Ob omembi Finske se čez možganski zaslon menda najprej zakotali misel o savni. Pa sever, sneg in mraz ter nenavadno tuje zveneč jezik. V treh - ne tako naključno izbranih filmih s Tedna sodobnega filma v Cankarjevem domu, ki je potekal med 12. in 18. oktobrom, najdemo od naštetega predvsem finščino. Ki je prevajalcem očitno delala precejšnje probleme, saj je vsem trem filmom skupno to, da so bili prevodi rahlo šepavi. Razen finščine pa lahko v preseku vseh treh filmov najdemo ujetega še finca z imenom Matti.

Prvi film famoznega finskega trojčka je delo mladega režiserja Aleksia Mäkelä z naslovom Matti Matti, v angleškem prevodu Hell is for heroes. Čemu takšen angleški naslov ni znano, dvomimo pa, da gre za postmoderno referiranje na Don Sieglov istoimenski film iz leta 1962. Kdo je torej finec Matti? V filmu Matti, Matti iz leta 2006, ki ga uvrščajo med tragikomedije, je to smučarski skakalec Matti Nykänen. Matti je svetlolas finski dečko z velim talentom, zavidljivo zbirko kolajn in pokalov ter dobrim srcem. Ali bi to vsaj bil, če ga ne bi po vrsti izrabili alkohol, smučarska zveza, najboljši prijatelj, ženske in vsi ostali, ki so prečili njegovo življenje. Matii je velika žrtev, nas skuša prepričati film.

Vendar Mattiju njegov labilni karakter ne prepreči, da ne bi v alkoholiziranem stanju tu in tam česa razbil ali premlatil svoje ženske, zato pristal v zaporu in vmes naredil pevske ter striptiz kariere. Prizori so zaradi glavnega junaka, ki nikakor ne uspe ujeti rdeče niti svojega življenja, samo delno komični. Glavni igralec, ki je obiskal festival, je povedal, da si je po prihodu iz zapora film ogledal tudi pravi Matti Nykänen. Menda mu je bil film všeč, kar definitivno kaže na kar dober smisel za črni humor in samoironijo.

Drugi Matti je glavni junak filma Popolna hišica ljubezni priznanega finskega režiserja Veikka Aaltonen, ki je bil posnet po literarni predlogi finskega pisatelja Haria Hotakainen. Matti je moški srednjih let. Seveda svetlolas. Prav tako ga fascinira šport, predvsem hokej na televizijskem ekranu in tek na dolge proge. Tega prakticira tudi v živo. Razen tega, da odlično obvlada vožnjo viličarja in potrpežljivo prebira pravljice svoji hčeri, tudi nadvse virtuzno kuha. Svojo ženo pričaka za štedilnikom, s kozarcem rdečega vina v roki in ponudbo o masaži. Očitno pa s svojo idilično vlogo družinskega očeta ni pretirano zadovoljen.

Ko mu žena enkrat navrže, kakšen moški pa je, da nima nobenih svojih želja, jo mahne. Kri se pocedi iz njenega nosu in oškropi steno. Popolna hišica ljubezni se z enim udarcem zdrobi v prah, žena in hči se odselita. Matti pa prične obsesivno tekati in služiti denar za družinsko hišo, v katero bi se vsi trije vselili in živeli v njej srečno do konca svojih dni. Popolno hišico vesti. Postane veteran domače fronte, kakor poimenuje samega sebe. Vojak, ki se ne bori za domovino, temveč svojo družino.

Tretji film je delo režiserja Akuja Louhimies z naslovom Ljubi, ne ljubi, ki je bil posnet leta 2002. Nastal je po noveli Katje Kallio. Za spremembo je glavna junakinja ženska, Iiris Vara v zgodnjih tridesetih, ki dela v knjigarni, ljubi filme in obupno želi moškega. Popolnega moškega, ki bo ji ob filmih delal družbo na kavču namesto plišaste gorile. In z njo odjahal v sončni zahod čez peščeno plažo. Emancipirana je toliko, da ne pospravlja, pomiva in ne zna kuhati. Kariere nima in ji to popolnoma zadostuje. Ima pa dve prijateljici, že prej omenjeno plišasto opico, zalogo citatov iz najrazličnejših filmov, naivno – neroden pristop k življenju in veliko željo po moškem, ki bi si jo s poljubom podredil v maniri starih črno-belih filmov. Pa saj ste vsi videli Casablanco. Velikokrat preigrana tema, ki v Ljubi, ne ljubi preigra par standardnih konceptov romantičnega žanra v lastni variaciji, nekaterim klišejem pa se uspe ogniti.

Se sprašujete, kje je v tem filmu Matti? Tukaj so Sami pa Olli pa Mikku... lika z imenom Matti pa v filmu ni. Vendar se film ne uspe popolnoma ogniti Mattijevi vseobči prisotnosti, saj Samija, enega izmed osrednjih moških likov v filmu Ljubi, ne ljubi, igra igralec z imenom Matti Ristinen. In kakšen je torej Sami?

Sami je še en svetlolas moški, ki ima rad stare plošče in svoja svetlolasa otroka. O njegovi ljubezni do športa ne zvemo veliko. Kuha, skrbi zanju, a kljub odlično odigrani očetovski vlogi, očitno kot mož ni kaj prida. Žena namreč zapusti njega in otroka zaradi ljubimca. On pa nikogar ne mahne, ampak svoje solze obriše v mednožje ženine prijateljice. Dokler se žena ne vrne.

Zanimiva reprezentacija nekega finskega moškega, ki pa še ničesar ne pove o realni identitetni krizi moškega subjekta v tej severni deželi. Kakor to, da se noben izmed filmskih prizorov ne dogaja v savni, nič ne pove o tem, da je savna morda že davno iz mode. Pa mi južneje tega pač ne vemo. Sneg pa je bilo na filmskem platnu mogoče opaziti samo pod skakalnicami, po katerih se je spuščal Matti Nykänen. Preden je izgubil kontrolo nad smerjo lastnega življenja. In preden je bil postavljen pred dilemo, kako ponižujoče se je sleči na odru. Če si moški, seveda.

Toliko o moškem ali raje Mattiju v finskem filmu. In o njegovi razpetosti med štedilnik, striptiz ter sodobno veteranstvo v boju za obstoj njegove družine. O tej očitno karieristični, emancipirani finski ženski pa kdaj drugič.

Detektivsko delo je opravila Taja Topolovec