Nedelja, 1. 10. 2006
petrak
»Umetnik in njegovo delo ne spoznavata: sta že spoznala. Spoznala sta, da ni človekova poklicanost v spoznavanju predmeta, marveč v načinu, kako pripeljati elemente resničnosti v medsebojno smiselno zvezo,« je nekoč zapisal književnik Miodrag Pavlović, nagrajenec Vilenice 2006.
»Umetnik in njegovo delo ne spoznavata: sta že spoznala. Spoznala sta, da ni človekova poklicanost v spoznavanju predmeta, marveč v načinu, kako pripeljati elemente resničnosti v medsebojno smiselno zvezo,« je nekoč zapisal književnik Miodrag Pavlović, nagrajenec Vilenice 2006.
»KLJUBOVANJE DNEVA SE PODALJŠUJE V OGLEDALIH«:
MIODRAG PAVLOVIĆ – NAGRAJENEC VILENICE 2006
»Črka je najbolj navadna stvar, tu se ni treba dosti učiti. Potegneš črto ali dve, naj se še vijuga. V kamen vrezano ali v les, ali naslikano na čelo, naj tudi nekaj še pomeni. Če je ne razumejo, jo zbriši. Pa spet potegni črto, dokler ne začne govoriti samo od sebe, del za delom znaka. Potem te prime, da bi umrl, a črka govori naprej, prestopi črto, izstopi iz kroga. Zatorej, namesto da bi spal, piši in se ponašaj.
Najpomembnejša črka se ziblje: iz manjše postane večja, spominja na algo, ki na dnu morja trepeta. Ali pa se kakor pošast vzdigne iznad morske gladine. In to, kar pošast izgovori, pomaga Stvarniku, da nas ustvari. Potem si črka prizadeva za našo Rešitev. Ona je kopje, ki se prebije skozi trebuh kita in tam odkrije preroka, ki se preseli v čoln. Za njim hiti klepetavo spremstvo.
Včasih mora Beseda prepovedati samo sebe. Okrog sebe vzdigniti ograjo in stati kakor hrast, ki se mu ne zibljejo veje. Sedeti sredi polja kot otrok, četudi na veke obsojen, in govoriti: molčim sámo sebe. Z molčanjem delam veliko uslugo smislu. Pomen se počasi krepi, kakor da krt prihaja iz krtine. Črka za črko, beseda se okrepi. Pripravljena, da v pesmi spet živi. In se hrani v zemlji.«
To je bila pesem Trije cvetovi Miodraga Pavlovića. Objavljena je bila v zbirki Nauk o duši, ki je izšla leta 1998. Slovenski prevod je delo Vena Tauferja.
Miodrag Pavlović se je rodil v Novem Sadu leta 1928. Otroštvo je že preživljal v Beogradu. S pisanjem se je ukvarjal že pred vpisom na medicinsko fakulteto. Ker ga nobena od psihoanalitičnih doktrin ni prepričala, ko je nameraval opravljati specializacijo na psihiatriji, pravi Pavlović, se je odločil za poezijo. Poezija mu je bila individualna psihoanaliza. Sprva je delal kot zdravnik, potem je bil direktor Drame Narodnega gledališča v Beogradu, dve desetletji pa je urednikoval v beograjski založbi Prosveta. Veliko je potoval po svetu, predaval na univerzah v Združenih državah, Avstraliji, Indiji in na Kitajskem. Je pesnik, esejist, prozaist, dramatik, redni član Srbske akademije znanosti in umetnosti in Evropske akademije za poezijo. Za literarno ustvarjanje je prejel številne pomembne nagrade, izpostavimo nagrado Društva književnikov Srbije, struški zlati venec, oktobrsko nagrado mesta Beograd za literarni opus, zmajevo nagrado za poezijo, nagrado Djordja Jovanovića za prispevek k literarni kritiki in teoriji, evropsko nagrado za poezijo mesta Vršac in evropsko nagrado za poezijo mesta Münster ter nagrado vilenica 2006.
