Sreda, 18. 10. 2006
polona
Polona recenzira včerajšnji nastop ameriške zasedbe TARANTULA A.D. v Kud-u France Prešeren v Ljubljani ... (v celoti!) ...
* Tarantula A. D. so newyorški bend, ki ga pri nas presenetljivo slabo poznamo. Presenetljivo, če vemo, da prihaja iz brooklynskega Williamsburga in je del ožjega kroga prijateljev, v katerega sodijo tudi v tukajšnjih alter revirjih popularni Devendra Banhart, Joanna Newsom ali Cocorosie. Med muzičnimi sodelovanji, značilnimi za ta krog, je namreč tudi gostovanje Sierre Casady in Devendre Banharta na lani izdanem albumskem prvencu Tarantule A. D. Book of Sand. A da ne bo pomote: druženje in sodelovanja seveda še ne pomenijo podobne muzike. Tarantula A. D. niso kakšni neofolkieji z akustičnimi kitarami v rokah: ne, ko piči Tarantula, piči zares. In v to se je lahko prepričala tudi peščica obiskovalcev sinočnjega koncerta na Karunovi.
Kitarist in basist Saunder Jurriaans, bobnar Gregory Rogove in čelist Danny Bensi so kot otvoritveni komad izbrali prvi del The Century Trilogy: Conquest, instrumental, s katerim se začenja tudi plošča Book of Sand. Gre za enega njihovih močnejših in tudi bolj reprezentativnih komadov, ki se iz ponavljajoče se čelistične fraze počasi razvije v brutalno prog-rockovsko, z metalskimi rifi podloženo epopejo. Skladba, s katero so (v skladu z naslovom) osvojili občinstvo, predstavlja vse tisto, v čemer so Tarantula A. D. res dobri: morda najbolj očitno je njihovo premišljeno stopnjevanje dinamike in napetosti v medigri bobnov, kitare, basa in čela, ob tem pa tudi vešče prehajanje med deli, ki so bliže klasiki, in našponanimi, po občutju punk-rockovskimi izbruhi. Prav ti dve značilnosti sta se v nadaljevanju koncerta še nekajkrat pokazali kot odlika benda.
Po uvodni razturanciji je trojica zmanjšala intenziteto igranja, bend pa smo lahko spoznali še v drugih konfiguracijah, naprej z Dannyjem Bensijem za klaviaturami in Gregoryjem Rogovom v vlogi glavnega vokalista. V dobri uri je nato sledil izbor komadov z epeja Atlantic, albuma Book of Sand in nove plošče, ki jo bo Tarantula A. D. pod novim imenom objavila prihodnjo pomlad.
Material, ki smo ga slišali, je bil precej raznolik in je mestoma zapadel v morda nekoliko omleden post-rock, drugod spomnil na progresivne bende iz sedemdesetih let, in spet drugod – vsaj po našem prepričanju – najbolj prepričljivo zaružil v maniri kakšnih Deadweight. Zlasti 2. del Stoletne trilogije (Imperij) in dvodelna Who Took Berlin sta v tem pogledu izstopala. V pasusih, ki jih niso gradili na zvočnih izbruhih, pa so v ospredje stopili detajli: denimo poigravanja z ritmi in dodajanje zvokov violine ali melodike, v zaključnem delu koncerta pa celo gonga in glockenspiela. Zvočno je bil nastop gotovo dovolj bogata izkušnja, ki Tarantulo kljub določenim podobnostim še kako loči tudi od najbolj znanih uporabnikov čela v rocku, Apocalyptice.
Ena redkih šibkosti, ki bi jo očitali bendu, je raba vokala. Njihovo petje (ne glede na to, kateri od trojice je stopil v ospredje) namreč ne dosega njihovih instrumentalnih sposobnosti, ki smo jim z zanimanjem sledili tudi takrat, ko trojica ni žagala in udrihala po svojih instrumentih, ampak je igrala bolj potiho, pazljivo in prefinjeno. Namesto da bi muziki dodajal novo kvaliteto, ji vokal to kvaliteto odvzema, saj se ne zlepi uspešno v siceršnjo zvočno celoto in zato deluje kot nezaželen tujek.
Druga pripomba na včerajšnji koncert ne leti na bend, pač pa na slabo obiskanost dogodka, ki bi si gotovo zaslužil več občinstva. Omenjeno dejstvo sicer ni pretirano vplivalo na koncertno vzdušje, saj se je manj kot dvajsetglava skupina obiskovalcev potrudila in primerno vzpodbujala bend pri njegovem izvajanju, tega pa prazna dvorana ni prestrašila in je v polno urezal, kot da igra na velikem odru, pred množico privržencev. Zato je bil koncert s fantastično Palo Borracho v dodatku kljub vsemu odlična izkušnja, ki bi si jo želeli ponoviti, če bi bilo mogoče, v polnejši dvorani.
………………
Na včerajšnjem koncertu Tarantule A. D. v KUD-u Franceta Prešerna sem bila Polona.
Komentarji
komentiraj >>