ROMI. Od tistih, s katerimi so se znašli v istem času in prostoru, so bili zmerom označeni za Druge. Ljudje, ki so Rome označili za Druge, so to njihovo Drugost potrebovali zato, da so z njo potrjevali svojo lastno identiteto. Romom, temu velikemu Drugemu, so pripisali vse možne negativne lastnosti. To se Romom dogaja še danes. Skozi vse zgodovinske čase zato odmevajo besede: »Ljudje mi gledajo pod prste, ker sem Ciganka.«

Morda bi kdo rekel, da smo pravkar slišali zgolj nedolžno otroško pesmico, ki je prišla iz ust deklice Anele, ki živi v romskem naselju Kamenci. Toda hkrati ta pesmica izpričuje zgodovinsko usodo Romov ali ,če želite, »Ciganov«. Od tistih, s katerimi so se znašli v istem času in prostoru, so bili zmerom označeni za Druge. Ljudje, ki so Rome označili za Druge, so to njihovo Drugost potrebovali, zato, da so z njo potrjevali svojo lastno identiteto. Romom, temu velikemu Drugemu, so pripisali vse možne negativne lastnosti. To se Romom dogaja še danes. Skozi vse zgodovinske čase zato odmevajo Aneline besede: »Ljudje mi gledajo pod prste, ker sem Ciganka«.

Iz imaginarija Drugosti izhajajo različne pripovedke o Romih. V srednjem veku so med evropskim prebivalstvom krožile zgodbice, da so Romi tako temni zato, ker so se parili s hudičem. Očitali so jim tudi, da so z njihovimi žeblji pribili Kristusa na križ in podobne absurdne reči. Predstavi o Romih kot o negativnih Drugih ni ušla niti književnost, ki velja danes za vrhunsko. V Cervantesovih »Zglednih novelah« beremo zgodbo o ciganki, v katero se zaljubi nek aristokratski mladenič. A na koncu se izkaže, da sploh ni ciganka, temveč, da so jo cigani ugrabili. Še bolj znana pa je zgodba Prosperja Merimmeeja o Carmen, ki je bila ciganska femme fatale. Ta njena fatalnost je »poštene« moške pripeljala v pogubo. V takšnih zgodbah je zapisano sporočilo, ki odmeva skozi stoletja: » Varujte se ciganov!«.

Neromska večina, ki ostaja nosilka različnih stereotipnih podob o Romih kot o svojem Drugem, se ne prevprašuje, ali so te predstave zgolj njihov lastni produkt in ali je v njih kaj resnice. Ta Drugi ostaja zgolj objekt njihovih predstav zato, da si z njim lahko potrjujejo svojo lastno superiornost. Banalno rečeno, bi se ta njihova superiorna predstava podrla, če bi poskusili katerega od Romov spoznati onkraj črne kronike v časopisnih straneh. Ta prav tako potrjuje stereotipe o manihejskem svetu, v katerem je Rom »satanski« Drugi. Romom je velikokrat odtegnjeno to, da so tudi oni ljudje. In tudi oni imajo svojo kulturo kot tudi zgodovino.

Romi so v zgodovini živeli nomadsko življenje. To marsikdo pripisuje njihovemu nemirnemu duhu. A hkrati ne pozna zgodovinske geneze, zakaj so Romi sploh postali nomadi. Po najverjetnejši teoriji so Romi potomci plemena iz severnoindijske pokrajine Punjab. To pleme je spadalo v nižjo hindujsko kasto, ki ga je neko drugo pleme ob svoji vojaški ekspanziji hotelo zasužnjiti. Zato je del tega plemena pobegnil iz Indije in se začel seliti na zahod. Na svojih postojankah nikjer niso dobili azila, če se izrazimo v sodobni terminologiji, zato so se selili naprej. Ob turških vpadih v Evropo so tudi sami bežali pred Turki. Zaradi tega so v krajih, kamor so pobegnili, postali znanilci turških prihodov. Bili so skrajno nezaželjeni, čeprav so tudi sami bežali pred nevarnostjo.

