Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Jean François Lyotard: Postmoderno stanje 1. del (7267 bralcev)
Petek, 10. 1. 2003
pavelk



Klikni za veliko sliko: Lyotard
Dobrih dvajset let po izvirniku je tudi v slovenščini izšla knjiga z naslovom Postmoderno stanje.
Čeprav bi, glede na naslov, knjigo prav lahko umestili v poplavo sorodnih postmodernističnih (humanističnih) del, ki so trenutno v obtoku, pa to Postmoderno stanje od drugih loči nekaj pomembnih stvari.
Jean François Lyotard: Postmoderno stanje

Dobrih dvajset let po izvirniku je tudi v slovenščini izšla knjiga z naslovom Postmoderno stanje.
Čeprav bi, glede na naslov, knjigo prav lahko umestili v poplavo sorodnih postmodernističnih (humanističnih) del, ki so trenutno v obtoku, pa to Postmoderno stanje od drugih loči nekaj pomembnih stvari.Klikni za veliko sliko: Lyotard bere

Njen avtor, Jean François Lyotard, je namreč eden od utemeljiteljev, bolje rečeno eden prvih razlagalcev fenomena postmoderne. Njegovo zanimanje je zelo razpršeno, njegova kompetenca prav tako.
Pogosto ga uvrščajo v nekoliko nejasno kategorijo post-strukturalistov. Skupaj s Michelom Foucaultom , Jacquesom Derridajem in še kom. Vsekakor velja za avtoriteto na področju ukvarjanja in proučevanja vprašanja vednosti.

Poleg dejstva, da ga je spisal Lyotard, se Postmoderno stanje od ostalih del s podobno problematiko loči tudi po specifičnih okoliščinah, v katerih je nastalo.
Te okoliščine so precej hecne. Postmoderno stanje namreč sploh ni zares knjiga, ampak je poročilo. Poročilo o vednosti v najrazvitejših ali informatiziranih družbah, ki ga je Lyotard leta 1979 predložil Svetu Univerz pri vladi Quebeca, na željo njenega predsednika.
Tekst Postmoderno stanje ima torej svojo konkretno historično mesto, vendar pa je napisan na način, ki tudi danes obelodanja številne vidike tistega, čemur pravimo sodobno življenje, sodoben svet.

Lyotardovo poročilo je napisano zelo zgoščeno. Brati ga je potrebno zbrano in zavzeto. Ima pa tekst neko zelo dobrodošlo kvaliteto. Kolikor je zgoščen in jedrnat, toliko je tudi kratek. Vsega skupaj obsega dobrih sto strani. Poleg tega je tudi pregledno zastavljen in sestavljen. S knjižnim kazalom je praktično mogoče slediti misli, ki jo Lyotard razvija in obdeluje v tekstu.
Prvo poglavje osvetli polje, s katerim se poročilo ukvarja. To je že prej omenjena vednost v informatiziranih družbah.
Lyotardova delovna predpostavka je, da vednost spreminja status hkrati s tem, ko družbe vstopajo v takoimenovano postindustrijsko dobo, kulture pa v takoimenovano postmoderno dobo.

Takoj na začetku Lyotard izpostavi za njegovo teorijo temeljno značilnost znanstvene vednosti. Ta se vedno pojavlja v obliki nekakšnega diskurza. To ne pomeni nič drugega, kot da je znanstvena vednost vselej plod neke govorice.

Naslednji pomembni element v konceptu znanstvene vednosti so sodobne spremembe, transformacije, katerim je podvržena vednost. Glede spreminjanja Lyotard pravi, da vpliva oziroma bo vplivalo na dve glavni funkciji vednosti; raziskovanje in prenos spoznanj.
Vsled teh sprememb je neizogibna tudi sprememba same narave vednosti. Ta lahko potuje po novih kanalih in postane operativna le, če je spoznanje mogoče prevesti v informacijske količine.
Skupaj s to hegemonijo informatike se vsiljuje določena logika in s tem skupek predpisov, ki se nanašajo na to, katere izjave so sploh sprejete kot izjave »vednosti«.

