Marjan Strojan nam je znan predvsem kot izvrsten prevajalec iz angleškega jezika. Prav on je zaslužen za to, da imamo v slovenščini odličen prevod Miltonovega »Izgubljenega raja«, ki poleg vsebinske kompleksnosti ohranja tudi neverjetno zvočnost blank verza tega epa. Po njegovi zaslugi imamo tudi »Antologijo angleške poezije«, »Canterburyjske zgodbe« in še marsikateri drugi sad angleške književnosti priložnost brati v slovenskem jeziku. Manj znano pa je, da je Marjan Strojan poleg svojega prevajalskega dela tudi pesnik. Po z Veronikino nagrado ovenčani zbirki »Parniki v dežju« se nam letos predstavlja z zbirko »Pokrajine s senco«.

Strojanova zadnja pesniška zbirka »Pokrajine s senco« ni noviteta v njegovem pesniškem opusu. V tem delu so izbrane določene pesmi iz njegovih prejšnjih zbirk, ki predstavljajo refleksijo njegovega pesniškega ustvarjanja. Kljub temu, da gre za »kompilacijo« izbranih a ne novih pesmi, prinaša tokratna zbirka Marjana Strojana nekakšno svežino. S to zbirko nam je namreč predstavljen razvojni lok pesniškega opusa Marjana Strojana od njegovih začetkov do danes.

Pesniško zbirko je, prav zato, ker je sestavljena iz različnih prejšnjih del Marjana Strojana, težko oceniti enoznačno. V nekaterih začetnih pesmih, kot sta »Pogrebci« in »Prst Božji«, opazimo nadvse prisotno tradicionalno katoliško motiviko kot na primer Marijine molitve, čaščenje »svetega rešnjega telesa«, brezbroj svetnikov, spoved, župniki in ministranti. Zaradi te motivike in tudi zaradi razpuščenosti in hkratne nabuhlosti forme pa je v teh pesmih prisotna vsebinska izpraznjenost. Pesmim je odtegnjena mističnost in pregnantnost besed, ki poezijo požene na rob neizrekljivega.

Kljub prisotnosti katoliške motivike v določenih pesmih zbirke »Pokrajine s senco« bi bila obsodba, da gre pri tej zbirki zgolj za manifest idejnega sveta katoliške cerkve, krivična. Tudi v pesmih, ki vsebujejo takšno motiviko, gre za raziskovanje daljnih pokrajin v spominu na otroštvo, ki so vezane predvsem na ruralno območje. Utemeljena ne bi bila niti obsodba Marjana Strojana kot pesnika, ki ne obvlada formalnih pesniških prijemov. Prav v tej knjigi lahko najdemo zbrane izvrstne primere nerimanih jambskih pentametrov kot tudi rimanih jamskih enajstercev in drugih verznih oblik, ki pričarajo posebno zvočnost še posebej, če so pesmi brane naglas.

Ob sprehodu čez Strojanove pesniške pokrajine nas ves čas obdaja senca. Lucija Štepančič v spremni besedi k Strojanovi zbirki pokaže na vzporednice med pesniškimi pokrajinami in pokrajinami, ki jih s senco ustvarjamo v likovni umetnosti. O razmerju med likovno umetnostjo in poezijo je ob Laokontu že pred mnogimi stoletji temeljito razmišljal Gotthold Ephraim Lessing (GOTHOLD EFRAIM LESING). Vendar bi z omejitvijo na Lessingovo študijo spet zožili širino Strojanove poezije in hkrati tudi sence, prisotne v njej, če bi ju označili samo s tem, da lovi razmerja med dvema umetnostima.

Senca v pričujočih pokrajinah poezije nam kljub dodajanju novih dimenzij skriva določene kotičke. Čeprav so ti očesu nevidni, jih je moč zaznavati z drugimi čutili, predvsem z vonjem. Vonjave dišečega lesa in zrelih breskev tako napolnjujejo pesmi Marjana Strojana. Seveda je ob tem pomembno poudariti, da je prav vonj čut, ki najlažje vzdrami spomin, saj so te pokrajine predvsem pokrajine spomina, skozi katere se lirski subjekt sprehaja.

Soočenje s spominom in posledično s samim seboj je stara tematika svetovne književnosti. V pokrajini s senco ali v temnem gozdu se je izgubil že Dante v Božanski komediji. Še pred njim se je Homerjev Odisej kot popotnik v kraljestvu senc soočil s senco svoje mrtve matere. Potovanja skozi pokrajine s senco torej niso zgolj soočanje z lastnim nezavednim, ki je po Freudu zgolj domena posameznika, temveč s kolektivnim spominom in arhetipi. Freudov učenec Jung je menil, da je dobra prav tista književnost, ki uspe ujeti arhetipe in kolektivno nezavedno.

Da tudi poezija Marjana Strojana lovi arhetipe in z njimi kolektivno nezavedno, opozarjajo zaključni verzi neke pesmi brez naslova v tej zbirki. Ti verzi se glasijo: Spodaj po hosti rohni in razsaja - / spet skopam družino, spravim se v red! / ker tam dol, moj ljubi, se nekaj dogaja / in tisto je staro / tisoče let. S temi izredno zvočnimi verzi lahko ilustriramo soočenje posameznikove usode s kolektivnim nezavednim, ki je po Jungovi teoriji daljnosežnejše od posameznika samega. Kot arhetip se pri Strojanu pojavlja tudi motiv vesoljnega potopa, za katerega je seveda zmotno misliti, da je vzet zgolj iz Biblije. V bistvu pa se pojavlja že prej - na primer pri »Epu o Gilgamešu«. In potem v zgodovini svetovne književnosti vedno znova in znova.

Na tem mestu sicer ni mogoče presojati, katera psihoanaliza je pravilnejša, Jungova ali Freudova. Lahko pa iz vsega povedanega sklepamo, da - vkolikor je upesnjevanje arhetipov za poezijo izredno pomembno - je pesniška zbirka »Pokrajine s senco« vredna temeljitega branja.

Čez »Pokrajine s senco« se je sprehajala Julija Sardelić.