Predsednik žirije Vilenice Veno Taufer je v obrazložitvi nagrade o letošnjem nagrajencu zapisal:
»Miodrag Pavlović je kot osrednji ustvarjalec srbskega modernizma postal in od tedaj – na vsej svoji zelo posebni, individualni ustvarjalni poti s tridesetimi pesniškimi zbirkami in številnimi knjigami proze, dram, esejev, poetoloških razprav – tudi ostaja eno vodilnih imen tega prostora. Pavlovićeve pesmi govorijo o prostoru tučasnosti – odkrivajo ga skozi mitske in arhetipske situacije, točneje ključne prasituacije v tukajšnji in zdajšnji civilizaciji. Pavlovićeva poezija nam z veliko pesniško prepričljivostjo govori, da pesem lahko poje, ko – v primeru njegove poetike – zmore tveganje, da bosta individualna umetniška intuicija in senzibilnost osebne izkušnje kakor magnet pritegnili fragmente spomina, mita, zgodovine, verovanja, izročil ... Prepriča nas, da ta pesem osvetljuje pot k ranjeni človeški identiteti.«
Predsednik žirije za nagrado vilenica Veno Taufer sklene obrazložitev z mislijo:
»Tako je poezija Miodraga Pavlovića posebej dragocena, ko izpričuje nenehno iskanje individualne umetniške podobe, ki postaja hkrati tudi iskanje srbske nacionalne in ob iskanju balkanske tudi srednjeevropske identitete v časih in prostorih, ki so sonavzoči v tučasnosti nenehnih najbolj krutih preizkušenj, krvavih lažnih mitologizacij, apokaliptičnih strahot, groženj katastrof. Sredi mraka razvalin se tako vztrajno svetlika.«
Nagrada, po besedah nagrajenca Pavlovića, »odlaga zamiranje interesa za neko umetniško delo«. Še vedno misli, da njegovo delo ni dovolj brano in analizirano, »predvsem tam, kjer bi moralo biti«, v srbskem jeziku. Mednarodno priznanje je zagotovo uspeh, še pravi Pavlović, hkrati pa je skeptičen, saj se prek prevodov in nagrad ne da vseliti v neko povsem drugo tradicijo. Naravo festivalov pa ocenjuje za moderno razsvetljenstvo, saj pravi: »Da se ljudje iz različnih umetniških sfer želijo spoznati in drug drugega berejo in prevajajo, je modernega razsvetljenstva. To je ena najlepših lastnosti evropskega prostora.«
»Poezija je bila zame avantura,« pravi Miodrag Pavlović. Svetovnonazorsko pa da je bil v poeziji zmeraj precej velik realist, v vsakdanjem življenju pa da je ironičen. Tako s pesmimi z navdihom krščanstva kakor tudi s pesmimi z izkušnjami azijskih filozofij, predvsem indijske, ki je naredila naj največji vtis, po njegovem mnenju prispeva k upanju. Prva zbirka »87 pesmi« velja za začetke srbskega modernizma, a Pavlović opozarja, da opredelitev ni bila tako zavestna, kot izgleda danes, in da je le želel povedati to, kar misli, in da je bil glasen v svojem trenutku.
Veno Taufer pa opiše začetke Pavlovićeve pesniške poti tako:
»Ko je objavil 1952. leta svojo prvo pesniško zbirko, ta knjiga »87 pesmi« ni le uveljavila Pavlovića kot začetnika in kasneje tudi teoretičnega utemeljitelja srbskega literarnega modernizma, marveč je obenem postala središčna točka kulturnega boja med tradicionalizmom in modernizmom. In tistikrat razvpiti verz, »Kri v straniščni školjki«, iz pesmi »Ob smrti neke kokoši«, ki jo zdaj prebiramo kot izrazito urbano liriko, je bil mnogokrat citiran bodisi kot nespoštljivost in norčevanje iz veljavne in dogmatske estetike bodisi kot simbol novih estetskih, motivnih, slogovnih iskanj.«
Svoje razmišljanje o Pavlovićevih začetkih nadaljuje Taufer z besedami:
