Beneški arhitekturni bienale je letos svoja vrata odprl že desetič in tako na zadnji avgustovski dan javnost presenetil s svojo glavno temo. Prvič se bienale osredotoča na globalno problematiko urbanizacije in arhitekture v povezavi z izrazito socialnimi tematikami. Končno, bi lahko rekli, saj polovica prebivalstva živi v mestih in od tega polovica v barakah, greznicah, strahu pred kriminalom in boleznimi.
No bienala seveda niso poimenovali “Rešitve za postmoderne urbane kloake zahoda in vzhoda 21. stoletja”, vendar nekoliko bolj preprosteje in korektneje. Mesta, arhitektura in družba je tematika, ki jo je tokratni direktor ter glavni kustus Arsenala Richard Burdett želel zastaviti kot konkretne smernice ter vizije za rešitve ter harmonizacijo urbanih megalopolisov.
Tako se v pristaniških halah Arsenala razprostira primerjalna študija 16 megapolisov iz celega sveta, katerih prebivalstvo niha tam okoli 10 milionov. Skozi džunglo statističnih podatkov Sao Paula, Mexica Citija, New Yorka pa vse do Tokya, nam želi Burdett prikazati bistvene socialne, ekonomske ter kulturne spremembe mestnega tkiva skozi prizmo časovnega obdobja nekaj dekad. Izpostavlja ključne arhitekturne ter urbane projekte, ki naj bi kot zrcala mestnih duš kazala svoje bistvo in temperament. Šanghaj, Bombaj, Bogota, Johannesburg, Kairo postajajo koncentrirane urbane enklave, ki bodo v novi eri 21. stoletja vsebovale 50% več prebivalstva kot ga sedaj. Na drugi strani se evropska mesta krčijo in padajo pod novimi izzivi redefinicij urbanosti. Postmoderna mesta postajajo oporišča moči in kopičenja kapitala, sočasno pa tudi gomile hrupa, svinjarije in polucije. Nas bodo rešili lokalni politiki in njihove sluge urbanisti ali bodo to ekscentrični ali morda bolj ekološko usmerjeni arhitekti.
Kdo ve, kajti Arsenal nam tega odgovora ne ponudi. Ob kopici statističnih podatkov, servisiranih skozi najnoveše plazma screene ter moderne audio ter video pritikline, sama razstava vizualno izpade kul, vendar njena vsebinska globina ostaja vprašljiva. Za ironijo poskrbi zadnji pano, ki retorično sprašuje; kam nas vse to pelje?
Žejno odgovorov me je vodilo v Giardine na drugi del razstave, kjer kraljujejo nacionalni razstavni paviljoni. Italijanski je tokrat gostil 13 mednarodnih raziskovalnih ustanov, ki se ukvarjajo z načrtovanjem, vizijami ter problematikami mestnih področij. Oma-Amo, rotterdamski inštitut je tokrat opozoril na perečo problematiko mest ob Arabskem zalivu. Doha, Kuvajt, Abu Dabi, Dubaj so mesta, ki so po naftni evforiji dosegla velik ekonomski razcvet. Sedaj se dičijo z umetnimi otoki v obliki palm, hotelskimi kompleksi, smučišči sredi puščav ter drugimi bogatunskimi okolju škodljivimi navlakami. Bogati šejki in drugi cekinov žepov polni veljaki na tem območju s fiksnimi idejami pogojenimi s kapitalizmom, brezbrižno sprožajo niz katastofičnih ekoloških posledic na globalni ravni. V končni fazi so del teh čutili tudi Američani, medrugim tudi tam v okolici New Orleansa, ko je Katrina pustošila tako kot šejki-brezbrižno. A na Teksaški univerzi so se brižno lotili raziskovanja vseh hurikanom podobnim katastrofam. Tako so na bienalu predstavili korektne in realne strategije zajezitve, sanacije ter poseljevanje prizadetih območij Luisiane, ki predvsem zahtevajo korekten odnos človeka do narave.
Simbioza človeka in narave je tolikokrat opevana in redkokdaj realizirana. A ne ko gre za projekte japonskega arhitekta Terunobuja Fujimorija, ki je v nacionalnem paviljonu predstavil harmonijo narave in arhitekture. Na prvi pogled sicer izredno rudimentalno, predvsem zaradi uporabe zemlje, kamna in lesa. A kmalu se razkrije večlpastnost njegovih mojstrovin v katerih se skriva presežek japonske tradicije, modernosti ter čudovita vizionarskost, ki se neverjetno spaja z naravo. Vizionarski in hrati realni pa so bili tudi Španci, ki so tokrat na ogled pokazali izredno zakladnico arhitekturnih dosežkov v Valenciji. Njihova arhitektura je tako mešanica drznosti, funkcionalnosti in estetskega temperamenta, ki se vseskozi realizira in oplaja urbano realnost z visoko kvaliteto bivanja in ustvarjanja.
Angleži, Nemci, Madžari, Grki so se bolj ali manj oddaljevali od predpisane tematike, vendar ostali dokaj nezanimivi. Izstopali so morda edinole Francozi, ki so bolj kot ne - s t.i. konceptualno-realnim prostorom kreativnosti, bivanja in sprostitve, le-tega enostavno postavili kar v sam razstavni francoski paviljon. Če ste si zaželeli savne ali kuhanja kosila, ste to lahko naredili kar v francoskem paviljonu. Globalno, alternativno in uporabno. V primerjavi z Izraelci, ki so se omejili na travmo holokavsta in iz tega ustvarili arhitekturo posmrtnih in žalnih hramov. Izrazite minimalistične forme hramov, ne presegajo židovske filozofije vizualne skromnosti, vendar pa so vsebinsko toliko bolj kričeče, vsaj kar se tiče aktualno politične situacije.
Omenimo še Slovenijo, ki že tradicionalno razstavlja, sicer izven Giardinija, v galeriji A+A. Tomaž Brate je kot primernega zastopnika Slovenije na bienalu izbral biro Sadar Vuga arhitekti, ki se s projektom Formulo nova Ljubljana ozirajo v preteklost a hrati z drugim očesom že ogledujejo prihodnost nove Ljubljane. Formule kot fluidne konceptualne rešitve s tadenco odprtosti ter brez dokočne dorečenosti, seveda presegajo koncept Fabianijevih in Plečnikovih “gran planov”. S tem pa spodbujajo niz novih arhitekturnih, socialnih in kulturnih sprememb v Ljubljani, ki si jih tako željno želimo vsi.
No, Slovenski paviljon vsaj deloma odgovori na vprašnje o smernosti mestnih vizij in njeni harmonizaciji s prebivalci, arhitekturo in urbanostjo. Tudi ostali nacionalni pavilioni ujemajo futuristični ritem urbanega vizionarstva. Za Arsenal in njegove kvazi vizije 16 megalopolisov tega ne bi mogli trditi. Morda več izveste na arhitekturnih delavnicah in v končni publikaciji, ki izide konec novembra ob izteku bienala. In če še vedno ne boste vedeli za smer, si oglejte kakšen Langov ali Scotov film.
Lahkih nog naokrog je po Beneškem festivalu stopicljala Lea