opozarjajo na neprimernost Mariniča kot predsednika komisije za preprečevanje korupcije in hkrati mislijo, da smo pozabili na njihovo reakcijo na poletne zahteve SDS po odstopu Gregorja Golobiča po laži oziroma zatajitvi deleža v podjetju Ultra, ne kažejo drugega kot podcenjevanje volivcev. >>

Stanje za predsednika vlade Boruta Pahorja morda ni alarmantno, a podpora njegovi vladi v anketah javnega mnenja iz meseca v mesec opazno pada. Kljub temu so črne napovedi opozicije o skorajšnjem kolapsu tako državnih financ kot zaupanja ljudi v vlado nekoliko pretirane, saj je vlada Janeza Janše v podobnih javnomnenjskih raziskavah krepko zaostajala za sedanjo 37-odstotno podporo aktualni vladi. V glavni vlogi pa v tem mandatu nastopa vaški posebnež, tisti, ki želi vsem dobro, a mu to ne uspeva. >>

»Tisti, ki je v minulem letu naredil kar največ in najboljše za bratstvo med narodi, za ukinitev oziroma zmanjšanje stalnih vojska, tisti, ki organizira in promovira pogovore ter kongrese o miru,« je o tem, kdo bi bil primeren nagrajenec za mir, v zapuščini ob koncu 19. stoletja razmišljal Alfred Nobel. In si ob tem, ko je napotke za podeljevanje nagrade predajal voljivemu petčlanskemu odboru norveškega parlamenta, verjetno niti najmanj ni predstavljal, kako bo ta Nobelove kriterije za nagrajenca...
>>

Včerajšnji naslov članka na multimedijskem portalu Radiotelevizije Slovenije na temo Mure 'Uprava je začela delati, delavci iščejo pomoč' je samo še nadaljnji fiasko za problem, ki je sicer posledica planske produkcije delovne sile v imenu gospodarske determiniranosti. S tem seveda mislimo na številna leta v Prekmurju, ko je bilo veliko število ljudi izobraževanih in vzgajanih tako, da bodo postali delavci v Muri.
>>

Ko je bil pred kratkim v Sloveniji zopet izdan Komunistični manifest, se je spet govorilo o pošasti, ki hodi po Evropi. Kot da to ni bilo dovolj, da se prestraši bogaboječ del javnosti, je brezbožna oblast še dvakrat udarila po svojih podanikih. Prvič z imenovanjem samega Satana na položaj direktorja vladnega urada za verske skupnosti, govorimo seveda o Alešu Guliču, in drugič s predlogom novega družinskega zakonika. >>

Slovenska košarkarska reprezentanca se je ne glede na svojo ekipo na evropsko prvenstvo na Poljsko odpravila z enim samim ciljem – osvojiti medaljo. Medalja je ostala pobožna želja, kljub temu, da so jo slovenski košarkarji skoraj že držali v rokah. Razlogov za to je verjetno več. Z vidika povprečnega slovenskega navijača je šlo za sojenje, smolo, izmučenost, poškodbe in za večno hrabro igro ob koncu prvenstva povsem izmučenega slovenskega moštva.
>>

Kozmični pravičnosti je zadoščeno. Enajsti september je namreč vse do prejšnjega petka povsem nezasluženo užival status prekletega dneva, trenutka na krivulji časa, ko se stolpi rušijo in si civilizacije napovedujejo vojno. Takrat sta pred mikrofone stopila slovenski predsednik vlade Borut Pahor in njegova hrvaška kolegica Jadranka Kosor ter izmučeno ljudstvo nagovorila z besedami tolažbe. Zgodilo da se je nekaj zgodovinskega, in to prav na enajsti september, ki je sam po sebi pojem zgodovine. >>