»Spopad med staro in novo literarno oziroma pesniško paradigmo se je hkrati dogajal tudi v širšem področju v tedanjih jugoslovanskih književnostih, kjer ni pomenil spopada z isto tradicijo, razen v okviru ideološke dogmatike, marveč boj za uveljavitev modernizma, novega pesniškega izraza. Ta boj za novo pojmovanje pesniške izkušnje in njeno literarno oblikovanje je med slovenskimi, srbskimi, makedonskimi,, hrvaškimi in drugimi modernisti ustvarjal nekakšno estetsko sporazumevanje, ki se je poglabljalo in utrjevalo tudi na individualni ravni s prevodi, objavami v revijah, srečanjih na pesniških festivalih. Ta sveži, avantgardni »skupni prostor modernizma« se je z estetskimi sorodnostmi širil tudi v drugih srednjeevropskih poezijah, na primer v tedanji sodobni romunski in poljski poeziji.«
Miodrag Pavlović je pisal veliko prej, kot se je pojavila možnost za objavljanje. Kot pravi, je imel popolno notranjo svobodo, da je v poeziji lahko izražal tisto, kar si je želel in kar se mu je zdelo potrebno. »Pisal sem forme, ki so bile zelo koncizne, kondenzirane, introvertizane, kar se je kasneje kazalo kot zaloga nekega trajnega dejstva,« pojasnjuje Pavlović. Podobnosti oz. vzor je našel pri francoskih pesnikih 19. stoletja, v tradiciji prevodne japonsko-kitajske poezije in pri angleških pesnikih, kot sta Eliot in Dylan Thomas. Blizu mu je bil Momčilo Nastasijević, živel med letoma 1894 in 1938, ki je bil po njegovem mnenju ultramoderen, a se ni imel za modernista. V stik je prišel z enim od Nastasijevićevih učencev in tako je bila modernistična kontinuiteta vzpostavljena.
O modernizmu prve faze pravi, da se je rodil spontano, sam od sebe, šele kasneje so se razvile stilske oznake zanj. »Pesmi so oblikovane v nervoznem ritmu, ki združuje drobce kakor fiksirane eksplozije rojev vtisov, spominskih fragmentov sredi razvalin eksistencialnih prebivališč v vzdušja strahu, groze, negotovosti,« meni Taufer. V naslednjih knjigah pa pesnik že išče s pomočjo jezika in forme možnost izhoda, ki ga omogočajo trajnejše duhovne vrednote. Druga zbirka, ki izide leta 1953 in nosi naslov »Stolp spomina«, že z naslovom nakazuje pokrajine mita, verstev, zgodovine, torej področja, v katera se je Pavlović intenzivno potapljal. Za legendarno zbirko »87 pesmi«, o kateri se še vedno govori, pravi, da je to bolj odprta poezija drugačnega stiha in da se ni brala tako, kot zbirka »Velika Skitija«, tako imenovani moderni ep, v kateri je prešel na kulturnozgodovinsko tematiko. Individualna izkušnja Pavloviću nikdar ni bila dovolj, poetiko je dopolnil z vračanjem k arhetipom in mitom.
»Mitos,« pravi srbski književnik Miodrag Pavlović, dobitnik mednarodne nagrade Vilenica 2006, »razumemo zmeraj kot nosilca nekih stalnih, izvornih resnic. Toda meni se je zdel pogosto kritika časa, v katerem živimo. V bistvu sem bil zmeraj ironičen sam s sabo in s svojim pesniškim jezikom.« Taufer opaža v njegovi poeziji tudi zadržanost, distanco, skeptičnost, skromnost. Od knjige iz leta 1963, ki nosi naslov Mleko izvora, zbirk Hodadarje iz leta 1970 in Svetli in temni prazniki iz leta 1971 se začno pesmi novih zbirk oblikovno spreminjati. Pesmi, v katerih je pomembna navzočnost okolja, narave, popotnih izkušenj, so praviloma kratke, anekdotske podobe preteklosti-sedanjosti-vsakdanjosti.
