Ponedeljek, 16. 10. 2006
primozv
Portlandski sanjači »The Decemberists«, na novi, že četrti plošči drsijo med folkom, popom ter psihadelijo, pri tem pa se jim kot ponavadi, niti malce ne mudi. Frontmen »Colin Meloy« se tudi tokrat ne izneveri svojemu pripovedovalskem stilu, pri tem pa kot že sam naslov plošče pove, največ časa, skoraj 16 minut, nameni stari japonski pravljici o ženi-vrani. Historična tematika, ki služi zgolj kot okvir, skozi katerega Meloy izraža svoja lastna občutja, se neposredno prekine le s skladbo »When The War Came«, kjer se neposredno dotakne aktualne politične situacije v ZDA. Več v ponedeljek ob znani uri… (v celoti!) ...
* V prostoru med folkom in ne-mainstreamovskim popom se s svojo četrto ploščo še vedno izmuzljivo gibljejo portlandski »The Decemberists«. Skupina je do sedaj najgloblji pečat pustila s svojim drugim albumom, imenovanim »Her Majesty, The Decemberists«, na katerem je ujela brezčasno očarljivost zvočno bogatega popa, ki so mu svetilnik za vse večne čase že davno tega postavili »The Beach Boys«. S svojim lanskim albumom, poimenovanim »Picaresque«, ki je tako kot prva dva izšel pri priznani založbi »Kill Rock Stars«, je ta vtis malce razvodenel, a so The Decemberists k sreči pohiteli in z novo ploščo »The Crane Wife« popravili grenak priokus, ki je ostal po prejšnji plošči.
Skupino The Decemberists od množice ostalih skupin, ki svoj prostor iščejo v obrobnih rajonih folka in spogledovanju onkraj žanrskih meja v smereh vseh mogočih zvočni tradicij, ne ločuje nobena enoznačna lastnost. Šele kombinacija zasanjanega drsenja med folkom, popom ter občasnimi izleti v psihadelijo v povezavi z že skorajda bizarnimi besedili ter svojevrstnim humorjem, ustvari zvočno atmosfero, ki dela ta bend drugačen od ostalih. Če se za trenutek ustavim zgolj pri tekstih, ki jih piše Colin Meloy, pevec, kitarist in glavni avtor glasbe, se le-ti močno razlikujejo od besedil, ki prihajajo izpod peres dobršnega dela sodobnih folk glasbenikov. Namesto že skorajda stereotipne osebno izpovedne lirike, se Colin Meloy poslužuje tretjeosebnega pripovedovanja zgodb. Tematika le-teh je izjemno široka, a se je vsaj na prejšnjih ploščah pogosto vrtela okrog morja, ladij in mornarjev, kar postane zanimivo ob podatku, da je Colin Meloy mladost preživel v hriboviti Montani, stotine milj od morja. Eden glavnih motivov plošče The Crane Wife pa je istoimenska japonska pravljica, ki govori o neučakanem možu, ki je prezgodaj pogledal svojo ženo-vrano in jo, tako kot Orfej Evridiko, s tem za vedno izgubil. Zgolj ta zgodba, razdeljena na tri zvočne enote, zavzame skoraj šestnajst minut. Sicer pa na plošči »The Crane Wife« največjo opaženo spremembo predstavljajo resnične ali pa izmišljene zgodovinske zgodbe, ki se tako ali drugače vrtijo okrog nasilja. Pri tem pa ne gre za nikakršen historicizem, saj so vse te zgodbe uporabljene zgolj kot okvir, na katerega Colin Meloy napne platno in nanj bolj ali manj očitno naslika lastno intimno zgodbo. Skladbe kot so »Yankee Bayonet«, »The Perfect Crime«, »When The War Came« ter »Skankill Butchers« že s svojimi naslovi povedo, da je plošča prežeta s tematiko nasilja in posledično tudi zvočno precej temno zveneča. Vse to seveda kot reakcija na aktualno morilsko politiko vlade ZDA. Poslušalcu pod vplivom očarljivih popevk s prejšnjih plošč The Decemberists morda ta temačnost ne ustreza najbolj, a jo hkrati skupini The Decemberists, glede na krutost sedanjosti, ne gre zameriti. K sreči so The Decemberists dovolj izmuzljivi, da se ne pustijo ujeti zgolj enemu zvočnemu vzorcu in s kar malce akrobatskim vrstnim redom skladb na plošči poskrbijo, da ne zapadejo v monotonost. Vzneseni popevki »The Crane Wife 3« tako sledi skoraj trinajst minutna epopeja »The Islands«, v kateri ob pomoči množice inštrumentov, zvočno odjadrajo najdlje.
pripravil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>