Vabimo vas k prebiranju intervjuja z Žigo Koritnikom, slovenskim Jazz-fotografom.
Ivar:
Žiga, ti si poznan predvsem kot fotograf JAZZ prireditev. Kaj te je popeljalo na to pot?
Žiga:
Usoda
Ivar:
Pa poleg usode
Žiga:
Nekako odraščal sem v okolju, kjer sem imel dva fotografa okrog sebe, soseda pa celo profesionalca. Moj oče se je ukvarjal s fotografijo, jaz pa sem dosti brskal po njegovih arhivih. Poznal sem tudi priznanega Jazz glasbenika, katerega na žalost ni več med nami. Vse skupaj me je pripeljalo do tega, da sem se začel zanimati za samo glasbo. Oče je tudi dosti poslušal glasbo, zbiral je plošče, vsako soboto je poslušal eno jazzovsko oddajo na AusIII. Glasba me je zastrupila prav tako kot sama fotografija.
Ivar:
Torej te na pot JAZZ-fotografije niso spravile tvoje fotografije temveč glasba.
Žiga:
Glasba in potem same fotografije. Potem, ko sem videl, da znam nekaj narediti… jasno to te še toliko bolj zastrupi. Hkrati pa ti niti ni blazno dolgčas, včasih ti je lahko na kakšnem koncertu tudi blazno dolgčas. Zaposlen si z delovanjem znotraj samega koncerta.
Ivar:
Kakšne fotografije si fotografiral preden si začel z JAZZ-fotografijo. S fotografijo si se ukvarjal namreč ukvarjal že prej?
Žiga:
Pri enajstih letih sem dobil
svoj prvi fotoaparat, ki sem ga enkrat čist totalno razšraufu. Pri tem me je dobil oče, hvala mu, da mi ni nič rekel. Zdi se mi, da je to celo podprl, da sem pač videl kakšna je notranjščina tega fotoaparata. Jasno je, da ga nisem več skupaj sestavil, pa saj ni bil nek blazen fotoaparat, bila je neka dosti plastična vzhodno-nemška zadeva. Še vedno pa zadosti dobra za solidne fotografije. Fotografiral sem pa vse. Ko smo šli smučat – fotke s smučanja, morje, družinske zadeve. Potem sem začel potovati, prišla je potovalna fotografija.
Ivar:
Fotoaparat te je torej spremljal kamor koli si šel ?
Žiga:
Da, vedno je bilo tistih deset kil več, ki jih je bilo potrebno nositi s seboj.
Ivar:
Deset kil? Kaj pa je bilo, da je prišlo vse skupaj deset kil?
Žiga:
Sej ni treba veliko. Ene par objektivov 20, 30 filmov, baterije, fotoaparat pa še ostali pripomočki, ki sodijo zraven, stativ, bliskavica, zelo hitro se nabere.
Ivar:
Pa si vedno potoval sam ali oragnizirano?
Žiga:
Na začetku sem vedno potoval sam. Pred nakaj leti sem bil gostujoči fotograf na odpravi na Kitajsko Filozofske fakultete, oddelka za sociologijo kulture. Odkrivali smo predhistorično Kitajsko s pokojnim profesorjem Saksido. V glavnem sem pa potoval sam.
Ivar:
Ravno sedaj si se vrnil iz Budimpešte. Tam imaš v tem trenutku razstavo. Kje imaš še razstave v tem hipu ?
Žiga:
Tam sem imel razstavo,
bila je eno-nočna razstava. Predstavil sem se v okviru Kible – multimedijskega centra iz Maribora. Eno razstavo imam še v gostilni Pri škofu, kjer je v bistvu maloprodajna razstava fotk. To je seveda izvrstna prilika za kakšno novoletno darilo. Pred kratkim se je zaključila tudi kratka razstava z Barbaro Novakovič v Mestni galeriji, kjer sem bil gostujoč z dvema fotkama iz New Yorka. Letos pa je bilo sicer nasploh plodno. V Cankarjevem domu sem imel eno razstavo skupaj z Enid Farber, letošnja nagrajenka Jazz Journalists Association, kot najboljša Jazz-fotografinja leta. Potem sem imel eno razstavo na Pločniku, kjer sem predstavil letošnjo Drugo Godbo. Januarja meseca pa sem imel razstavo tudi v New Yorku v Kavehazu. Caffe-galery. – na dosti dobrem punktu v Sohu. Priliko za razstavljanje sem dobil tako, da sem se lansko leto prijavil na natečaj ministrstva za kulturo za bivanje in razstavljanje v ateljeju, ki ga nudijo slovenskim umetnikom. Tam sem bil sedem tednov in spoznal in dobil priliko razstavljati.Ivar:
Kakšne fotografije si pa razstavljal?