Vlada Urošević, eminentni makedonski pesnik, je o Pavloviću zapisal: »Pavlovićeve pesmi odkrivajo neke skrivne vodilne niti pod tkanjem preteklosti. Trenutki zgodovine so zanj opore v morju trajanja. Pomagajo mu, da z njimi najde izhod iz kaosa v kozmos. Iz kaosa uničevanja in strahu, minljivosti in ničevosti išče zatočišče v trdnem in že urejenem, čeprav tudi tragičnem kozmosu zgodovine.«
O spremembah in odmikih v pesniškem ustvarjanju pravi Miodrag Pavlović tako: »Pri meni obstaja faza čakanja, ki jo naenkrat pretrga nek drug zvok, kot da se, če rečem z moderno terminologijo, genetski kod spreminja. Enkrat sem v obdobju, ko pišem izključno daljše pesmi, spet drugič pa jezno zapisujem samo kratke forme. To je zame globok imperativ in prav zato se mi zdi, da je tako nihanje preprosto genetska mutacija, ki jo nosi pesnik v sebi.«
V rokopisu ima ekstenzivno zbirko pesmi, ki je še ni pokazal nobenemu beograjskemu založniku. Zadnjo, še neobjavljeno knjigo je torej dal v branje in prevajanje le Venu Tauferju, tako da bo knjiga, ki jo je sam Pavlović označil kot posthumno, najverjetneje izšla najprej v Sloveniji, naslednje leto kot knjiga letošnjega nagrajenca Vilenice 2006. V Rajskih izrekih, tako se glasi delovni naslov, je ciklus Oditi v samostan, to so pesmi v prozi z rimbaudovsko ironijo. Po Tauferjevem mnenju je Miodrag s to knjigo, ki poleg ironije, vsebuje tudi blagi humor in hipne, ekstatične osvetljave poetičnih podob, ustvaril sintezo svoje ustvarjalne poti. Pa si postrezimo za pokušino že zdaj.
Poslušali smo pesem/besedilo Miodraga Pavlovića, naslovljeno Obisk Velikonočnega otoka. V slovenščino prevedel – Veno Taufer.
»In ko stopamo na obrežje, vidimo nad morsko gladino človeško doprsje. Kdo je to? – sprašujemo domačine – ribič, ki je zablodil, ali zver, izvlečena iz globine? Ali se zmeraj mota okoli otoka? Domačini prepevajo ob kamnu, v katerega je vklesana podoba, ki spominja na ptico. Nekdo izmed njih, s pepelom posut, nam reče, ko kaže s prstom na odprto morje: ta se prikazuje pogosto in kaže svoj trebuh, kakor da ima naravo kita. Misli, da je moder, a komaj govori, razen kadar se spominja velikega potopa. Tedaj se mu okoli jezika nekaj zalesketa; zdi se, velikan bo spregovoril.«
»Naslonjen na svoj rep, stoji: človek na eni nogi. Maha z rokama, potem se prikaže repna plavut. Stojimo na obrežju in poslušamo, kako se iz njegovih ust zasliši hihitanje. Potem so to vzkliki pohujšanega otroštva, v rimah. Kaj je mogoče pričakovati od nekoga, ki zmeraj živi v vodi; ne more biti zgovoren, če je ribjega kova. Niti nam ne bo naznanil izročila, vrednega svetega posluha. In resnično začne govoriti v najčistejši prozi.«
»Človek s perutmi je prevzel nase, da njegovo zgodbo zgosti v osnovne črte. Ko se je na zemljo spustil potop, se je njemu utrnilo, kaj naj stori: naj se ne prepusti plovbi z barko praočeta Noeta. Nekdo izmed ljudi mora ostati na vodni način živ in na strani potopa. In ko je bil človeški rod spet blagoslovljen s suho zemljo, se je izogibal ustavljanju ob ognju, ki je pomenil sklepanje zveze z Bogom. Plaval je naprej z morskimi psi in uspelo mu je obrzdati delfina.«
»Neki cvet, potopljen, neovenel, odpre usta in mu nekaj reče. Že zdavnaj si me videl, na pobočju, tedaj, ko se je tvoja senca začela peniti. Brodolom te je vrnil na kraj, kjer je vse hkratno. Ti in večnost imata isti dan rojstva. To je normalno razmerje med oceanom in prvim človekom, tvoj otok pa je del njegovega prebivališča. Vendar grožnja se pretihotapi kakor človek, ko se za maščevanje pripravlja. In neka devica preleti med dvema algama. Za njo se zvija kača in te hoče pičiti v prst. Prišel bom tudi jaz k ladji, pravi naseljenec, če se mi uspe povzpeti do nesmrtnega cveta, ki mi ga je obljubil zbor, ki poje in ne omaga; zbor ježev ali zbor mornarjev.«
Oddajo »Kljubovanje dneva se podaljšuje v ogledalih«: Miodrag Pavlović – nagrajenec Vilenice 2006 je pripravila Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>