Sreda, 8. 11. 2006
BIGor
Starci Pere Ubu s petnajstim albumom Why I Hate Women vračajo udarec. Obsesivna reinkarnacija dosedanje, polpretekle poti nas zmede, da se vprašamo, ali so se Jesus Lizard, Red Hot Chilli Peppers in Butthole Surfers pojili pri Pere Ubu ali obratno. In še ena zmeda se porodi - ali so veterani dobili svež veter v jadra s tem, ko so z Why I Hate Women pometli z dobršnim delom svojih neopostpunkovskih potomcev in jim servirali ploščo, ki je nastala leta 2006, lahko pa bi tudi leta 1978. Pere Ubu so ostali nedotakljivi (v celoti!) ...
* Oglasili so se še eni starci. Na vrsti so Pere Ubu, ki pravzaprav niso povratniki. Še pred štirimi leti so izdali svoj štirinajsti album “St. Arkansas”, tako da “Why I Hate Women” ni reunion album. V tridesetih letih delovanja, razhajanj in ponovnih shajanj je že petnajsti po vrsti. V času revitalizacije novega vala in postpunka z njim razkrivajo vso svojo veličino. Plošča “Why I Hate Women” nas s svežim vetrom v jadrih odpelje k izvornim letom, ko so Pere Ubu prebijali ledino in se zapisali kot ena ključnih avant-novovalovskih skupin sedemdesetih let.
Leta 1975 so izdali svoj prvi singel z epopejno “30 Seconds Over Tokyo”. S singlom“Little Johnny Jewel” skupine Television so ustvarili prelomnico, točko, ko je historično gledano štartal novi val. Če je bil punk tretji val elementarnega rokenrola, je novi val in postpunk predstavljal novo vejo, novo stran v zgodovini popularne glasbe, ki se je še toliko bolj zavedamo danes, v času revitalizacije te pisane glasbene izraznosti. Z novimi pristopi, z razcvetom neodvisnega založništva in sploh organizacije scene se je zgodil lom na glasbeni sceni. Med pionirje premikov sodijo prav Pere Ubu, ki so kot Dead Boys nastali iz proto-punkovske skupine Rocket From The Tombs. Za razliko od Dead Boys, ki so se rudimentalno usmerili v punkovski milje, so Pere Ubu z avantgardnimi posegi premikali meje. Po prvencu “Modern Dance” leta 1978 sta leto kasneje sledila še albuma “Dub Housing” in “New Picnic Time”, smrt kitarista Toma Hermana pa je naredila piko zgodnjega obdobja Pere Ubu. Že leta 1980 se je to potrdilo z albumom “The Art Of Walking”. Z njim se je končala avant-garažna faza Pere Ubu. Mayo Thompson, kitarist teksaških psihedelikov iz šestdesetih let Red Krayola, je stopil na mesto Hermana, ki je Pere Ubu dajal poseben pečat s svojim kitarskim igranjem. Thompson ni imel takšnega rockovskega rifa in grifa, kar je prispevalo k preusmeriti Pere Ubu v bolj progresivne tokove s poudarkom na raziskovanju strukture pesmi. Skozi Pere Ubu so šli številni glasbeniki, ki nas še danes opozarjajo na ustvarjalno kuhinjo Pere Ubu, na primer Chris Cutler, Eric Drew Feldman z izkušnjami s Captainom Beefheartom in Snakefinger. Poglobljeno nadaljevanje zgodbe bi nam odgriznilo prepotreben čas in album “Why I Hate Women” ne bi slišali v celoti, kar pa si vsekakor zasluži.
Na obrat k izvornemu zvoku so Pere Ubu nakazali že s predhodnjim albumom “St. Arkansas”. Jedro skupine – basistka Michele Temple, Robert Wheeler, ki upravlja sintesajzer in teremin ter bobnar Steva Mehlman – je s karizmatičnim frontmanom Davidom Thomasom skupaj od sredine devetdesetih let. S ploščo “Why I Hate Women” se jim je pridružil še kitarist Keith Moliné in v tej postavi je nastal provokativen album za ta čas. Mlajše generacije, ki odkopavajo in odkrivajo zapuščino Joy Division in drugih imen s konca sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih ter jih oživljajo prej kot pa nadgrajujejo, so izvane. Pere Ubu nam z novim albumom odkrivajo svoje bistvo, bistvo Gang Of Four, Liquid Liquid, Public Image Limited, DNA, Wire in še marsikaterega sodobnika. To bistvo pa je, da je potrebno imeti idejo, ne samo formo. Pere Ubu vračajo udarec in z novim albumom ne skačejo v preteklost, v svojo rosno mladost. Z njim se je zgodila reinkarnacija avant-garaže Pere Ubu.
Nepretenciozna produkcija petnajstega albuma Pere Ubu je pravi balzam za ušesa. Z njo izstopa v ospredje vsa markantna neposrednost tega prerojenega glasbenega kolektiva. Ne samo, da diha s svežimi pljuči, ampak je naredil album, ki bi lahko bil posnet že leta 1978. Nikakor nimamo opravka s starikavo ploščo, ampak z zelo preudarnim glasbenim izdelkom, ki nam odkriva širino in vplivnost vizionarske ekscentričnosti Pere Ubu. Tako nam s pesmijo Caroleen pokažejo, kako preprosto je narediti preprosto, še vedno pa udarno punkrockovsko pesem po kopitu Final Solution, medtem ko se s pesmijo Stolen Cadillac nevarno približajo že opevanemu psihotičnem biseru “30 Seconds Over Tokyo”. Obsesivna reinkarnacija dosedanje, polpretekle poti nas za trenutek celo tako zmede, da se vprašamo, ali so se Pere Ubu morda pojili pri Jesus Lizard, Red Hot Chilli Peppers in Butthole Surfers. Ne, prav obratno! Recitatorski naboj infantilnega David Thomas je bil navdih Davidu Yowu iz Scratch Acid in Jesus Lizard. Vonj slednjih se pojavi v uvodni skladbi Two Girls (One Bar). Podobno nas zdrami Flames Over Nebreaska, ki bi jo brez težav pripisali Butthole Surfers, še bolj presenetljiv vtis pa pusti Babylonian Worehouses, ob kateri se Ian Curtis iz Joy Division zagotovo obrača v grobu. Zaključna Texas Overture pa preplete enostavnost Red Hot Chilli Peppers z minimalizmom proto-postrockovskih Slint. V vsaki novi pesmi z albuma “Why I Hate Women” bi lahko našli takšne reference, ki toliko bolj kažejo na vizionarsko vplivnost Pere Ubu. Saj je ta plošča lahko samo njihova in od nikogar drugega. Z njo so pometli z dobršnim delom neopostpunkovskih potomcev in jim servirali ploščo, s katero so ostali nedotakljivi in hkrati inspirativno tako močni, da prav z lahkoto podmažejo zakrnele možganske koleščke. Naj ponovim še enkrat, pomembna je ideja, ne samo forma, in če je ta povezana v trdo celoto, sploh ni važno iz katerega časa je.
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>