Lyotard svojo umestitev problematike vednosti še nadalje zaostri, ko po tem, ko je začrtal polje, kjer se vednost v informatiziranih družbah sploh nahaja, pretrese še vprašanje, do katere mere je tudi sama vednost predmet informatizacije.
S tem v zvezi pravi: »Vednost se in se bo proizvajala za prodajo ter se in se bo uporabljala z namenom, da se jo valorizira v neki novi proizvodnji: v obeh primerih je proizvedena in uporabljena z namenom, da bi se jo menjalo. Preneha biti namen sami sebi in izgubi svojo ''uporabno vrednost''.«
Smešno, ne, kako vednost izgubi vrednost in kako skozi to izgubo postane pomembno vprašanje: kdo bo vedel? Poudarek se premakne od védenja k subjektu, k vedočemu. Vednosti se zgodi podobno kot denarju. Postane (ostane) le še sredstvo za dosego nekega cilja. V obeh primerih, pri denarju in vednosti, je ta cilj podoben. Oba se širita z vzpostavitvijo nekega temeljnega razcepa.
V duhu transformacije vednosti, ki jo Lyotard vpelje na začetku, tudi ta sedaj označuje isti razkol kot denar. Opozicija poznavanje plačila/poznavanje investicije nadomesti staro delitev na vednost/nevednost.

S tem obratom v pojmovanju vednosti Lyotard že nakaže jedro svojega zanimanja. Vzporednica z denarjem dobesedno sklene prikaz transformacije vednosti ter zaključi umestitev zanimanja. Iz te sklenitve kar samo vznikne vprašanje, ki prežema celotno problematiko transformirane vednosti. To je vprašanje ne toliko legitimnosti, kot predvsem vprašanje legitimiranja.
Legitimiranje vednosti ima po Lyotardu vselej opraviti z nekim drugim legitimiranjem. Legitimiranjem tistega, ki legitimira, zakonodajalca torej. Zaradi institucije, obstoja zakonodajalca, sodobna vednost razpade na dva velika dela. Prvi je znanstvena vednost, ali po domače znanost. Drugi del pa se skriva pod imenom narativna vednost. Lyotard jo skrajšano imenuje kar etika (v smislu, vselej tudi politične, morale).

Lyotard poudari, da je potrebno že od Platona naprej obe vednosti, znanost in etiko, pojmovati skupaj. Vsaj kadar je govor o Zahodu. Povedano drugače, pravica odločanja o tem, kaj je res, ni neodvisna od pravice odločanja o tem, kaj je prav.
Skozi problem legitimiranja se v Lyotardovi teoriji izkristalizira ključno vprašanje vednosti v informacijski dobi – vprašanje vladanja.
Pojav vprašanja vladanja v vednosti je po Lyotardovo najlažje osvetliti skozi sredstvo, ki je skupno tako znanosti kot naraciji. To sredstvo je seveda jezik. Natančneje pragmatični vidik jezikovnih dejstev, ki tvorijo vednost oziroma vednosti.
Metoda, s katero se Lyotard teh jezikovnih dejstev loti, se imenuje metoda jezikovnih iger. S tem se naveže na dalj časa trajajočo tradicijo v lingvistiki in filozofiji. Problematika jezikovnih iger je aktualna vsaj, odkar so se z njo ukvarjali ljudje, kot Austin, Quine, Hjmslev ter Wittgenstein.

Jezikovne igre operirajo s terminom izjave. Pri njih so načeloma znane vsaj tri stvari. Pošiljatelj, prejemnik ter referent (tisto, na kar se izjava nanaša). Denotativne izjave, na primer, so izjave take vrste, pri katerih bistveno dejstvo, da je pošiljatelj vedno v poziciji vedočega, medtem ko lahko prejemnik pozicijo pošiljatelja le sprejme ali zavrne.
Druga vrsta izjav so takoimenovane performativne izjave. Značilno za te je, da je njihov učinek na referenta dosežen že skozi njeno izjavljanje. Lyotardov primer za performativno izjavo je stavek rektorja ob odprtju univerze. »Univerza je odprta!« je izjava, ki tudi dejansko pomeni njeno odprtje.
Lyotard omenja še izjave, zavezane predpisom, pa spraševanje, obljube, naracije in podobno. Prav naštete izjave so tiste, tako pravi Lyotard, ki jih je Wittgenstein v svojem proučevanju diskurzov poimenoval jezikovne igre.

