Tea Hvala recenzira nastop čelistke Bonfire Madigan, ki je nastopila v okrilju festivala Mesto Žensk ... (v celoti!) ...
* Sinočnji koncert Bonfire Madigan v Menzi pri koritu je zaključil bogat četrtkov program festivala Mesto žensk in temu primerno se je začel zelo pozno – tik pred polnočjo. Dotlej je žejo obiskovalcev in obiskovalk gasila Stefanie Seibold, ki je tudi po koncertu vrtela odlično neplesno glasbo, na katero se je dalo prav fino plesati.
Uvod v solističen nastop ameriške čelistke, komponistke in aktivistke Bonfire Madigan je bil zelo dramatičen: iz teme se s prvimi zvoki čela ni prikazala Bonfire, temveč zgolj utripajoča lučka na njenih prstih, ki so izurjeni hiteli po strunah in v natančnem pizzicatu zvoke prepletli v prvo pesem. Ko se je glasbi pridružil na trenutke hripav in spet drugod vseh šumov očiščen glas Bonfire Madigan, pod klubskimi lučmi pa se je zlita s silhueto čela zarisala njena postava, je marsikoga zaskelela koža. Druženje melanholičnega in trpkega petja z globokimi basi in skoraj kitarskimi melodijami v posneti podlagi je na sinočnjem koncertu v zibanje in ples potisnilo vsaj tisti del publike, ki se je drenjal pred odrom.
Bonfire Madigan se ni zaman oprijel sloves »baročne« ali celo »komorne« post rock glasbenice. Naj je v lastne kompozicije vpletala motive iz klasične glasbe – slišali smo na primer lahko Bacha – ali motive iz pop in rock glasbe – v zadnjem komadu so nekateri prepoznali U2 – je celoten nastop v Menzi pri koritu zvenel kot konsistentno in prepoznavno avtorsko delo. Glasbenica se je klasičnim načinom igranja in komponiranja – in pri tem mislim tako rock kot klasiko –, odtegnila ravno dovolj, da je iz virov, ki jo navdihujejo, pregnala vonj po naftalinu. K dobremu vzdušju so pripomogle tudi zgodbice, ki jih je proti koncu uro dolgega koncerta Bonfire Madigan vse bolj sproščeno pripovedovala. Pozornim poslušalcem gotovo ni ušlo njeno navdušenje nad socialističnimi idejami, ki jih je z ameriške distance z lahkoto povezovala z bivšo Jugoslavijo.
Kljub vsemu povedanemu pa mi je – kot poslušalki iz tistega dela publike, ki se je držala bolj v zaledju – na koncertu Bonfire Madigan nekaj manjkalo: kot bi njene pesmi predolgo motovilile okrog istih motivov, kot bi stopnjevanje ponovitev ne vodilo v (samo)pozabo, ki jo zna vzbuditi odličen koncert.
Tiste, ki ste koncert zamudili velja opomniti, da na nocojšnji plesno-gledališki predstavi Antonije Livingstone in Heather Kravas v Elektrarni z glasbeno spremljavo sodeluje tudi Bonfire Madigan.
Sinoči pa sem jo poslušala Tea.
Komentarji
komentiraj >>