Sreda, 25. 10. 2006
primozv
Recenzija koncerta Roberta Fischerja, The Dead Science ter Casiotone for the Painfully Alone v dunajskem klubu Chelsea- pripravlja Primož Vozelj ... (v celoti!) ...
* Odličen, letos izdan album, naslovljen z Etiquette izpod prstov Owen-a Ashworth-a, ki glasbo ustvarja pod imenom Casiotone for the Painfully Alone, je bil glavni krivec za odpravo na Dunaj, kjer se je v nedeljo zgodil njegov koncert. Ker je bil na istem kraju ob istem času napovedan še solo koncert Roberta Fischerja (ob tem naj omenim, da ne gre za legendarnega šahovskega šampiona, temveč za frontmana v folk vodah močno priznanih Willard Grant Conspiracy), je bila odločitev za vožnjo na Dunaj še toliko lažja.
Robert Fischer, ustanovitelj in glavni avtor glasbe v kolektivu Willard Grant Conspiracy, v katerem se je do sedaj zamenjalo že nekaj ducatov glasbenikov, se je tokrat prvič odpravil na solistično turnejo. Opremljen zgolj z akustično kitaro in karizmo, ki je večja kot on, z vsemi svojim kilogrami, ki se štejejo globoko v območje trimestnega števila. Glavni razlog, zakaj se je odločil za solo turnejo, mi ni povsem znan, je pa k temu zagotovo pripomoglo dejstvo, da je drugi ustanovitelj zasedbe Willard Grant Conspiracy, Paul Austin prav zdaj na turneji s skupino The Transmissionary Six, s katero je v soboto nastopil na Vrhiki.
Že ob prvem odigranem akordu in prvemu odpetemu vokalu je Fischer s svojim baritonom in zacementiranim izrazom na obrazu popolnoma prevzel pozornost navzočih poslušalcev. Pri tem je bilo najbolj zanimivo opazovati, kako glasbenik, ki že praktično vse življenje igra v skupini, na odru povsem sam, brez zvočnega in vizualnega balasta, tako rekoč slečen do golega, obvladuje dogajanje v dvorani. Vrhunec je dosegel, ko je pri skladbi Ballad of John Parker odložil še kitaro in jo v celoti odpel brez spremljave. V nadaljevanju koncerta se je Fisherju na odru pridružil kontrabasist, ki je z enostavno spremljavo zapolnil nekaj zvočnega prostora., a s tem, vsaj kar se mene tiče, ni bistveno obogatil koncertne izkušnje, za katero je poskrbel Robert Fischer sam, s svojo glasbo, ki je neprimerljivo bolj presunljiva kot napis Unicef na dresih nogometašev Barcelone, ki so v istem času igrali večni derbi proti madridskemu Realu in katerega prenos je na velikem platnu v sosednjem prostoru istega kluba gledala približno trikrat večja skupina ljudi kot jih je prisostvovala na koncertu.
Če se želite tudi vi pustiti začarati ob njegovem nastopu, boste imeli priložnost za to 9. novembra, ko bo Fischer nastopil v Škofji Loki.
Naslednja je oder zasedla seattleska zasedba The Dead Science. Po slišanih posnetkih povsem soliden bend, ki v svojo malce bolj sofisticirano in tehnično zahtevno glasbo vključuje precej džezovskih in nojz vložkov. A se je ta vtis na podlagi v nedeljo videnega in slišanega povsem sfižil, saj skupini The Dead Science v živo nikakor ni uspelo ustvariti istega vzdušja, kakršnega jim uspe na posnetkih. Precej drzna uporaba popolne tišine znotraj posameznih skladb, za katero se izvajalec lahko odloči le, ko je res prepričan, da bo z njo še poudaril visoko napetost, je tokrat izzvenela povsem v prazno, saj zvočno-dramske napetosti sploh ni bilo, izbruhi hrupa, ki so sledili, pa so mene ter večji del poslušalcev le odvrnili od nadaljnjega zbranega poslušanja.
K sreči se je kalvarija hitro končala, oder pa je zasedel Owen Ashwort oziroma Casiotone for the Painfully Alone. Že po prvih taktih, ki so prihreščali iz njegove ritem mašine, se je pokazalo, da bo živ nastop dosti bolj razgiban in zvočno umazan kot je njegov najnovejši album, imenovan Etiquette. Skladbe v živo je izvajal tako, da je začel z ritmično ali melodično podlago, ki se je predvajala v zanki, nato pa nanjo postopoma dodajal nove zvočne plasti in ob tem gradil napetost. Ob vrtenju množice gumbov in igranju klaviatur je sicer njegovo petje malce šepalo, a je to nadoknadil, ko je z občutkom klubskega DJa ob pravih trentukih vedno privil pravi potenciometer in skozi ozvočenje spustil novo presenečenje. Fenomenalni Owen Ashwort, ki v svojem glasbenem izrazu združuje zamolklost odmeva Toma Waitsa, pretresljivo liriko Iana Curtisa ter razigranost Briana Wilsona, je v nedeljo popolnoma navdušil mene in zbrano občinstvo. Če je Robert Fischer dejal, da bi morali v dvorano nalepiti opozorila »Pozor temačne pesmi«, bi lahko tu dodal, da bi morali v primeru Casiotone for the Painfully Alone na ta opozorila dodati le še »Po koncertu ne pozabite zapreti ust«.
Odprtih ust po koncertu sem ostal Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>