A še pomnite tovariši…in seveda tovarišice? Za Slovenijo brez vojske, proti koncu 80tih in na začetku 90tih? Vsa levica, tudi ona, ki je sestopala z oblasti, je nosila, ponosno in prepričano to zastavo, celo Janez Janša je izžareval mirovništvo in bil zraven pri eni od tovrstnih zamisli, nato demokratizacija, več strankarska ureditev, plebiscit, 10 dnevna vojna in osamosvojitev, pa sprejem ustave, kasneje še članstvo v EU in NATO in…. kolektivna amnezija tudi v sami levici o idealu... >>

Bližajoči se kulturni praznik v deželi je lepa priložnost za nekaj grenkih vprašanj in ugotovitev. Že nekaj desetletij se nam tako zastavlja vprašanje, zakaj pogosto prihaja do nesmiselnih in škodljivih sporov na poljih muzike. Prav zdaj v teh tednih pa je videti, ko da nas tudi ti in takšni spori pehajo nekam globoko v preteklost. Pustimo danes ob strani še usahli RSQ. kar zadeva glasbeno revijo Muska in njeno drastično ukinitev, je stvar precej bolj jasna. >>

Nov Terminal Igorja Vidmarja. >>

Grozljivka na Haitiju nam še enkrat in doslej morda na najbolj krut način, ker jo spremljamo dobesedno v živo, pove kako majčkeno, drobno, krhko in nezaščiteno bitje je človek, še posebej če reven, ko narava opravi svoje. Sesuje se, kot hiška iz kart, ne le to, kar je materialno zgradil, ampak vsa struktura zapletenih in nujnih družbenih relaciji in pravil, ki jo je s svojim znanjem, kulturo, načeli in zgodovino sestavil skupaj, da bi mu omogočila kolikor toliko mirno, varno, produktivno življenje. >>

Vse kaže, da pravniki France Bučar, Marko Pavliha, Miro Cerar in Janez Čebulj ne bodo oblikovali skupne izjave glede arbitražnega sporazuma s Hrvaško, ki je v presoji na ustavnem sodišču. Precej žalostno je, da slovenski, menda “vrhunski” pravniki ne poznajo nekaj preprostih dejstev. Izpodbijati veljavnost meja med Slovenijo in Hrvaško zaradi nekakšnih prastarih meja “Cislejtanije” pomeni zavzemati se za Slovenijo nekje do Karlobaga. >>

Če se leto dejansko pozna po novoletni noči, potem je pričakovati hud kaos. Podpisani se je namreč za tako imenovano najdaljšo noč udeležil devetih raznoličnih seans, bolj ali manj prazničnih, med katerimi seveda izstopa prvo, poslednje in vsekakor zgodovinsko postopanje po Prešernovem trgu v Ljubljani tam okoli polnoči. Samo še vprašanje časa je, kdaj se bo vrlemu županu pripetila Lipa. >>

Nov terminal Igorja Vidmarja. >>

Nocoj, drage poslušalke in poslušalci, prisluhnimo Benediktu XVI. Pozor, že ob 22h, dve uri prej kot ob polnočnicah veleva običaj. Ne dvomim, da se bo v njegovih besedah znašel tudi ubogi Koebenhaven. Ko bo papež spregovoril o človekovih bolečinah in ogroženih pravicah, bo »slovenski-Janšev narod« znova potegnil s škatle trenutno najbolj razvpitega slovenskega upokojenca, ki naj bi po besedah štabnih oficirjev prvaka SDS, postal prvovrsten politični in etični problem celo za samo Evropo. >>

Janez Janša, ki se je zaradi afere Patria znašel v precejšnjih težavah, si je za rešitev iz zagatnega položaja znova izbral staro taktiko revolucionarnega pozivanja na ulice ter ostrih besednih napadov na komunistične konvertite in ostalo protidržavno zalego. Sijajno medijsko kost za glodanje mu je tokrat vrgel predsednik Slovenije Danilo Türk, ki se je odločil odlikovati nekdanjega slovenskega notranjega ministra Tomaža Ertla. “Tudi Hitler je gradil avtoceste, pa ni bil odlikovan” je dejal Janša. >>

Avstrijski SAZAS se imenuje Austro Mechana. Ne gre seveda, da bi človek idealiziral države in njihove pravno-izterjevalne institucije, a je zunaj meja tukajšnje dežele vendarle najti kanček upanja, tako da ne vidimo razloga, zakaj bi ga ne omenili. Pojdimo pa po dramaturški vrsti. >>