Žiga:
Tam sem dobil pogoj, da lahko razstavim samo 20 fotk. Tako, da sem naredil en izbor – The best of fotk. Iz svojega opusa zadnjih let sem naredil nek izbor pač meni všečnih fotografij. Terri Lyne Carington, Tito Puente, Reggie Workman, Shibusa Shirazu. Fotografije, ki sem jih delal na različnih festivalih. Na festivalu Druga Godba, na Skopskem festivalu, kjer sem uradni fotograf zadnjih šest let. Pa potem še iz nekih drugih festivalov okrog po Evropi.
Ivar:
Poleg fotografije se ti ukvarjaš tudi s filmom. Kamerman si. Kakšna je razlika med fotografsko kamero in filmsko kamero, pa ne samo v tehničnem smislu. Zanima me predvsem kako ti to razliko občutiš?
Žiga:
Kot fotograf delujem bolj individualno, sam režiram, sam se spomnim kaj je pač treba storiti. Pri kameri pa je vedno v ozadju prisotno veliko timsko delo. Dosti večji projekti so kot pri fotografiranju.
Ivar:
Pa se ti zdi, da je tudi pri fotografiji možno timsko delo.
Žiga:
Absolutno je možno samo, da moramo tukaj vsi slovenski fotografi začeti delati v tej smeri in apelirati na naročnike v tej meri, da se naročniki navadijo na to, da bodo dobili mnogo boljšo kvaliteto, da se bo pristopilo k zadevi mnogo bolj profesionalno, premišljeno. Sedaj se celo dogaja, da te pokličejo uro ali dve pred fotografiranjem ali pa dan in potem pričakujejo vse najboljše od tebe. Seveda pa samo timsko delo privede tudi do večjih produkcijskih stroškov, vsak pa ne da seveda rad veliko denarja od sebe.
Ivar:
Toda fotografi so znani kot veliki individualisti
Žiga:
Da, to je res. Fotografi smo vsi skupaj eni veliki egoisti, to je res. Vsak zase najbolje ve kaj je dobro, kako kaj narediti.
Ampak ne glede na to sem mnenja, da bi se morali na nek način združiti, združeno nastopati na trgu. Treba bi se bilo zmeniti za neke okvire, za neka pravila delovanja, se zmeniti za neko nepopustljivost, ki je mnogokrat prisotna s strani mlajših fotografov. To je sicer popolnoma razumljivo, tudi sam sem šel skozi to, ne bom tajil. Toda če bi bili bolje organizirani, bi bolje delovali na fotografskemu trgu. Ivar:
Kakšna pa je razlika med timskim in individualnim delom v ustvarjalnem smislu.
Žiga:
Ni kakšne blazne razlike, kot fotograf… oziroma kot snemalec si nekako razbremenjen določenih zadev, ki vplivajo na končni izdelek. Ni ti treba misliti na kostumografijo, na logistiko, na režijo, na to ali bo, če nekam greš, masker zraven ali ne, kje bomo dobil luči itd. Dejansko ti o vsem tem ni treba razmišljati, postaviš se za kamero in posnameš, pravilno kvadriraš, eksponiraš. Sliši se sicer zelo preprosto toda je daleč od tega, da bi tako bilo.
Ivar:
Pač skrbiš za svoj del in ga opraviš korektno.
Žiga:
Večino tvojih fotografije, kar sem jih pač videl v GEI, v knjigi JAZZIGA, je portretov. Kakšna se ti zdi razlika med portreti, ki jih slikaš med koncertom, kjer loviš trenutek, ki je povezan s tisto glasbo, na eni strani in klasičnimi portreti na drugi strani, kjer greš bolj na to, da boš ujel neko značilnost portretiranca? Kot drugo me pa zanima kaj tebe žene pri fotografiranju portretov, kaj ti da tisto zadovoljstvo ?
