Brezciljno blodenje po labirintu, še ena od neštetih alternativ konvencionalnemu gledališču ali gledališki jezik prihodnosti? Senzorialno gledališče z radikalnimi dramaturškimi tehnikami in hitro popularizacijo predstavlja nov gledališki fenomen, ki kljub pomanjkanju metodoloških temeljev definira nov gledališki žanr .

Termin senzorialnega gledališča krstno uporabijo študentje kolumbijske narodne univerze, ki pod mentorstvom Enriqua Vargasa postavijo improvizirano konstrukcijo iz panojev in v njej prvič realizirajo idejo o obiskovalcu kot popotniku skozi labirint. Prvi poskusi senzorialnega gledališča kmalu prerastejo okvire entuziastičnega študenskega eksperimenta in pod imenom Teatro de los sentidos definirajo novo gledališko zvrst, ki se s številnimi mednarodnimi gostovanji ukorenini tudi drugod po svetu.

Senzorialna alternativa konvencionalnemu gledališču na slovenskih tleh živi točno desetletje. Pionir senzorialne gledališke dejavnosti pri nas, Zavod Senzorium, vztrajno skrbi za popularizacijo razmeroma mladega, a v svetovnem prostoru že dobro uveljavljenega gledališkega žanra.

Radikalen gledališki pristop na slovenskem kulturnem trgu zaživi z gostujočo predstavo Teatra de los sentidos, Preročišča. Predstava vzbudi zanimanje tudi pri igralki Barabari Pii Jenič, ki v tandemu s članom že omenjenega bogotskega teatra Gabrielom Hernándezom ustanovi slovensko vejo senzorialnega gledališča. Domača javnost skrivnosti senzorialnega teatra v naslednjih letih raziskuje s predstavami Biti ali imeti, Polnočna Margareta, Nevidno mesto in aktualno Odstiranja.

Prava zgodovina senzorialnega gledališča pa se po besedah Barbare Pie Jenič ne začenja s formalno institucionalizacijo tovrstne gledališke dejavnosti v devetdesetih. Senzorialni jezik črpa iz človekovega arhetipskega spomina. Zgodovina senzorialnega izraza je tako starostno primerljiva s človekovo eksistenco.

Prav zaradi raziskovanja primarnega človeka, osvobojenega tehnoloških inovacij, modernizirane družbe in neobhodne birokracije, so senzorialno gledališče ob nastanku etiketirali kot antropološko gledališko zvrst. Čeprav sopomenko danes redko uporabljamo, glavni namen senzorialnega gledališča po besedah naše sogovornice Barbare Pie Jenič ostaja enak. Preučevanje prvinskega človeka, njegove percepcije sveta in delovanja njegovih receptorjev.

Radikalna ideja zahteva tudi nekonvencionalne gledališke pristope. Klasičen oder v senzorialnem gledališču zamenja temačen labirint, igralca z improvizacijskimi orodji opremljen inhabitant, meje običajne gledališke osredotočenosti pa se razširijo v dimenzije dotika, vonja in okusa.

Spodbujanju vseh človekovih čutov ne zadostuje statično sedenje na gledaliških sedežih in pasivno spremljanje dogajanja na odru. Senzorialno gledališče predstave podaja v dinamičnem dramaturškem prostoru, v labirintu. Konstrukcija labirinta metaforizira življenjske poti posameznika z neštetimi križišči, slepimi ulicami, vzponi in potmi navzdol. Obiskovalec tako svojo življenjsko zgodbo spoznava z drugega zornega kota in jo osvetljuje s povsem novo lučjo. Labirint hkrati gledalca transformira v aktivnega sokreatorja dogajanja in celotnemu konceptu senzorialnega gledališča dodaja izrazito individualno noto.

Čeprav so predstave senzorialnega gledališča zasnovane izrazito individualno in sta tako zaplet kot razplet odvisna predvsem od vsakega posameznika, obstaja izhodiščni koncept v obliki literarne zgodbe, mita ali konkretne tematike. Izbira izhodišča ostaja poljubna:

Začrtan koncept obiskovalcu labirinta z efektivno improvizacijo posredujejo inhabitanti. Inhabitanti labirinta niso zgolj igralci, temveč improvizatorji, sokreatorji predstave in svojega prostora ter diskretni vodniki skozi temne hodnike labirinta. Inhabitanti poleg interpretacije vsebine skrbijo za vzbujanje radovednosti obiskovalca, kar je v senzorialnem gledališču ključnega pomena. Hkrati prebujajo obiskovalčevo kompatibilnost, skrbijo za njegovo varnost in se s spontano improvizacijo kreativno odzivajo na obiskovalčeve dražljaje. Ključne lastnosti dobrega prebivalca labirinta povzema igralka Manca D ö rrer:

Komunikacijo med inhabitantom in obiskovalcem predstavlja neverbalno sporazumevanje v obliki medsebojne senzibilnosti. Besede tako zamenja tišina, eden najpomembnejših dramaturških prijemov senzorialnega gledališča. Tišino delijo na pasivno in aktivno. Prvo predstavlja tišina okolja, aktivna tišina pa je definirana bolj abstraktno, kot tišina inhabitanta, s katero umiri glasove v obiskovalčevi glavi. Samo s prisotnostjo aktivne tišine je možna prava slika o dogajanju v labirintu.

Stopnje obiskovalčevih senzualnosti so popolnoma različne. Poleg komunikativnih in dojemljivih obiskovalcev je nemalo tudi popolnoma neodzivnih in počasnih. Inhabitant mora v primerih slabe odzivnosti z obiskovalcem spregovoriti z uporabo ekstrasenzornih komunikacijskih tehnik, ki temeljijo na visoki stopnji intuicije, pravi Barbara Pia Jenič.

Prav senzorna komunikacija predstavlja zanimiva raziskovalna izhodišča za študije čutov v umetnosti. Raziskovanje predstavlja pomemben element senzorialnega gledališča, ki se razvija s pomočjo organiziranja rednih senzorialnih delavnic in raziskovalne angažiranosti njegovih ustvarjalcev.

Kljub razvitemu raziskovalnemu segmentu senzorialno gledališče nima potrebnih metodoloških temeljev. Medtem ko prakso neguje redna produkcija predstav, ostaja teoretično polje povsem prazno.

Z definiranimi teoretičnimi okvirji bo senzorialni teater zaživel kot prava gledališka veja z večjimi potenciali učenja, prepoznavnosti in kredibilnosti.

Da se bo senzorialna gledališka dejavnost aktivno razvijala tudi na domačih tleh, pa bo z uresničevanjem visoko zastavljenih ciljev še naprej skrbel slovenski ambasador senzorialnega gledališča, Zavod Senzorium.

V teoretično-praktičnih labirintih senzorialnega gledališča je blodila Pina Sadar, brala sta Urša in Maco.