Nov terminal Igorja Vidmarja. >>

Je usoda Bosne in Hercegovine še kaj zanimiva tema?...mislim tu, na našem koncu? Se naša javnost sprašuje ali bo ta država ostala združena, enotna, na spisku potencialnih novih članic Evropske Unije, ali se bo raztreščila na tri ali več entitet in se bo to zgodilo z novim masakrom, z novo krvjo, z novimi človeškimi dramami in z novimi nevarnimi tresljaji na širši balkanski prostor? >>

Takoj po osamosvojitvi je bil slovenski nogomet na obupno slabem glasu. V Sloveniji je bil "tujek", "prišlek", nekakšen "etnični" parazit. Spomnimo se, kateri šport je bil priljubljeni šport nekdanjega premiera Janeza Janše? Poleg nacionalno zavednega in patriotsko obarvanega ter primerno introvertiranega planinarjenja je bil to, jasno – golf. Dolga leta se je ustvarjal vtis, da je nogomet pod slovenkim nivojem, da te države preprosto ni vreden. Nogomet je, povedano preprosto, >>

Po hitri anketi, opravljeni med raznolikim prebivalstvom, se dobro pokaže bistvo kapitalističnega sistema. S poglabljanjem in vrtanjem v vprašanje, kaj je najhujša posledica kapitalizma, prejmemo odgovor, s katerim se strinjajo kar vsi vprašani in vprašane: Najhujša posledica tako kapitalističnega proizvodnega načina kakor kapitalističnega življenjskega sloga je – izguba volje. >>

Čisto svež Terminal Igorja Vidmarja. >>

A ste slišali, morda prebrali, o tem, da že od 2 oktobra poteka nek Svetovni pohod za mir in nenasilje? »Walk the future«, kot so ga poimenovali. Dogodek, ki bo zaobjel cel planet, poziva k jedrski razorožitvi, k umiku iz zasedenih ozemelj, k zmanjšanju arzenalov vseh vrst, k bolj zavezujočim dogovorom o nenapadanju in odpovedovanju vojni ter k oblikovanju civilnih korpusov miru.Velja tudi za še ne pomirjen Balkan. >>

Slovenski premier Borut Pahor je na tiskovni konferenci osmega oktobra letos napovedal, da bo arbitražni sporazum s Hrvaško parafiran do 23. oktobra in to ob robu poslovne konference v Zagrebu. Ta veliki dan, ki naj bi pomenil prelomnico v slovensko-hrvaških odnosih je skorajda že napočil. Toda na Hrvaškem so popolnoma brez kakršnihkoli informacij o načrtovanem parafiranju sporazuma. >>

Kulturna politika je zmerom zgolj politika. Ta in takšna Gramscijeva redukcija ni nič drugega kakor dialektična analogija z ekonomijo: Vsakršna ekonomija je namreč politična ekonomija, in v razdobju recesije, ki ga živimo tam od srede sedemdesetih let XX. stoletja naprej in mu nikakor ni videti konca, je to brutalno jasna stvar. Na čutno nazorni ravni jo reprezentirajo bolj in bolj zavarovani, samopašni in med seboj trepljajoči se globalni voditelji, v vsakdanjem življenju pa resnico o politični...
>>

S klikom lahko poslušate Terminal Igorja Vidmarja z naslovom 'Kam so šle vse rožice pisane in leve ali kriv je punk!' >>

Za nami je zanimiv, pester, obetaven za korak naprej k stabilnosti, miru in boju proti podnebnim spremembam, zunanjepolitični teden. Pa pustimo to, koliko smo pri tem v zamudi in koliko je že nepopravljivega in odmislimo tudi slabo voljo zaradi več kot 7 odstotnega domačega gospodarskega nazadovanja, velikega proračunskega primanjkljaja, notranjih sindikalnih in socialnih napetosti in napovedane vroče jeseni.
>>

Politiki se včasih najbolje razumejo – kadar se sploh ne razumejo. In obratno, včasih se najslabše razumejo tedaj, ko se izjemno dobro razumejo. S stališča običajnega razuma in logike sta ti dve izjavi seveda popolnoma skregani z zdravo pametjo. Toda to seveda še ne pomeni, da ne veljata v svetu politike. To dokazuje vsa zgodovina slovensko-hrvaških pogajanj, vključno z zadnjim dogovorom slovenskega predsednika vlade Boruta Pahorja in hrvaške premierke Jadranke Kosor.
>>

