Gozdni duh je roman bosanskega pisatelja Gorana Samardžiča, ki se večino časa dogaja na urbani podlagi iz betona in asvalta. Izšel je pri Beletrini in predstavlja prvo Samardžičevo delo prevedeno v slovenščino. Roman Gozdni duh nas postavi v avtobigrafsko obarvano zgodbo razpeto med Beograd in vojno Sarajevo. Lakonska pripoved, kot roman podnaslovi Samardžič, je minimalistična zgodba o posamezniku na razpokanih robovih neke zgodovine, družbe in etike. Gre za prvoosebno pripoved Koste ujetega v mnogokotnik odnosov: med beograjsko ulično družbo, nacionalno mešano družino in dvojčka Dijano ter Daniela.

Na bosanski literarni sceni se je Samardžič pojavil v devetdesetih z zbirko kratke proze Sikamora , pričujoči Gozdni duh , ki je v izvirniku izšel leta 2004, pa je po mnenju kritikov eden izmed bolje napisanih romanov povojnega bosansko-hercegovskega časa. Enver Kazaz v spremni besedi k romanu zapiše, da gre za “nenevadno, presenetljivo sintezo poezije in naracije,”za roman izpolnjen s poezijo telesa.

Telo je namreč večino romana v prvem planu. Najprej telo pripovedovalca, ki je glavni instrument za njegovo doživljanje sveta. Na Kostinem telesu puščajo svoje odtise Dijanine roke, poljub njenega dvojčka Daniela, vadba, ulični pretepi, vojna in predvsem čas. Pogled pripovedovalca se nenehno ustavlja na podrobnostih, včasih banalnih, skoraj vedno pa v close-up perspektivi. Pa naj gre za globino ženskega mednožja ali trupla, ki pokajo na soncu.

Približan, izčiščen pogled odvzema rečem v romanu Gozdni duh vsakršno avro. Seks izstopa iz estetike v pornografijo, smrt se dogaja brez patosa. Pisanje je fizično udarjanje po tipkah pisalnega stroja, za višjo refleksijo ni prostora. Ljubezen, varanje, posilstvo, nasilje in prostitucija pa vozlajo prav in narobe v nepredvidljivo gmoto. In potem je tu še čisti rez neke vojne, ki svet razdeli tako, da nekdanji prijatelji streljajo drug na drugega.

Rdečo nit zgodbe vleče Daniel. Je brat dvojček pripovedovalčeve punce Dijane, zaradi homoseksualnosti marginaliziran v svojem okolju. Na prvi pogled ni v osrednjosti njegovega lika nobene logike: za pripovedovalca predstavlja Daniel večino časa le rahlo eksotično popestritev sivih beograjskih ulic in tekmeca za Dijanino ljubezen. Na eni točki pa se med pripovedovalcem, Dijano in Danijelom vzpostavi nekakšen ljubezenski trikotnik, kolikor v Samardžičevem romanu sploh lahko govorimo o kakorkoli konvencionalni ljubezni.

Vendar Danijel ni pomemben zaradi tega: pomemben je zato, ker je edini junak romana Gozdni duh, ki uspe izstopiti iz izbire malomeščanstvo versus mačistični zakon ulice. Kljub zgražanju okolice živi življenje na povsem sebi lasten način. Morda je paradoksalno, da naredi vojna iz njega celo junaka, ki ga okolica prične sprejemati, skoraj oboževati. Kakor napiše Samardžič: “Začel sem z Danijelom, imenovanim Darka, ker je pač zmožen presenetiti in ti narediti življenje bogatejše vsaj za odtenek.” Ostali moški liki se ujamejo v šovinistični mačizem kot edino možno izbiro, usoda ali morda naključje pa jih v vojni postavi v oblegano Sarajevo ali med vojake na hribih okoli mesta.

Ne moremo pa govoriti o ženski junakinji v Samardžičevem romanu. Ženska je namreč nekdo, ki se ga pofuka. Ki se ga posili. Ki se ga prisili v prostitucijo. Ki se ga lasti. Kar ne velja samo za eno žensko – žensko, ki je tvoja mati. Ženska v romanu postane objektivizirano telo par exellence [par ekselons], z zelo malo subjektivnimi razsežnostmi. Vendar pa je kljub vsemu v romanu menda govora o ljubezni – ki se manifestira kot fuk in lastništvo nad njenim telesom.

“O vojni v Bosni je napisanih ogromno knjig, podrobnih do bruhanja. Ljudje imajo čudno navado, da se hvalijo s tistim, kar je strašno,” napiše v 136. poglavju Samardžič. Kljub temu, da se del Gozdnega duha dogaja v obleganem Sarajevu, roman noče biti podrobna knjiga o vojni, čeprav je na nekaterih mestih prav to. Je predvsem brutalno avtobiografsko obarvana pripoved o robnem času, robnih odnosih in o posamezniku, ki na teh robovih lovi ravnotežje. Ne vedoč, da je vsakršne robove že davno prestopil.