Čez nekaj dni, natančneje 14.oktobra, bo minilo natanko sto let odkar je ta svet postal bogatejši za Hannah Arendt. Predvsem zaradi te obletnice ji je letos pripadel prestol na 12. festivalu Mesto žensk. Na piedestalu je bila Hannah Arendt postavljena tudi zaradi vsebinskega okvira Mesta žensk, ki sta ga označevali predvsem besedi zgodovina in spomin. Hannah Arendt smo se posebej spomnili včeraj 10. oktobra, ko je v klubu Gromka potekala bralna uprizoritev pogovora, ki ga je Hannah Arendt imela na konferenci v njeno čast leta 1972 v Torontu.

Delo Hannah Arendt najdemo na knjižničnih policah pod različnimi kategorijami. Nekateri njeno delo nekritično uvrščajo med judovske študije, spet drugi pod oznako filozofija in politična teorija. A dejstvo je, da so vse te oznake težko pokrijejo širok in samosvoj spekter razmišljanja Hannah Arendt. Na to, kako zapopasti mišljenje Hannah Arendt, je poskušal odgovoriti Gorazd Kovačič.

Čeprav izhaja Hannah Arendt iz fenomenološke filozofske šole, saj je bila Heideggrova učenka in hkrati tudi ljubimka, se je oznaki, da je filozofinja, sama odrekla kar je marsikoga še dodatno zbegalo. Raje je slišala, če so jo imenovali kot politično teoretičarko ali še bolje kot »politično mislico«. Zanjo je bilo značilno predvsem to, da je znova in na svež način razmišljala o pojmih, kot so oblast in nasilje, delo, ustvarjanje, delovanje, revolucija, totalirarizem. Svoje mišljenje je sama imenovala kot »mišljenje brez oprijemalne ograje« torej brez tradicije, ki bi ji dajala napotke kako razmišljati in predvsem kako razsojati. Menila je, da ima vsak človek potrebo misliti, ne zgolj filozofi, ki so po njenem mnenju to monopolizirali. Hkrati pa je »misliti« strogo ločila od »delovati«.

Hannah Arendt je izvirala iz sekularizirane judovske družine in je morala zaradi tega ob vzponu nacizma v Nemčiji morala pobegniti iz Evrope v Ameriko. Še pred tem se je angažirala v cionistični skupini, ki pa je po njenih besedah edina politična skupina, v katero je bila vključena. Nikoli ni bila socialistka, čeprav so bili njeni starši socialisti. Nikoli ni bila komunistka. Nikoli ni bila med konservativci. Nikoli ni zares verjela v liberalizem. Njene poglede so kritizirali tako desnica in levica, a hkrati so prav zaradi njenih pogledov prevpraševati svoje lastne meje in koncepte.

S vprašanjem zla, ki ga ne odtehta nobena kazen, a mora biti kaznovano, se je Hannah Arendt soočala v delih Izvori totalitarizma, Eichmann v Jeruzalemu kakor tudi v svojih korespondencah z življenskim prijateljem filozofom Jaspersom. Prav njeno razmišljanje o sojenju Eichmannu je sprožilo veliko kontroverz in posledično to, da so jo marsikateri judovski krogi izločili. Judom namreč ni priznavala ne statusa absolutne nedolžne žrtve in tudi ne genocida, temveč, da se je v holokavstu zgodil zločin nad človeštvom. Tudi o Eichmannu ni razmišljala kot o monstrumu, temveč kot o navadnemu človeku, ki je zločine storil, ne zaradi sebičnosti, temveč zaradi brezbrižnosti. Ta brezbrižnost je pri Eichmannu nastala zaradi ne-mišljenja in dejanj brez razsojanja. Od tukaj tudi izgovori, da je zgolj ubogal ukaze.

Do podobne ugotovitve je prišla tudi Slavenka Drakulić v svoji knjigi Oni ne bi ni mrava zgazili. V njej je namreč ugotavlja, da so tudi haaški obtoženci za vojne zločine v bivši Jugoslaviji zgolj navadni ljudje in ne monstrumi kot jih velikokrat želijo prikazati mediji in celo zgodovinski učbeniki. Soočiti se z razmišljanjem, da so vojni zločinci lahko zgolj navadni ljudje, pa je veliko bolj grozljivo kot če bi se mogli izgovarjati, da gre za izrodke te družbe.

V slovenskem jeziku smo do sedaj prevedli tri dela Hannah Arendt, in sicer: Vita Activa, Kaj je filozofija eksistence? ter Izvori totalitarizma. Letos se je tem trem pridružilo še četrto Med preteklostjo in prihodnostjo s podnaslovom Šest vaj v političnem mišljenju. Hannah Arendt je tu, kot tudi že prej mnenja, da je politično mišljenje treba vaditi kot držo brez oprijemalne ograje, brez tradicije in konceptov, ki nam dajo instant rešitve na probleme, s katerimi se v takem mišljenju soočamo. Zakaj je delo Hannah Arendt aktualno še danes oziroma postaja vedno bolj aktualno, nam je poskušala razjasniti Vlasta Jalušič.

Včeraj se je s poklonom Hannah Arendt in z valpurgino nočjo čarovnic v klubu Gromka zaključilo 12. Mesto žensk. Soočanje z mišljenjem Hannah Arendt nas bo spremljalo še precej časa. Problematika, kot tudi način mišljenja Hannah Arendt ostajata aktualna. Kljub mnogim vzklikom »nikdar več« za koncentracijska taborišča in totalitarizem.

Mišljenje brez oprijemalne ograje je po dragocenih napotkih Hannah Arendt vadila Julija S.