Dvanajsti mednarodni festival sodobnih umetnosti, Mesto žensk, se je pričel s polno paro. Že pred drugim oktobrom ste lahko naleteli na predfestivalske dogodke, glavni program festivala pa se je otvoril v ponedeljek v Cankarjevem domu s predvajanjem nemega filma Germaine Dulac. Maud Nelissen in Finn Möricke, ki sta posrkbeli za živo glasbeno spremljavo, sta s klavirjem in violino preščipnili trak še enega, nežnejšemu spolu odkrito naklonjenega festivala. Letos so ga posvetili Hannah Arendt, nemški politični teoretičarki judovskega rodu, katere stoletnico rojstva se praznuje letošnjega oktobra. V poklon eni izmed ustvarjalk najbolj referenčnih opusov politične misli 20. stoletja, se jo bo citiralo in bralo na sam zaključni festivalski dan v Gromkiju - 10. oktobra.

Letošnji festival si je v skladnem tonu življenjskega dela posvetilne osebnosti za rdečo nit izbral raziskovanje različnih pomenov zgodovine in spomina. Kako sodobne performativne politike predstavljajo, gradijo in spreminjajo spomin, bo letošnje osrednje vprašanje. Umetnost naj bi bila namreč tista, ki se z nelinearnimi procesi spominjanja in pozabljanja neprestano ukvarja in tista, ki s problematiziranjem ponavljanja, preurejanja in zavračanja izkušenj ter spomina si prizadeva odpirati prostor razgaljanju kulturnih konstruktov.

Že na samem začetku tako lahko pritrdimo, da si je letošnji festival razpel prizoriščni obseg in izrazni medij. Ne samo zidovi Metelkove mesta, Elektrarne in Cankarjevega doma, tudi Kiberpipa, Galerija P74, Rog, Kinodvor ter KUD Franceta Prešerna bodo letos prizoriščna stičišča festivalskega dogajanja. Napovedana je torej osemdnevna zgostitev uprizoritvenih dogodkov, filmskih projekcij, koncertov, razstav in predavanj v skoraj vseh kulturnih hramih, ki jih mesto Ljubljana premore.

V torek se je tako v Cankarjevem domu dogodil večmedijski gledališki performans Femmeuses. Gre za eno izmed umetniških predstavitev mnogovrstnega projekta femmeuses, ki se je vzpostavil kot oblika umetniške, zgodovinske in teoretične raziskave o interakcijah med postmoderno umetnostjo in feministično, postkolonialno ter mislijo queer gibanja.

Večmedijski performans, zastavljen izrazito konceptualno – je izdelek umetniške skupine, ki deluje v skladu z dvema principoma; zgodovinsko teoretičnim in umetniškim. V dobri uri se nanizajo argumenti za in proti pojmovanju spola in umetnosti kot osebnega in/ali političnega. Luč v prostoru občinstva se ne ugasne in publika je pozvana, da glasuje in si na koncu na podlagi lastne odločitve izbere video, ki bo nadalje razčlenjeval umetnost in spol kot politično in/ali osebno. Odgovor ni podan, niti zahtevan. Prikaže se fragmente argumetiranja za in proti, asociacijske skeče, tekstualne ter video posnetke, ki izbrano tematiko razpršeno predstavijo in zaobjamejo vidike različnih zornih kotov.

Gre torej za lep primer ukvarjanja s specifičnimi feminističnimi praksami, ki izhajajo iz vsakič drugačnega toda vselej v politični kontekst umeščenega spraševanja in iz temeljne potrebe po ponovnem angažmaju. Specifičnost ženskega telesa, njegovo mesto v družbi in umetnosti, problematiziranje družbenih idealov lepote, medijskih podob ter kulturnih stereotipov se tako dozdevajo kot talilni prostor brez dna, v katerega vedno znova, skrajno aktualno lahko poseže vsak feministično podkrepljen dogodek.

Nekoliko manj eksplicitna v sporočilnosti, a nikakor ne v glasnosti, je bila večerna predstava z naslovom (S)pozabi kaprice. V njej performerka Irena Tomažin komunicira predvsem s svojim glasom, ki ga podvrže eksperimentu prepletanja žive izvedbe in posnetega. Slednje prehaja nad mejo svoje zmogljivosti, kar ga sili, da pači svojo prvotno obliko in kreira vedno nova polja lastne deformacije.

Kombinacija ustvarja mističen prostor neznanega, ki ga nastopajoča še poudarja s počasnim premikanjem med belimi objekti, ki bi lahko bili stebri v grškem templju. Morda celo Delfi in ona Pitia, ki nevednim predaja dvoumna božja sporočila . Le da je tokrat vse kristalno jasno – nedvomno daje na znanje vest o pomembnosti svojega glasu, ki je še edini slišen. Očarani nad lepoto tega edinega glasu, so vsi prisotni navdušeni nad njim in hvaležno pozorno spremljajo preroška sporočila. In to z velikimi ušesi.

V nekem trenutku se dramaturški lok sunkovito obrne in mala Bjork izgine. Na odru stoji histerična mlada umetnica, ki radodarno pljuva po svoji predstavi ter začne lomastiti po odru in uničevati vse, kar ji pride pod roke. Mističnost izgine, razkrije se le neprivlačna realnost umetnikovega sveta izza kulis. Postavlja se vprašanje, zakaj se ta moment pojavi na odru in ali si ga občinstvo sploh želi videti. Predstava takih vrhuncev ne potrebuje, saj je dramaturška nit ves čas v visoki napetosti in popusti ravno v tem trenutku trdnega pristanka na realnih tleh. Ali je nekaj, kar je že skoraj preveč lepo, da bi bilo resnično, treba uničiti?

Razbito milino je spet sestavil duet Ona-ni-Francozinja-on-ni-Španec, ki je zaključil včerajšnji večer. Eduardo Raon, ki je na festivalu pristal predvsem po zaslugi nežnejše polovice, Ines Jacques {Ines Žak}, je občinstvu priigral redkokdaj slišane zvoke harfe. Čeprav je te je dopolnjeval ljubki glas in stas vokalistke, je po dvorani še vedno neslišno odmeval izgubljeni edini glas prejšnje predstave.

Na frekvenco Mesta žensk sta se vklopili Anaira in Alja.