V osebnem arhivu med starimi časopisnimi izrezki ima posebej častno mesto neki prispevek iz Sobotne priloge Dela. Več ko trideset let je star, malce porumenel, spisal pa ga je Tone Škarja, slavni vodja jugoslovanskih odprav v Himalajo. V času, ko so te odprave uspešno osvajale vršace v prijateljski, neuvrščeni kraljevini Nepal, je gospod Škarja objavil neverjetno poučen tekst, v katerem je dokazal, da so jugoslovanske himalajske odprave zgleden prenos in materializacija teorije socialističnega... >>

S klikom lahko poslušater premierni Terminal Igorja Vidmarja. >>

Bil sem nekoč novinar in enako dolgo sem se poklicno šel politiko, vse do umika s tega odra kak mesec nazaj zaradi premikov v politični sobi, kjer sem bil vstopil kot član Zveze komunistov pred 36 leti, ki jim nisem bil več kos. Zakrknjen levičar ter ortodoksen internacionalist, pač, ki ni vešč prijemov nacionalne renesanse – je nekdo pripomnil.
>>

V idealističnih časih smo si večkrat predstavljali, kako narediti Ljubljano privlačno za turiste: Tam na stari Titovi, po možnosti med Namo in Glavno pošto bi stal slavolok, na njem pa bi pisalo, da se pelješ po glavni cesti med Rimom in Carigradom. Kakor je minil idealizem, tako je minila tudi želja po skrbi za vse tiste, ki slepo drvijo mimo prelestnega in prestolnega mesta na morje in ne vedo, kaj zamujajo. Turisti so si tako ali tako identični – videti so enako, ne glede na to, od kod prihajajo... >>

Profesor Močnik je imel spet prav: skupnost je predmoderen koncept, rezerviran zgolj za prijateljske združbe, za ljudi, ki se poznajo, kot se reče, »od prej«. Pred dnevi namreč, ko sem se po daljšem času spet preselil v veliko meščansko stanovanje, sem obstal pred mučnim nesporazumom. Ugotavljam, da bi ljudje očitno morali živeti vsak v svoji majhni garsonjeri oziroma nekakšnem enoceličnem bivalnem prostoru. >>

Spomnimo se za začetek, kako se glasi ena izmed ključnih misli v romanu Sečnja Thomasa Bernharda, imenovanega tudi »Skrunilec gnezda« oziroma »Suha veja na drevesu naroda«. Takole pravi Berhnard sredi zglednega holcerskega opravila, ko je poleg stare tematike, torej anatomije avstrijskega koncepta družine, privatne lastnine in države, v njegovem delu na vrsti še dunajska gledališka smetana: »Vsako jutro, ko se zbudimo, bi nas moralo biti najprej sram, da smo doma v Avstriji, potem šele vse drugo.« >>

Marca je študente, ki so v Španiji protestirali proti bolonjski reformi, napadla policija. V Londonu so militantni študentje te dni zasedli pisarno dekana in od njega zahtevali, naj zaščiti migrantske delavce na univerzi, ki jim grozi deportacija.Vsi ti nedavni dogodki pomenijo, da ne glede na številne dokaze o nasprotnem nekaj, čemur se da reči študentsko gibanje, v Evropi vendarle obstaja. >>

Čez štirinajst dni bo minilo četrt stoletja, odkar je umrl poslednji izmed normalnih politikov na evropski celini – generalni sekretar Komunistične partije Italije (PCI) Enrico Berlinguer. Tako zelo normalen je bil videti, da je vsakršna primerjava z današnjim stanjem stvari po Evropski zvezi farsa, primerjava s figurami v Italiji pa naravnost groteska. Tovariš Enrico je bil nekako »naravno kulturen«, če smem reči tako, ko se spomnim na njegovo obličje... >>

Draško Veselinovič je na lastno presenečenje ostal praznih rok, vladavina starega dobrega Igorja Bavčarja v njegovi hišici iz kart pa še kar nemoteno traja. Gripa vseh vrst se je iz naslovnic umaknila na zadnje strani. Bližajo se evropske volitve, kar ne gane nikogar. Krizo ritualno še vedno vlačijo po zobeh, a je spočetka dobro oglaševano navdušenje v zadnjem času malo uplahnilo in nihče več ne ve prav dobro... >>