»Nikolaj Vasiljevič Gogolj, izčrpan od večdnevnega stradanja in religioznega žara, se je na koncu odločil. S tresočim prstom se je približal tipki F8. Naguban noht se je z mrzkim zvokom dotaknil plastike cenene tipkovnice, ki jo je nabavil prijatelj N.V. ob priliki na Mitinski tržnici z avdiovizualno tehniko. V naraščajoči grozi je Gogolj pritisnil, potem pa potrdil s tipko Enter ter brez zavesti padel na oguljeno preprogico pred plamenečim kaminom.«

Ruska sodobna kratka proza prvič, tri kratke zgodbe pisateljice Jelene Muljarove, v oddaji Tu pa tam v nedeljo skoraj natanko ob dvajsetih.

Interpretacija: Urša, Ana in Jaka
Prevod: Andreja Kalc
Spremna beseda: Andreja Kalc 
 

Ruska sodobna kratka proza: Čas je za rojevanje  

Naslov in ideja pričujočega izbora iz sodobne ruske kratke proze se naslanja na antologijo z izjemno zanimivim spremnim esejem pisatelja Viktorja Jerofejeva (ne gre ga mešati z avtorjem znamenite ,,pesnitve“ Moskva-Petuški). Jerofejev je pisatelj t.i. druge literature, torej literature, ki je v sovjetskem obdobju nastajala v podpodju, sočasno z oficialno socrealistično, na površje pa jo je lahko naplavilo šele obdobje gorbačovske perestrojke. Prihajajoče generacije pisateljev so se tako lahko v osemdesetih in devetdesetih letih že naslonile na sicer različne tendence podpodnih predhodnikov. Izginotje realnosti pod potokom simulakrov in sprevrženje sveta v kaos, sočasno obstoječih in palimpsestno nalagajočih se besedil ter mnogoštevilnost kulturnih jezikov so bili na začetku devetdesetih, ko se je ruska literatura po dolgih in vročih polemikah v literarnem tisku v osemdesetih končno osvobodila državnega monopola, za prihajajočo generacijo že trdno vzpostavljena izhodiščna točka. Literarnopolitične debate v tisku so zamenjale čisto literarne, in sicer o mestu postmodernizma znotraj sodobnega literarnega procesa. Sodobni ruski pisatelji, kakor meni Viktor Jerofejev, so prvo koleno svobodnih ljudi.

Viktor Jerofejev navrže v svojem antologijskem izboru Čas je za rojevanje s podnaslovom Rusija, začetek XXI. stoletja, Najboljši mladi pisatelji, nekaj izrazito zanimivih misli o ženskah v literaturi, ki se nanašajo že na konec devetdesetih let in rojstvo novega literarnega milenijuma: ,,Iz objekta kulture, ki so ga predstavljale, ženske sedaj postajajo tudi njen subjekt. Prej so se z njimi opajali, jih obsojali, porivali pod vlake, vse je delalo zanje. Njihova vloga v ruski prozi je marginalna. Niti ena ni postala Dostojevski. Kultna imena ruskih poetes, vsem njihovim dosežkom navkljub, pa ni mogoče povezati z vidnejšimi ontološkimi odkritji, pa čeprav je res, da imamo, mimo poetes, Heleno P. Blavatsko. V najboljšem primeru so bile avtorice nezgodovinske.“ Kljub temu, da se marsikdo z njo ne bo strinjal, je misel vredna razmisleka, vendar Jerofejev nadaljuje polemično: ,,V novem tekstu je naenkrat vse ,,žensko“   postalo zanimivo. Zanimive postajajo celo deklice in starke. Ženske so iz malenkosti, plusa malenkosti, ustvarile Boga detajlov.“ Brez ideoloških ali teoretskih tendenc bo v pričujočem izboru sodobne ruske kratke proze predstavljenih nekaj ženskih glasov. Kakor pravi Viktor Jerofejev: ,,Če bo novi ruski tekst zmožen rojevanja, bo pokazalo razkritje.“

Ruska sodobna kratka proza prvič: Jelena Muljarova

Avtorica današnjih zgodb, Jelena Muljarova, se je ruski javnosti predstavila pod psevdonimom Julija Snjegova kot pisateljica predvsem ljubezenskih romanov. Zato je njeno pisanje v smeri resnejše literature še zanimivejše. Rojena je bila leta 1964 v Moskvi, kjer je zaključila Literarni inštitut. Veliko je objavljala v časopisih in revijah Puškin, Itogi, Liza, Sobesednik idr., pa tudi v spletnih literarnih revijah. Živi v Moskvi. Njeno analiziranje možnosti tekstne in virtualne realnosti je intrigantno, saj z izrabljanjem določenih žanrskih posebnosti, kot je to na primer kronika v prvi zgodbi, vzpostavlja ironično in kritično distanco do sodobnega ruskega globaliziranega sveta in se pri tem uspe spogledovati tudi s fantastiko gogoljevskega tipa. V nocojšnji oddaji bomo prisluhnili trem kratkim zgodbam. Prva z naslovom Kronika dveh dni Ženje D. je objavljena v antologiji Čas je za rojevanje, preostali dve Tekst tekstov in Tri zgodbe pa v antologiji z naslovom Zelo kratki teksti.