Kakšne blazne, bistvene razlike ni. Pač, če delam portrete za GEO, gre pri tem za naročilo, v glavnem gre za ljudi, ki imajo določen interes, da se pojavijo v GEI. Vedno je portret povezan z intervjujem. Se pravi sam pristop k delu ni nič zakompliciranega, portretiranci so pripravljeni na sodelovanje. Ni jih potrebno prepričevati v sodelovanje. Seveda pa je to tudi odvisno od posameznika, nekateri imajo že sami po sebi predispozicijo, da slabo izgledajo na fotografijah. T
o pa je pač njihov osebni problem. Dejstvo je, da če človek ni zadovoljen sam s seboj, si tudi ni všeč kako izgleda na fotografijah. Medtem ko pa pri Jazzu glasbenike »preganjamo« v narekovajih. Sicer je poskušam biti čim bolj nemoteč. Malo bolj je treba misliti, kajti potrebno se je pravilno postaviti v prostori in počakati, da se zgodi tisto kar predvidevaš da se bo zgodilo. Fajn je veliko predvidevati. Ko pa dobiš nekoga pred fotoaparat pa kakšne bistvene razlike ni. Glasbeniki pa imajo zelo močan karakter, točno vedo kaj in kako v določenem trenutku izgledajo. Pa seveda pri fotografiranju Jazz glasbenikov ni naročnika, pri tem sem naročnik jaz sam, ker pač delam sam zase, sam sem se pravzaprav odločil, da dokumentiram celo zadevo. Ponavadi pa tako fotografiranje poteka zelo hitro, kakih 10, 15 minut, če že dobim Salifa Keito pred fotoaparat. Pred samim fotografiranjem moraš biti priseben in pripravljen, pod kontrolo moraš imeti vse. Kje so luči, ali imaš zadosti filmov,…. Tako, da potem ko dobiš priliko samo šklocaš, that's it. Ivar:
Prej si omenil, da te je fotoaparat v mladosti povsod spremljal. Te fotoaparat še vedno spremlje povsod? Še vedno fotografiraš z isto strastjo, kot takrat, ko si bil v mladih letih ?
Žiga:
Kakor kdaj. Jasno je, da imam sedaj fotoaparat veliko več pri sebi kot sem ga imel prej. Prej sem bil v elementu ko sem si želel imeti povsod s seboj fotoaparat, sedaj sem pa vesel če ga včasih doma pustim. Tako ga pustiš malo počivati, tako kot pustiš seveda tudi samega sebe malo počivati. Ampak v glavnem ga imam nenehno ob sebi, če ne velik format pa mali.
Ivar:
Torej uporabljaš različne formate!
Žiga:
Uporabljam 35mm in srednji format.
Ivar:
Večino fotografij iz koncertov je potemtakem na 35mm formatu ?
Žiga:
Večina da. Vzporedno pa delam tudi portrete na 6x7 format na Mamiyo. No seveda to samo takrat, ko dobim za to priložnost. Je pa seveda glede na format različen tudi sam pristop k fotografiranju. Jaz bi sigurno na 6x7 fotografiral same momente, jasno da je kvaliteta mnogo boljša, ostrina je veliko večja. Toda to je iluzorno, kajti to je toliko večji fotoaparat, toliko večji objektivi, težje je manipulirati z opremo. Pri 35mm kameri si preprosto veliko, veliko hitrejši in hkrati nemoteč. Vsak, ki zagleda fotoaparat srednjega formata se malo ustraši. Pomembno pa je, da pripravš okolico do tega, da te ne opazi. Poskrbeti moraš, da si nemoteč do okolice. In to ti omogoča 35mm fotoaparat.
Ivar:
Kaj pa mimo fotografskih projektov, koliko še fotografiraš torej koliko dejansko fotografiraš čisto zase, čisto za svoj osebni arhiv?
Žiga:
No sej vsa ta glasba je čisto za moj osebni arhiv. Seveda pa pride do tega, da imam tudi naročnika. Ampak še vedno delam zase. Sem in tja pa se pojavi tudi kakšna prilika, ko pa delam čisto zase, ko ujamem kakšen moment, ki je zelo, zelo neobičajen. Sicer pa tako ali tako nenehno gledam v kadrih po svetu.
Ivar:
Zanimam me ali si se kdaj naveličal koncertne fotografije, je prišel kdaj trenutek, ko si si rekel to se mi ne da več. ?
Žiga:
Veš kako je. Pri koncertni fotografiji se poleg tega da se ukvarjaš s fotografijo tudi nenehno izobražuješ, vedno hočeš slišati kaj novega. Torej me tisto, kar me je zadovoljilo pred desetimi leti sedaj seveda ne zadovoljuje več. Vedno gre za iskanje nečesa novega. Teh novih stvari pa je na trenutke, ne bom rekel vedno manj, ampak jih je sedaj dosti težje najti. No znotraj impro-scene se vedno najde dosti novega ali pa znotraj Druge godbe. To je to.
Intervjuvarja sta bila tokrat izmenjujoča se Jan in Pavel.
Muzika iz filma Betty Blue (od začetka)
1. komad: Sexy Voices: 3. A dopia faccia 3:25
2. komad: Mulholland drv.: 6. The beast 2:29
3. komad: Mulholland drv.: 8. I’ve told every little star 2:17
Komentarji
komentiraj >>