Slavne junaške čase poskuša literatura ubesediti od svojih začetkov. Spomniti se je treba Hezioda in še bolj Homerja ter njegove Iliade in Odiseje. Toda tako Homerjevega junaka Ahila pestijo težave, saj kljub božanski materi ne more doseči nesmrtnosti in tudi Odisej se le s težavo vrača na rodno Itako. Čeprav Homerja in njegovih junakov že zdavnaj ni več, pa kljub temu še vedno živijo ljudje, ki trdijo, da so preživeli svoje slavne junaške čase in hkrati tudi tragedije. Med takšne ljudi spada tudi Žarko Petan. Svojih slavnih junaških časov se spominja v najnovejšem delu »Poznal sem jih«.

Spomini Žarka Petana s preprostim naslovom » Poznal sem jih« so izšli letos pri Študentski založbi. Petan se ni tokrat prvič lotil zapisovanja svojih spominov. To je storil že v delih »Preteklost« in »Moji včerajšnji sopotniki«. Čas, v katerem je živel, je hkrati nenehno reflektiral s svojimi aforizmi . S pogleda današnjega bralca pa je vprašljivo, koliko svežine imajo v sebi aforizmi, ki jih Žarko Petan objavlja v reviji Mag in koliko so ti dejansko kontinuiteta tistega, kar je pred desetletji objavljal v Pavlihi. Marsikateri aforizem spominja na že velikokrat slišane in izpete pesmi.

Tudi Petanove spomine z naslovom »Poznal sem jih« bi lahko, ironično rečeno, označili z Nietzschejevo sintagmo »večno vračanje enakega«. V teh Petanovih spominih namreč spet beremo podobno kot v njegovih prejšnjih »spominskih knjigah«: kako je bil sin kapitalista, ki so mu vzeli vso premoženje, kako je bil uspešen režiser, ki mu je nekdanja jugoslovanska oblast onemogočala delo in ga celo za 18 mesecev zaprla.

O pristnosti Petanovih spominov ni nobenega dvoma. Velikokrat pa je dvomljiv interpretativni okvir, v katerega so ti spomini postavljeni. V »Uvodu« Petan zapiše, da »ljudje radi berejo o barabijah, zlasti če so pripisane drugim«. Očitno je z veseljem prebiral svojo knjigo, saj v njej opisan kot slavni junak, ki se mu zmeraj dogaja krivica predvsem zaradi barabij drugih ljudi. Tudi ko opisuje usodo drugih ljudi, je mogoče potegniti paralelo s svojo lastno. Taka je na primer zgodba o grofu iz Slovenske Bistrice.

Ob branju Petanove knjige se kritičnemu bralcu kaj kmalu zazdi, da Žarko Petan spomine na svoje slavne junaške čase izrablja za to, da bi podal vrednostno sodbo o teh časih. Hkrati pa spomini na ljudi, ki jih je poznal, niso zgolj spomini na ljudi, temveč spomini na to, v kakšnih odnosih je Žarko Petan s temi ljudmi bil.

Subjektivnosti spominov in sodb Žarku Petanu ne bi mogli očitati, če si sam ne bi prisvajal mesta glasnika resnice, torej tistega, ki dejansko loči med videzom in resnico. Sam trdi, da se bori proti neki ideologiji in želi prikazati dejansko stanje. Prav zaradi tega se zaplete v lastno past, saj se zoper neko staro ideologijo bori z novo, ki pa je po definiciji Marxa še vedno »lažna zavest«.

Petan v svojem delu ne varčuje s pohvalami na lasten račun. Izredno pohvali predstavo Zločin in kazen, ki jo je režiral. V isti sapi pa zaključi, da je bila politika kriva, da ta njegova predstava ni dosegla večjega slovesa. Krivice, v katerih mu ni bi bila priznana veličina, ki si jo sam pripisuje, se v njegovi karieri in posledično tudi v knjigi kar vrstijo.

V knjigi »Poznal sem jih« Petan najde tudi veliko prostora za šikaniranje tistih, ki so kadarkoli podali negativno oceno o njegovem delu. Tako se loti Igorja Bratoža, ki je nekoč v Delu napisal negativno intonirano kritiko za neko njegovo knjigo. Bratoževo kritiko razjarjeno zavrne v slogu, kako si nekdo drzne napisati negativno kritiko o njem in hkrati poda mnenje, da je njegova kritika nastala še preden je sploh prebral knjigo. Kot argument, da se je Bratož glede kvalitete njegove knjige zmotil, Petan navaja, da je bilo ogromno izvodov te knjige prodanih. No ja, tudi šund je prodajan v velikih nakladah, pa ta podatek še ne priča o njegovi kvaliteti.

Ob branju Petanovega najnovejšega dela je opazno veliko nekonsistentnosti. O času, v katerem živimo danes, nam poda sodbo, da je to enojajčni dvojček socializma. A hkrati okarakterizira ta čas kot turbokapitalizem. Zbegan bralec se ob tem lahko vpraša, od kdaj sta socializem in kapitalizem združljiva. V eni sapi kritizira današnjo politiko, da ni ničesar naredila glede povojnih pobojev, a hkrati meni, da se Janševa vlada in predsednik Drnovšek premikata v pravi smeri.

Za knjigo Žarka Petana je značilen tudi nedovršen pisateljski slog. Tako se na primer v enem izmed poglavij te knjige Petan želi lotiti Kučanovega Foruma 21. Vendar mu ob pisanju misli nekako uidejo, tako da o forumu, čeprav nas nekajkrat opozori, da bo končno začel o tem pisati, ne uspe koherentno zapisati ničesar. .

Poslednja ugotovitev glede knjige bi se lahko glasila, da Žarko Petan s črno-belim slikanjem polpreteklosti, ne uspe prepričati bralca, ki je vsaj malo nenaiven. Še manj prepričljivo pa je, da so bili to zelo junaški časi, v katerih je Žarko Petan bil glavni junak, kakor to sam opisuje. Zgodb o junaških časih dandanes namreč ne moremo več sprejemati brez določenih zadržkov. Na to nas je že pred davnimi stoletji opozoril Cervantes, ko je ustvaril ironizirano podobo zapoznelega viteza Don Kihota, ki se bori z mlini na veter.

Iz slonokoščenega stolpa ali v Petanovem primeru iz Beethovnove ulice 4 se ne vidi prav daleč. Kot samooklicani glasnik pravičnosti, se zavzema za popravo tistih krivic, ki so neposredno prizadele njega. Nikoli pa ne pomisli na to, da večina ljudi, ki živi z njim v isti državi, o življenju na taki elitni lokaciji, kot je Beethovnova 4 v Ljubljani lahko samo sanja. Takih ljudi Žarko Petan očitno ni poznal.

Do poznanstev Žarka Petana je bila kritična Julija S.