S témo jezikovnih iger Lyotard poveže troje svojih opažanj: »Prvo je v tem, da pravila jezikovnih iger svojega legitimiranja ne nosijo v sebi, temveč so predmet neke izrecne ali neizrecne pogodbe med igralci (kar pa ne pomeni, da slednji ta pravila izumijo). Drugo je v tem, da brez pravil igra ne obstaja, da že minimalna sprememba nekega pravila spremeni naravo igre in da neka »poteza« ali izjava, ki ne ustreza pravilom, ne pripada igri, ki jo ta pravila definirajo. Tretja ugotovitev je bila pravkar nakazana: vsaka izjava mora biti obravnavana kot »poteza«, ki se jo izvede v neki igri.«

Lyotard torej izpostavi tri aspekte jezikovnih iger: pogodbo, pravila in potezo. Slednja je tista, ki v igro vpelje, nekoliko lakánovsko rečeno, moment želje, trenutek ugodja. Upogibanje jezika, prisotno v literarnem in ljudskem govoru, je prav gotovo posledica tega čistega ugodja, ki ga nudi proces izumljanja. Izumljanje pripomore k razvoju jezika, a Lyotard ne pozabi dodati, da: »celo to ugodje ni neodvisno od občutka uspeha, iztrganega vsaj enemu, vendar dostojnemu nasprotniku, namreč etabliranemu jeziku, konotaciji.«
Področje jezikovnih iger je torej področje dvoboja med tradicijo in novim, prostornost, ki jo napolnjuje, po Lyotardu, agonistika. Agonistika, ki ni nikakor brez svoje dopolnitve. Družbena vez, manevrirni prostor agonistike, je namreč sestavljen iz govornih »potez«, enkratnosti posamičnih izjav.

Šele ko Lyotard tako nadrobno in izčrpno prikaže polje, problem ter metodo proučevanja vednosti, se spusti v sfero konkretnega. Zdaj lahko začne z analizo vednosti v najrazvitejših informatiziranih družbah.
Najprej se pozabava z naravo družbene vezi. Na ravni družbe, tako pravi Lyotard, je mogoče govoriti vsaj o dveh različnih metodičnih predstavah, ki sta v 20. stoletju oblikovali razmišljanje ljudi in raziskovalcev. Prva je nazor, da družba tvori nekakšno funkcionalno celoto. Po njej je v družbi mogoče vedno izločiti tisto nekaj, kar ljudi povezuje in jih ohranja povezane. Poenostavljeno rečeno, Lyotard ima v mislih funkcionalizem.
Drugo možno predstavo o družbi, ki jo omenja Lyotard, lahko povzamemo s pojmom dialektike. Gre torej za pojmovanje družbe kot imanentno razdeljene entitete, ki se venomer cepi na dva dela. Za očiten primer takega pristopa Lyotard navede – kaj drugega kot marksistično teorijo. Kar je za ta pristop značilno, je precej obče znano.

Lyotardova poanta ne leži v tem, da se je potrebno odločiti za eno ali drugo, za celoto ali dualnost. Kar hoče avtor pokazati, je dejstvo, da prav izbira med tema dvema možnostima tvori jedro tega, čemur Lyotard pravi narava sodobne alternative.
V jedru sodobne družbe leži torej možnost alternative, dilema, ki ovira delo znanstvenikov. Zato se Lyotard zavzema za preraščanje takega partikularnega zamišljanja sveta, v katerem živimo. Pravi: »Nagibamo se k temu, da bi se tej dilemi izognili z razlikovanjem dveh vrst vednosti, pozitivistične, ki svojo uporabo zlahka najde v tehnikah, ki zadevajo ljudi in materiale, in ki je primerna za to, da postane za sistem nepogrešljiva proizvodna moč, ter druge, kritične ali refleksivne ali hermenevtične, ki s tem, ko se posredno ali neposredno vprašuje o vrednosti oziroma ciljih, ovira vsako ''prilastitev''.«
V tem razlikovanju dveh različnih vednosti leži osnovni zastavek za drugo naravo družbene vezi, ki jo je moč ekstrahirati, izvleči iz sodobne družbe. Ta nosi ime postmoderna perspektiva.

