Sreda, 11. 12. 2002
tomazza
Pravzaprav je popolnoma vseeno, ali so ta trenutek poslanci najmočnejšega koalicijskega stroja v poosamosvojitveni zgodovini domače demokracije z strumnim dvigom rok za premierskega naslednika Janeza Drnovška že potrdili edinega kandidata Toneta Ropa ali ne. Dejstvo namreč je, da bomo danes popoldan po še enem prikazu tehnokratskega razumevanja domače demokracije, ki so ga za svoje apolitične volilce poslanci uprizorili na izrednem zasedanju državnega zbora, bogatejši za novega mandatarja vlade. In to bo Tone Rop.
Pravzaprav je popolnoma vseeno, ali so ta trenutek poslanci najmočnejšega koalicijskega stroja v poosamosvojitveni zgodovini domače demokracije z strumnim dvigom rok za premierskega naslednika Janeza Drnovška že potrdili edinega kandidata Toneta Ropa ali ne. Dejstvo namreč je, da bomo danes popoldan po še enem prikazu tehnokratskega razumevanja domače demokracije, ki so ga za svoje apolitične volilce poslanci uprizorili na izrednem zasedanju državnega zbora, bogatejši za novega mandatarja vlade. In to bo Tone Rop. Na kakšne nenadejane psihofizične pretrese nad telesom in umom edinega čedalje slabše izgledajočega premierskega kandidata pa se v domači politiki tako ne gre zanašati. S sprejetjem novega poslovnika, ki do minute natančno tehnokratizira domače demokratično odločanje, so namreč možnosti za kakršnakoli že politična presenečenja minimalne.
Podporo novemu mandatarju so po pričakovanjih napovedali in danes v državnem zboru tudi že oddelali v vseh dosedanjih koalicijskih partnericah. Zato so si vnaprej rezervirali kar 80 minut. Da se vladavini, če se ti zanjo ponudi priložnost, ne odrečeš kar tako, dokazuje predvsem pot, ki so jo ubrali v Združeni listi socialnih demokratov in Slovenski ljudski stranki, v katerih so z delom vseh svojih ministrov tako zelo zadovoljni, da jim kljub nekaterim dogodkom in aferam, ki so omadeževale posamezna ministrska imena, niti na misel ne pride, da bi katerega od svojih ministrov ob tej neprecendenčni priložnosti premierske menjave tudi zamenjali. Dokaz več koalicijske nadvlade, ki jo z že nekoliko pozabljeno koalicijsko pogodbo iz povolilnega leta 2000 te dni uprizarja Liberalna demokracija.
Za vseeno nekoliko bolj politično premetene pa so se izkazali v Demokratični stranki slovenskih upokojencev. Kakšen mesec nazaj je tako vse njihovo govorjenje o tem, da v novi vladi zase pričakujejo kar dva ministra, za marsikoga izzvenelo kot popolna smešnica. Toda vztrajno ponavljanje na prvi pogled politično nemogočega je obrodilo sadove. DESUS bo v novi vladi imel svojega ministra, ta bo sicer med manj uglednimi, saj bo sodil med ministrsko sivo cono, ki se ji v domači politični latovščini reče – brez listnice, toda z izkupičkom – ministrom brez listnice, ki naj bi imel načez regionalni razvoj, so lahko zadovoljni.
Manj zadovoljni pa so seveda v še vedno povsem nebogljeni opoziciji, v kateri Toneta Ropa, tega nosilca kontinuitete in demokratične nesvobode, seveda ne bodo podprli. Glavni očitek novemu mandatarju je, da je na pomembnih funkcijah, ki jih je zasedal v vseh Drnovškovih vladah, s svojim delovanjem omogočil, da so nosilci funkcij iz prejšnjega režima lahko tranzicijo izrabili, da so se prelevili v kapitaliste. Kar je seveda popolnoma res; drugo vprašanje pa je, če ne bi isto pot ubrala tudi danes nad kapitalistično krivičnostjo življenja v domovini ogorčena opozicija. Če bi le dobila priložnost. Zaenkrat je pač še ni. In tudi zato so si posebej za to priložnost premierske menjave v opozicijskih silah Nove Slovenije in Socialdemokratske stranke rezervirali prva 50 minut, druga pa kar 75 minut poslanske pozornosti.
Zaradi pripetljajev na Uradu za mladino, ko so se veliki dečki iz še večje politike odločili mladincem nekoliko stopiti na prste, ker so si ti vseeno nekoliko preveč očitno polnili žepe s proračunskimi mladinskemu blagorju namenjenimi finacami, tokrat v Stranki mladih Slovenije, Toneta Ropa za mandatarja seveda ne nameravajo podpreti. To so gladko opravili v naprej rezerviranih desetih minutah. Dokaz več, da je bila vsa koalicijska podpora, ki so jo mladinci s pridnim dvigovanjem svojih štirih rok uprizarjali minuli dve leti, kupljena zgolj z nadomestno zaposlitvijo njihovega predsednika, ki mu veliki poslanski met, kljub vsem njegovim nespornim zaslugam za prestop parlamentarnega praga, ni uspel.
Za še največje frajerje tehnokratskega razumevanja domače demokracije so se tako pokazali v Slovenski nacionalni stranki, v kateri so si za svoj nastop vnaprej rezervirali le 15 sekund. Njihov predstavnik Sašo Peče pa jih je porabil točno 9. Poslanska skupina te stranke Toneta Ropa za mandatarja ne podpira, ker njegove ambicije presegajo njegove dejanske sposobnosti.
V neposrednem televizijskem prenosu se je pred očmi domačega volilnega telesa tako danes odigrala svojevrstna maškarada. Vse to umetno vzdigovanje napetosti o menjavi na mestu predsednika vlade, ki jo pod okriljem LDS uprizarja domača koalicija in ki ji celo nasedejo v dveh največjih opozicijskih strankah, namreč najbolj očitno razgalja vso to Potemkinovo vas domače demokracije. Ne glede na opozicijski vik in krik je namreč poslanska matematika neusmiljena. Prav tako pa nam tudi vlada najbolj trdna koalicijska večina slovenske kvazi - demokratične zgodovine. In ob tem se dejstvo, čigavo ime stoji ob nazivu 'predsednik vlade', sploh več ne zdi tako zelo usodno.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment s pozicijskim dviganjem umetne politične napetosti domačega koalicijskega stroja v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>