Britanska romologinja Judith Okely je s pomočno Goffmanove terminologije ugotovila, da so Romi v Evropi stigmatizirana manjšina. To pomeni, da jih označuje plemenska stigma. Po tej plemenski stigmi so jim zgolj zaradi njihove pripadnosti določeni skupini pripisane nekatere negativne karakteristike. Goffman je ugotavljal, da obstajajo različni načini s soočanjem te stigme, ki vedno pomenijo upor proti družbi, ki je to stigmo ustvarila.

Še mnogo pred Okelyjevo in Goffmanom je svojo klasifikacijo izdelal Nietzsche, ki je vsa ljudstva sveta razdelil na apolinična in dionizična. Apolinična ljudstva naj bi bila umerjena in racionalna kot bog Apolon, po katerem nosijo ime. Dionizična ljudstva pa naj bi bila divja, impulzivna in čustvena. Nietzsche je napovedal prevlado apoliničnih ljudstev nad dionizičnimi. Do neke mere je imel prav. Najbolj tragično pri njegovem razmišljanju je to, da so njegovo klasifikacijo prevzeli tisti, ki so hoteli potrditi svojo nadvlado in upravičiti pomor ljudi, ki jim niso bili enaki. Za Rome je bila tako usodna druga svetovna vojna in prihod nacistov na oblast.

Beseda holokavst je v zavest povprečnega Evropejca prenesena kot zgodovinsko sporočilo, da se to, kar se je dogajalo z Judi med drugo svetovno vojno nikakor ne sme ponoviti. Judje so dobili status žrtve druge svetovne vojne, kar so dejansko bili. Kričanja »nikoli več« za koncentracijska taborišča in genocid pa niso zalegla. V zgodovinskih učbenikih je v poglavju druge svetovne vojne ponavadi izpuščeno nekaj zelo pomembnih dejstev, kar vleče posledice tudi v sodobnost celo do zgodbe, ki se trenutno dogaja v Ambrusu. Večina ljudi v Evropi namreč nikoli ni slišala za PORAJMOS.

Porajmos v romskem jeziku pomeni »množično pobijanje« in se nanaša na pomor Romov med drugo svetovno vojno. Ko so se nacisti začeli ukvarjati z znamenitim »Judenfrage«, so hkrati tudi začeli razvijati svoje odgovore na »Zigeunerfrage«. Leta 1936 so po Nürberških zakonih državljanstvo in s tem volilno pravico izgubili poleg Judov tudi Romi. Po različnih ocenah naj bi med drugo svetovno vojno v koncentracijskih taboriščih izgubilo življenje dva milijona Romov. Zgodovinar Ian Hancock, ki se ukvarja s porajmosom, ugotavlja, da Romi niso bili v enakem položaju kot Judje, temveč da so v mnogih primerih bili podvrženi še bolj brutalnemu mučenju.

Kljub vsem zgodovinskim dejstvom Romom ni bil priznan status žrtve na tak način, kot je bilo to storjeno pri Judih. Hudomušno rečeno bi bilo, da Romi po drugi svetovni vojni niso imeli ustreznega P.R.-a oziroma pogajalske moči, ki bi jim omogočila, da bi si izborili ta poseben status in s tem tudi ustrezno zaščito. Vsaka država se posamezno spopada z »romsko problematiko«. A tudi oznaka romska problematika je stigma, ki Rome izenačuje s problemom. Nihče namreč nikoli ne govori na primer o »slovenski problematiki«.

8.aprila leta 1971 je bil v Londonu prvi svetovni romski kongres. Zato Romi 8.aprila praznujejo svetovni dan Romov. Na tem kongresu so Romi dobili svojo zastavo in himno, priljubljeno pesem Dzelem, Dzelem. Nenazadnje so takrat dobili tudi svoje ime. Od tistega dne naprej so nehali biti Cigani in so postali Romi. Vendar je bilo večini »Ciganov« poimenovanje Rom vsiljeno od zunaj in se sami še vedno imenujejo za Cigane. Tako razmišlja tudi Mišo Kontrec iz glasbene skupine Langa:

Kljub deklaraciji o človekovih pravicah, sprejeti leta 1948, ki naj bi veljala brez izjeme za vse ljudi, so bile Romom v drugi polovici dvajsetega stoletja te pravice premnogokrat sistematično kršene. Zelo zgovoren je primer Švedske, ki velja za vzorno socialno državo, a hkrati je v sedemdesetih letih 20. stoletja brez zadržkov sterilizirala romske ženske in jim s tem preprečila, da bi lahko imele še več otrok. Monitoring nad kršenjem človekovih pravic Romom opravlja »Evropski center za romske pravice« ali na kratko ERRC. Za komentar, koliko so upoštevane človekove pravice Romov v Sloveniji smo povprašali Vero Klopčič, katera se na Inštitutu za narodnostna vprašanja ukvarja s pravnim vidikom zaščite Romov v Sloveniji.

Čeprav Romom ni bil priznan ustrezen status žrtve, niti to, da je bil nad njimi prav tako izvajan genocid, pa se tudi v Sloveniji kdo občasno spomni Hitlerjevih načrtov. Tako na različnih spletnih forumih lahko beremo, kako marsikdo priklicuje Hitlerja, naj se vrne in dokonča »cigansko vprašanje«. Ti, ki kličejo na pomoč Hitlerja, Romom očitajo, da imajo posebne privilegije v Republiki Sloveniji. Toda Špela Urh iz Fakultete za družbene vede opozarja, da gre zgolj za strategije izključujočega vključevanja Romov v širšo družbo.

Splet zgodovinskih okoliščin je pripeljal da sedanjega stanja. Kričanja na račun Romov smo v Sloveniji v zadnjih dneh slišali veliko. Spet je šlo za lajnasto ponavljanje stereotipov, ki jih večinsko prebivalstvo še kako rado sliši. Za tragičen paradoks se je izkazalo to, kako lahko je poteptati marsikateri člen tako iz deklaracije o človekovih pravicah kot tudi iz Ustave Republike Slovenije, in ob tem ostati nekaznovan. In ni samo umetnost ostati nekaznovan, temveč hkrati doseči to, da ti večina ljudi v državi ploska. Večina politične opozicije se na tej točki ni oglasila kot kritik, saj se zaveda, da se na Romih ne da dobivati političnih točk. In ob tem se pozablja na to, da so bili ljudje izgnani, oziroma lepše rečeno preseljeni, samo zato, ker so »Cigani«. Glas varuha za človekove pravice kot tudi glas nekaterih redkih posameznikov zato zveni kot glas vpijočega v puščavi.

Krajani v Ambrusu so Romom očitali, da z njimi ni mogoč drugačen dialog kot dialog s pestmi. Takšni očitki letijo tudi na Rome v Prekmurju kljub propagandi v medijih, da v Prekmurju Romi niso deležni nikakršne diskriminacije. V prejšnjih dneh je nek obiskovalec foruma ene izmed osrednjih prekmurskih spletnih strani pozival k podpisu peticije, s katero bi lahko izselili vse prebivalce Pušče. Še huje pa je to, da ga je marsikdo pri tem verbalno podprl. Kljub mnogim podobnim epizodam pa je potrebno poudariti, da je v Prekmurju kar nekaj ljudi, kateri brez kakršnihkoli težav sodelujejo in celo prijateljujejo z Romi. Romsko naselje Kamenci leži v občini Črenšovci – približno na sredini poti med Lendavo in Mursko Soboto. To naselje se pred nekaj leti v ničemer, razen po velikosti, ni razlikovalo od Ambrusa. Kot je povedal že Feri Lainšček, so bili Kamenci pred nedavnim barakarsko naselje. Res pa je, da je to naselje začelo obiskovati kar nekaj posameznikov brez stereotipnih predsodkov o Romih. Le-ti Romov niso obravnavali v smislu v politični, strokovni in laični javnosti tolikokrat slišane romske problematike, ampak so skušali razumeti njihovo razmišljanje in njihov način življenja ter na teh potencialih graditi mostove med njihovim in našim svetom.