V luči postmodernosti na prizorišču družbenega vznikne novo polje, polje sebstva. Lyotard pravi: »Vsakdo je prepuščen samemu sebi. In vsakdo ve, da sam pomeni le malo.«
Edina oporna točka v tej novo nastali situaciji je točka sporočilnosti. Vsaka izjava, vsaka situacija, vsak kontekst namreč v sebi nosi neko sporočilo. In prav preko tega sporočila je po Lyotardovo mogoče prodreti v bistvo sodobne, postmoderne družbe.
Metoda, ki jo Lyotard predlaga, je še vedno, kot smo že omenili, metoda jezikovnih iger. Jezikovne igre so področje, kjer sporočilo doživi svojo premestitev, mesto, kjer, če uporabimo Foucaultove besede, se človek (subjekt) subjektivira.

Lyotardov primer nekoliko spominja, tako pravi sam, na Freudovo teorijo o predestinaciji: »Že pred svojim rojstvom, čeprav le preko imena, ki mu je dano, je človeški otrok že postavljen kot referent zgodbe, ki jo pripoveduje njegova okolica in glede na katero se bo moral kasneje premeščati.«
V duhu takšnega pojmovanja temeljnih družbenih odnosov nosi največjo težo prav trenutek premestitve. Trenutek, v katerem se pomen spremeni. Ena poteza proizvede drugo, takorekoč proti-potezo.
Kot vidimo, igra agonistika tudi v metodi jezikovnih iger pomembno vlogo. Prav v luči, ki jo agonistika meče na družbeno prizorišče, Lyotard še enkrat najde srž svoje teorije.
Ponovno vpelje omenjeni vrsti uporabe vednosti. Na eni strani imamo opraviti z neformalno, narativno vednostjo, ki je v nenehnem odnosu, igri z neko drugo, znanstveno vednostjo.
Polje, kjer se vednosti najbolj prepletata, je polje institucije vednosti. Prav tu leži Lyotardovo zanimanje. Kako preko jezikovnih iger razločiti, kaj v sferi institucije vednosti pripada narativnemu in kaj znanstvenemu.

Da bi lahko Lyotard zadovoljivo odgovoril na vprašanje institucije, mora poprej temeljito proučiti oba njena sestavna dela, naracijo in znanost.
Najprej se loti pragmatike narativne vednosti. Po tem, ko pretrese nekatere historične pristope in aplikacije vednosti nasploh, pride do ugotovitve, »da se vsi opazovalci, {ne oziraje se na scenarij, ki ga predlagajo zato, da bi dramatizirali in razumeli razmik med tem običajnim stanjem vednosti in stanjem, v katerem se nahaja vednost v dobi znanosti,} strinjajo glede nekega dejstva, namreč glede odlikovanega mesta, ki pripada narativni formi v formuliranju tradicionalne vednosti.«
Ta narativna forma je forma pripovedi, oblika, za katero Lyotard pravi, da je narativna vednost par excellence. Svojo trditev podkrepi z osvetlitvijo štirih zornih kotov pripovedne oblike.

V prvi vrsti ljudske zgodbe same govorijo o pozitivnih in negativnih načinih tvorjenja neke vednosti. Lyotard pravi: »Te pripovedi torej po eni strani omogočajo definiranje kriterijev kompetence, ki so kriteriji družbe, v kateri se pripovedi pripovedujejo, po drugi strani pa omogočajo, da se po zaslugi teh kriterijev oceni dosežke, do katerih v njej pride oziroma lahko pride.«

Drugi vidik narativne forme ima opraviti z združevanjem različnih jezikovnih iger, izjav, v nekaj splošnejšega: »Kompetence, katerih kriterije prinaša ali aplicira pripoved, so potemtakem tu medsebojno pomešane v neko gosto tkivo, tkivo pripovedi, in razvrščene glede na neko perspektivo celote, ki je značilna za tovrstno vednost.«

