Ponedeljek, 9. 10. 2006
polona
Stari znanec Radia Študent WILL OLDHAM se po nedavnem izkušnji s TORTOISE na plošči The Brave and the Bold pod imenom BONNIE »PRINCE« BILLY vrača s še z enim solističnim izdelkom. V Reykyaviku je z Björkinim producentom VALGEIRJEM SIGUROSSONOM posnel intimen, na kitari in godalih osnovan album, ki mu posebno občutje daje vokalistka DAWN McCARTHY iz washingtonske folkrockovske zasedbe FAUN FABLES. Ni kaj - primerjave z NICKOM DRAKEOM so na mestu! (v celoti!)
* Ameriški trubadur in igralec WILL OLDHAM, ki smo se ga od prelomnega albuma I See A Darkness izpred sedmih let navadili pod operativnim imenom BONNIE »PRINCE« BILLY, se vrača z novim solističnim izdelkom. Po albumu SuperWolf s kitaristom MATTOM SWEENEYJEM in izkušnji s čikaškimi post-rockerji TORTOISE na plošči predelav The Brave and the Bold nam zdaj ponuja še eno samostojno zbirko intimne, pretežno z ljubezensko tematiko obesediljene melanholične muzike: ploščo The Letting Go, ki nam je sedla v ušesa kot njegovo najmočnejše delo zadnjih šestih let. Iščoč vzporednice ga lahko postavimo ob bok Ameriškim posnetkom JOHNNYJA CASHA, turobnim stvaritvam NICKA DRAKA ali – če poiščemo aktualen primer – plošči Ballad of the Broken Seas ISOBEL CAMPBELL in MARKA LANEGANA.
V ospredju albuma je namreč nenavadna, a uspešna kombinacija zamolklega moškega in sirenskega ženskega vokala, ki jo spremljajo kitare, bobni in godala, zapakirana v alter-folk/komorno pop podobo. OLDHAMOVA partnerica na plošči je DAWN McCARTHY, vokalistka ameriške neofolk zasedbe FAUN FABLES, še ene od varovank čikaške neodvisne založbe Drag City Records, ki skrbi še za PAVEMENT, SMOG in podobne zasedbe. McCARTHYJEVA je z aranžmaji in interpretacijo OLDHAMOVIH pesmi ustvarila eno ključnih razločevalnih dimenzij plošče, pa najsi govorimo o njenih subtilnih spremljevalnih vokalih ali komadih, v katerih je prevzela opaznejšo vlogo OLDHAMOVE sogovornice.
Druga razločevalna poteza, ki ploščo The Letting Go loči od OLDHAMOVIH prejšnjih solističnih del, je produkcija. OLDHAM se je namreč odpravil snemat v Reykyavik k VALGEIRJU SIGUROSSONU, znanem po oblikovanju zvoka za plošče najuspešnejših islandskih izvoznih artiklov BJÖRK in MUM, kakor tudi po navezavi s tamkajšnjimi postrockerji SIGUR ROS. Rezultat se deloma sliši v samem pevčevem glasu, ki zveni močneje kot kdajkoli. Deloma pa je SIGUROSSONOV prijem razpoznaven v hladni atmosferiki, ki preveva zlasti zadnji del albuma, začenši s pastoralno God's Small Song – delu, ki ga zaradi časovnih omejitev ne bomo slišali v celoti.
Med kopico islandskih, ameriških in avstralskih sodelavcev na plošči naj omenimo še enega glasbenika, čigar prispevek je ob pozornem poslušanju vsaj v nekaterih komadih mogoče prepoznati, ne da bi se poglabljali v reference na ovitku. Bobnar JIM WHITE, ki se je naučil biti v ozadju že v matični zasedbi DIRTY THREE, zanesljivo drži ritem brez posebnih ekshibicij, zelo minimalistično in neizstopajoče, v značilnem slogu, ki smo ga vzljubili že pri Avstralcih. Nekaj podobnega velja tudi za basista PAULA OLDHAMA, ki se v navezi z WHITOM podreja vokalu in vodilnim instrumentom – predvsem kitaram WILLA OLDHAMA in EMMETTA KELLYJA ter godalom peščice islandskih glasbenikov in glasbenic. V omenjeno zvočno tvarino pa ob tem le tu in tam posežejo vložki klavirja ali krilnega roga.
Plošča The Letting Go WILLA OLDHAMA znova potrjuje kot enega najzanimivejših avtorjev na drugi strani luže – glasbenika, ki premore dovolj ekspresivnosti in občutka za melodičnost, da ga radi poslušamo, a tudi dovolj neopredeljive drugačnosti in samosvoje drže, ki ga – kljub vsemu – ohranjata na margini glasbenega dogajanja.
pripravila Polona Poberžnik
Komentarji
komentiraj >>