Inovativni model dobre prakse iz romskega naselja Kamenci torej temelji na potencialih – to je na odkrivanju tistih bolj ali manj skritih zakladov pripadnikov romske skupnosti in njihove kulturno-etnološke dediščine, ki jih je mogoče aktivirati za razvoj. Model dobre prakse iz Kamencev temelji na zagotavljanju »pomoči za samopomoč«, na izboljšanju samopodobe romske populacije, na vzpodbujanju ambicioznosti ter na načrtnem razvoju prirojenih talentov Romov – zlasti romskih otrok. Rezultat tega sodelovanja je prvi romski muzej v Sloveniji in prvi romski zeliščni gaj, v katerem so kot turistična atrakcija postavljene skulpture iz starega železa. Le-te so na »Mednarodni kiparski forma vivi Kamenci 2006« ob pomoči romskih asistentov ustvarili umetniki iz Slovenije in Madžarske. Romski otroci pa so na lanskem poletnem romskem taboru napisali in ilustrirali tudi romsko pravljico Kasandra, katera je ob pomoči Ministrstva za kulturo RS izšla tudi v knjižni obliki.

Zgodba o Kamencih ni postavljena tukaj za vzor, kakšni naj bi bili drugi Romi po Sloveniji. Tudi to naselje je bilo stigmatizirano kot nevarno. Domačini, ki se imajo za lokalne poznavalce, sami pa v romsko naselje še nikoli stopili niso, so opozarjali, kakšna grozodejstva se ti tam lahko zgodijo. Navajali so vse možno: od kraje, posilstev in ubojev. Vendar se nikomur, ki je k Romom pristopil kot k ljudem, nikoli nič ni zgodilo. In tudi čedalje več domačinov prihaja na Kamence – če ne ob drugi priložnosti, pa na »romsko proščenje«, ki je vsako zadnjo nedeljo v avgustu v romskem naselju Kamenci. Ob dnevu Romov pridejo v romsko naselje Kamenci tudi sošolci in učitelji romskih otrok iz Osnovne šole Franceta Prešerna Črenšovci, kar je nedvomno lahko pozitiven vzor tudi za druga območja.

Da pa tudi v Prekmurju ni vse rožnato, govorijo statistični podatki. Tudi velika večina prekmurskih Romov je namreč brezposelnih. Stigma Romom tudi pripisuje nedelavnost in prekomerno pobiranje socialnih pomoči. Ti, ki jim to očitajo pa se nikoli ne vprašajo, kaj je država naredila za njihove lažje vključevanje v delovne procese. Delodajalci jih večinoma zaradi stigme ne želijo zaposlovati. Zato ogromno Romov dela na črno, saj resnici na ljubo, se od socialnih pomoči ne da kaj prida živeti. Tudi na Kamencih je veliko Romov uradno brezposelnih, a bi radi dobili redno zaposlitev.

Poglavar Ludvik Levačič se trudi, da bi se sožitje med Romi in neromi udejanjalo ne zgolj na papirju. V veliki meri mu to tudi uspeva, saj doslej noben obiskovalec iz Kamencev ni odšel razočaran, ampak se ga je to naselje in ljudje, ki bivajo v njem, dotaknilo. Takšen potencial ima vsako romsko naselje, a tega ne more videti tisti v svoji omejenosti, ki javno poziva k linču Ciganov.

Po Rozitinih besedah so Romi dejansko stigmatizirana manjšina. Stigma je dejansko lahko v nekaterih primerih tako močna, da se zgodi to, kar se je zgodilo v Ambrusu. Zanimivo je, da mediji na začetku Romov sploh niso vprašali, kaj mislijo o celotni situaciji. To je opazil tudi Ludvik.

Na koncu se je potrebno vprašati, zakaj bi morala Adrijana nositi kolektivno krivdo zato, ker je nekoč nekje nek Rom ukradel kokoš. Dokler se Rome obravnava stigmatizirano zgolj kot romsko problematiko, do takrat so vsi govori o spoštovanju raznolikost in o multikulturalizmu samo prazne floskule. Stigmo je potrebno odpraviti in deklaracijo o človekovih pravicah tudi udejanjiti v praksi, da ne bo le-ta zgolj zvenela kot kvalitetno napisano leposlovje, ki ga povprečni bralec nikoli ne vzame v roke.

»Oči, da ne vidijo« je poskušala spremeniti v »Oči, ki vidijo« prijateljica Romov Julija S.