Glavnega junaka nekega romana pogosto označujemo z besedo akter. To težje naredimo na primeru romana Nino iz sanj. Čas odraščanja, ki ga avtor opisuje, je čas hrupnega dogajanja punka, novega vala in mladinskega uporništva. Glavni junak prvenca Marka Pristova je pa v prvi vrsti ne-akter, opazovalec in pasiven postajač na obrobju dogajanj. Biti nikjer in delati nič, želeti nekaj, pa ne vedeti kaj – umeščenost oziroma neumeščenost v družbo, okolje in čase je tematska osnova obravnavanega dela.

Motiv sanj na več načinov opisuje življenje prvoosebnega pripovedovalca. Prvo so sanje kot želje po pravem, aktivnem, vključenem življenju, kjer bo sprejet in opažen. Zatem so sanje kot opis življenja kot ga dejansko živi; skoraj neresnično, zamegljeno in oddaljeno od drugih. Sanje so tudi domišljijske fantazije in namišljene zgodbe, navidez nepovezane s tekstom, pravzaprav pa edini prostor svobodne ustvarjalnosti glavnega lika. Različnim oblikam sanjanja odgovarja tudi forma romana. Poglavja delujejo kot zaključene celote, vsebinsko ločene in kronološko ne nujno povezane. Združuje jih tema in atmosfera romana.

Čeprav na zunanja dogajanja glavni lik nima nobenega vpliva, pa ne gre reči da zunanja dogajanja nimajo vpliva nanj. Izredno je zainteresiran za nove družbene ideje, glasbo, knjige. Fasciniran je z življenjem drugih ljudi in jih opisuje zelo natančno, s presenetljivim številom podrobnosti - glede na to, da vsaj polovico opisanih ni nikoli spoznal. Občuduje upornike, drugačneže, v črno oblečeno mladino. Rad bi bil del njih, pa se jim nikoli ne pridruži. Ne pripada niti povprečnim sošolcem. Obenem prezira njihovo plehkost in jim zavida neobremenjeno družabno življenje.

Glavni lik nima prijateljev, ljubice, izkušenj, ki bi ga napolnile ali veselile. Zakaj? Ne ve. Je pač tako. Je ponosen na svojo drugačnost, saj je to edino, kar mu ostane, ko ugotovi da nima poguma za kakršnokoli spremembo. Obtiči v vakuumu življenja in med opravljanjem navad in vitalnih funkcij izpraznjenih vsebine, prehaja skozi dneve v tuhtanju o lastni nebogljenosti.

Pristov pogosto uporablja specifičen, od pogovornega jezika distanciran besednjak. Zanimivo je, kako v ta jezik prevaja imena vsakdanjih, običajnih stvari in dejanj. Ko govori o »pravkar pripravljenem napitku za generacijo, ki raste«, misli na – kakav. Po disko klubu ne opazuje ljudi, ampak »lahkotno vizualno pohajkuje«.

Takšen besednjak, ki resnici na ljubo, ne ustreza vedno najbolj literarnemu ušesu, je posebej prisoten pri opisovanju stikov glavnega junaka z drugimi ljudmi. Stil izrečenega prikaže občutke bolje kot sama vsebina teksta. Hladne, precizno določene besede dajo čutiti nesamozavest in neugodje pripovedovalca. Vzpostavijo ironičen odmik, obrambni zid pred izkušnjami, ki ga lahko prizadenejo.

Avtorjeva ironična bodica bo, razen glavnega lika, okrcnila vsakogar. Družba je prikazana kot smešna, zlagana in plehka, medtem ko le glavni lik resno, pristno čuti in trpi nekakšno svetobolje osemdesetih let. Takšno objokavanje mrtvega telesa lastne preteklosti pa pogosto zdrsne v patetičnost.

Iskanje krivca in razloga za to, da je postal osamljena in zoprna življenska reva, pripovedovalec na koncu najde v družbi sami. Torej Slovenci, če niste vedeli, vi ste od lasnih konic do nožnih prstov bedni. Zagrenjeni ste; sproščenost, naravnost in duhovitost so le »perverznosti tujih civilizacij«, ki ste jih nezmožni sprejeti. Vaši glasbeniki so izdajalci uporniškega izročila in nezmožni napisati ljubezenski komad. Petletni otroci imajo na obrazih nezaupljiv umeten nasmeh. Vaše igralke ne premorejo ene edine seksi predstavnice. Ni kaj, dragi bralci, v takem motečem, trpečem in nikakor ugodnem življenju, se bo treba, po slovensko, ubiti.

In tako je glavni junak prišel do britve in se čez mučnih enajst strani teksta z njo rezal, da bi se končno uprl svoji pasivnosti in dolgočasju. Zanikanje lastne kulture, fantazije o nasilnem seksu in smrti, notranja avtodestruktivnost in zunanji videz mirne ovčke, so izstopajoče značilnosti glavnega lika. Z izvršitvijo samomora, tega končnega stereotipa o Slovencih, je avtor, namerno ali nenamerno, svojega anti-junaka izgradil kot pravo utelešenje stereotipov o družbi, ki jo je ves čas, dokaj posplošeno, kritiziral.

Nino iz sanj , premore zanimivosti, kot so simpatični opisi mladine iz obdobja punkovskega gibanja in določeni deli lucidne kritike mladinske ideologije upora osemdesetih let, ki je kasneje otopila svoje uporniško rezilo. Razvijanje potencialov za prepričljiv roman o odraščanju in času mu onemogoči prevelika navezanost na glavni lik. Kritičnost ali ironično posmehovanje pri tem dobijo odpoved. Trpljenje glavnega lika je nedotakljivo. To pa je dolgčas. Takšna avtobiografska navezanost moti in omejuje razvoj teksta, odvisnega od svobode prikazovanja, ki bi omogočila drugačen, izviren portret časa in vpletenih likov.

Nina iz sanj je prebujala Iva Kosmos.