Tretja lastnost pripovedi se nanaša na njeno prenašanje, transmisijo, kot ji pravi Lyotard: »Pripovedovalec dolguje svojo kompetenco za pripovedovanje pripovedi zgolj temu, da je bil tudi sam njen poslušalec. Tisti, ki v tem trenutku posluša pripoved, potencialno dobi dostop do enake avtoritete.«.
Pomembno je torej tudi samo mesto, ki ga ima govorec v pripovedi. In ne samo govorec, tudi poslušalec. In še nekdo tretji, tisti, o katerem se govori.
Lyotard tretji vidik narativne forme sklene z ugotovitvijo, »da se skupaj s pripovedmi prenaša skupina pragmatičnih pravil, ki tvori družbeno vez.«

Zadnji, četrti vidik narativne vednosti, ki ga izpostavi Lyotard, ima opraviti s časom. Natančneje, avtorja zanima, kakšen je vpliv narativne forme na čas. Tu vpelje pojem metruma, nekakšnega ritmičnega spremljevalca vsake pripovedi. Zanj pravi: »Kolikor v govornih dejanjih, naj so ta govorna ali negovorna, metrum prevladuje nad poudarkom na zvočnih dogajanjih, čas preneha biti opora spominjanju in postane nepomnivo utripanje, ki v odsotnosti opaznih razlik med razdobji preprečuje, da bi jih registrirali, in jih zato pahne v pozabo.«
Metrum torej neposredno zadeva ob zlato pravilo naše družbe: ne pozabiti. Časovnost je hkrati prehodna in nepomniva.

Pot skozi štiri vidike pripovedi; njeno funkcijo, celoto, ki jo tvori, mestom govorca ter njenim odnosom glede na čas, tvori koherentno entiteto pripovednosti. Vsak vidik je le košček v celotni sliki.
Lyotard se ob koncu tega pretresa pragmatične narativnosti ozre le še na v postmodernosti ključno vprašanje avtoritete. Mesto, ki je od Foucaulta naprej prazno. Točko, kjer se stketa oblast in legitimnost. Lyotard ugotavlja: »Še manj si lahko zamišljamo, da lahko neki nerazumljivi temi naracije pripišemo avtoriteto nad pripovedmi. Slednje imajo to avtoriteto same na sebi. Ljudstvo je v nekem smislu zgolj tisto, kar te pripovedi aktualizira, in tega povrhu vsega ne stori le s tem, ko jih pripoveduje, temveč tudi s tem, ko jih posluša, in s tem, ko one pripovedujejo o njem (ljudstvu), se pravi, ko jih ''igra'' v svojih institucijah: se pravi s tem, ko se umešča tako na mesta pripovedovanca in diegeze, kot tudi na mesta pripovedovalca.«

Narativnost je torej tista, ki tvori samo sebe, nekakšna samoizpolnjujoča se prerokba. In še več. Lyotard sklene: »Pripovedi, to smo videli, določajo kriterije kompetence in/ali ponazarjajo njeno aplikacijo. Na ta način definirajo tisto, kar ima pravico biti izrečeno ali storjeno v neki kulturi, in ker so tudi one njen del, s tem dobijo svojo legitimnost.«

Tako. Preko mnogih ovir smo prispeli to točke, kjer Lyotard uspešno razreši prvi del paradoksa, ki ga postavlja Postmoderno stanje. Ostane mu le še sicer težka pot do celotne razjasnitve tega na videz tako brezupnega in nikamor vodečega stanja postmodernosti. Preden bo lahko prispel do cilja, bo moral premotriti še vprašanje znanosti in pa seveda še ključno povezavo med legitimizacijo, naracijo in znanostjo na eni strani ter vednostjo in učinkovitostjo na drugi.
Kako se Lyotard loti tega oreha, si bomo prihranili za naslednje pisarije. Do takrat pa lep pozdrav.


Pavel Koltaj


Komentarji
komentiraj >>