Četrtek, 12. 10. 2006
BIGor
V času revitalizacije rockovske tradicije, ko smo zasuti s takšnimi in drugačnimi podžanrskimi pojavi, zveni duo Black Keys kot časovni odpadnik prve vrste. V petih letih se je ustoličil s svojim prepoznavnim bluesovskim viharjem, ki je velikokrat brez potrebe primerjan z White Stripes. Če sta že boben in kitara dovolj za vzporejanje, potem je jasno, da gre za piarovskega mačka v žaklju. Seveda obe skupini črpata iz bogate zgodovine bluesa in z minimalnimi sredstvi ustvarjata prepoznavno godbo, vendar pa med njima obstaja opazna razlika. White Stripes je velika svetovna zvezda po zaslugi spektakularno dodelanega minimalizma, v katerem se rokujeta bluesovska in rockovska zakladnica s popom, medtem ko Black Keys ostaja zvest tradicionalemu bluesovskemu izrazoslovju in je kot takšen retrogarden, zato pa še toliko bolj inspirativen. Za razliko od Jacka in Meg White, ki razvijata sofisticiran rockovski opus, sta kitarist in pevec Dan Auerbach in bobnar Patrick Karney zvesta do groba rudimentarnemu, umazanemu bluesu Misisipija. Kot nevarna vrača balzamirata bluesovsko izpovednost in ji dajeta moč večnega, neumrljivega, nadčasovnega. (v celoti!) ...
* V času revitalizacije rockovske tradicije, ko smo zasuti s takšnimi in drugačnimi podžanrskimi pojavi, zveni duo Black Keys kot časovni odpadnik prve vrste. V petih letih se je ustoličil s svojim prepoznavnim bluesovskim viharjem, ki je velikokrat brez potrebe primerjan z White Stripes. Če sta že boben in kitara dovolj za vzporejanje, potem je jasno, da gre za piarovskega mačka v žaklju. Seveda obe skupini črpata iz bogate zgodovine bluesa in z minimalnimi sredstvi ustvarjata prepoznavno godbo, vendar pa med njima obstaja opazna razlika. White Stripes je velika svetovna zvezda po zaslugi spektakularno dodelanega minimalizma, v katerem se rokujeta bluesovska in rockovska zakladnica s popom, medtem ko Black Keys ostaja zvest tradicionalemu bluesovskemu izrazoslovju in je kot takšen retrogarden, zato pa še toliko bolj inspirativen. Za razliko od Jacka in Meg White, ki razvijata sofisticiran rockovski opus, sta kitarist in pevec Dan Auerbach in bobnar Patrick Karney zvesta do groba rudimentarnemu, umazanemu bluesu Misisipija. Kot nevarna vrača balzamirata bluesovsko izpovednost in ji dajeta moč večnega, neumrljivega, nadčasovnega.
Že s prvencem “Big Come Back” iz leta 2002 sta brez zadržkov razkrinkala svoj bluesovski naboj, ki sta se ga brez težav oklepala še naprej. Z drugim, še najbolj rockovsko orientiranim Thickfreakness sta neprentenciozno in prepričljivo zlila Juniorja Kimbrougha in R.L. Burnsida z Led Zeppelin in Jimom Hendrixom, da bi leto kasneje, leta 2004, izdala še tretji album “Rubber Factory”. Z njim se je ponazorila opuščena predanost lirično bogatemu, še vedno pa surovemu bluesu. V začetku letošnjega leta je izšel mini-album “Chulahoma” z obdelavami Juniorja Kimbrougha. Šest izbranih skladb iz zgodnejšega Kimbroughovega obdobja sta Auerbach in Karney iskreno predelala v markantne točke, ki niso bile le poplačane s srčno zahvalo vdove Juniorja Kimbrougha, ampak so očiten dokaz njunega črpališča inspiracije. Z rudimentarnim naslanjanjem na zapuščino Juniorja Kimbrougha sta se člana Black Keys pretvorila v njegovega naslednika. Potrditev, da je Junior Kimbrough spiritus agens Black Keys, prihaja z novim, že četrtim albumom “Magic Potion”, s katerim nadaljujeta prav od točke, postavljene z omenjeno ploščo obdelav “Chulahoma”.
Izid albuma “Magic Potion” pri uveljavljeni in priznani založbi Nonesuch je bilo svojevrstno presenečenje. Slovo od Fat Possum je porodilo negativne pomisleke o izgubi markantne duše Black Keys, v katero bi lahko brez težav posegel založniški agent.. Že otvoritvena pesem, Just Got To Be, pa zavrne vsak dvom. Black Keys so ostali zvesti samim sebi in četrti album posneli kar v domačem studiu v rojstnem mestecu Akron v Ohiu. Popolna ustvarjalna svoboda diha skozi vseh preostalih deset pesmi in ohranja brezčasno dimenzijo bluesovske godbe. Še vedno imamo opravka s surovimi, grobimi bluesovskimi skladbami, ki so čustveno nabite. Medsebojno razgibane se oklepajo bluesovskega temelja. Na trenutke se z bluesovsko vihravostjo nevarno približajo britanskemu vonju po bluesu in prisotnem vonju po Led Zeppelin zadiši tudi po Yardbirds. Rockovsko nabrite bluesovske točke velikokrat preskočijo v psihedeličen blues in z njim stopi v ospredje duh Juniorja Kimbrougha, ki ga je na tem albumu še več kot na prejšnjih treh. Kot da bi izrinil Jimija Hendrixa iz prvih vrst. Širok in prostorsko poudarjen zvok deluje zelo naravno skozi enostavno strukturirane skladbe, v katerih sta boben in kitara kot brata. Auerbach in Karney sta z Magic Potion naredila še en presunljiv bluesovski album, ki s sentimelno retrogardnostjo izriva vsakršno nostalgičnost in povezuje to desetletje s preteklimi ter se jim klanja kot najboljši učenec. Nista revolucionarja, sta uživača, ki z zvrnjenim šilcem že desetega viskija izlivata tegobe sveta kot sta se naučila pri svojih profesorjih. Tegobe so pa tako ali tako ostale iste.
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>