Četrtek, 16. 11. 2006
miha
Nepopustljivi otoški brutalneži Napalm Death brez dlake na jeziku komaj leto dni po izidu predhodnjega izdelka tokrat že trinajstič napadajo glasbeno sceno z novo studijsko ploščo »Smear Campaign«, ki verjetno nobenega zvestega oboževalca ne bo pustila ravnodušnega. Tako ali drugače. Ker se je zasedba prikazovala skozi različne faze delovanja, se ponavadi krešejo tudi mnenja zapriseženih zgodnejših fanov, ki jim Napalm Death pomenijo začetek nekega obdobja, in zagovornikov bolj eksperimentalnega, a še vedno trdega ustvarjanja iz konca devetdesetih let. Prvi očitajo bandu predvsem nerelevantnost ob dejstvu, da že vrsto let funkcionira brez vseh ustanovnih članov, ki pa jih ni bilo že ob izdaji prve plošče, drugi pa lahko tarnajo nad brutalno usmeritvijo zadnjih nekaj let, ki se je dodobra odmaknila od metalske izraznosti, kar še morda najbolj pride do izraza na živih nastopih (v celoti!) ...
* Nepopustljivi otoški brutalneži Napalm Death brez dlake na jeziku komaj leto dni po izidu predhodnjega izdelka tokrat že trinajstič napadajo glasbeno sceno z novo studijsko ploščo »Smear Campaign«, ki verjetno nobenega zvestega oboževalca ne bo pustila ravnodušnega. Tako ali drugače. Ker se je zasedba prikazovala skozi različne faze delovanja, se ponavadi krešejo tudi mnenja zapriseženih zgodnejših fanov, ki jim Napalm Death pomenijo začetek nekega obdobja, in zagovornikov bolj eksperimentalnega, a še vedno trdega ustvarjanja iz konca devetdesetih let. Prvi očitajo bandu predvsem nerelevantnost ob dejstvu, da že vrsto let funkcionira brez vseh ustanovnih članov, ki pa jih ni bilo že ob izdaji prve plošče, drugi pa lahko tarnajo nad brutalno usmeritvijo zadnjih nekaj let, ki se je dodobra odmaknila od metalske izraznosti, kar še morda najbolj pride do izraza na živih nastopih.
Legendarna zasedba je v popolnoma drugačni postavi kot dandanes začela opozarjati nase že v sredini osemdesetih let, ko so tako rekoč uvedli termin grind core v metalsko punkerski sceni. Grind core je kot mešanica hard cora, punka, death in thrash metala zavzel pozicijo agresivne in brezkompromisne govorice in postal skorajda samostojen žanr, ki se dandanes največkrat meša z brutalnejšimi metalskimi zvrstmi.
Leta 1982 so se v vasici v bližini umazanega, industrijskega Birminghama zbrali skrajno levo usmerjeni mladci in začeli udejanjati svojo vizijo tedaj razraščajoče se hard core thrash godbe. Po nekaj letih garažnega nabijanja so fantje postali aktivnejši in se izkazali kot prava valilnica talentiranih glasbenih ustvarjalcev, ki so kasneje drgnili strune ali obračali gumbe pri mnogih vplivnih alternativnih zasedbah, med drugimi Cathedral, Carcass, Godflesh, Scorn in Painkiller.
Po kultni plošči »Scum« iz leta 1987 je hitro zablesteli kolektiv prešel v tedaj trendovski, ekstremnejši death metal zvok. Kot utemeljitelji in izumitelji grind cora so se Napalm Death dokaj hitro odvrnili od svoje blagovne znamke in se podali na pot večnega iskanja. Prav nemirni in raznoliki duh jih je pripeljal do bogate diskografije, ki jo je že leta 1996 zaznamoval hrupno sonični izbruh plošče »Diatribes«. Po melodičnejši in na prvi pogled mehkejši, a na drugi strani kompleksnejši fazi je v začetku novega tisočletja brutalna in pomenljiva plošča »Enemy Of The Music Business« napovedala povratek k najzgodnejšim koreninam. Prav tako je sovpadla s prekinitvijo pogodbe z dotedaj zvesto založbo »Earache« ter pomenljivo selitvijo k minorni »Spitfire Records«. Napalm Death so za trenutek postali nekakšni glasbeni aktivisti, vendar jih je anonimnost podzemne založbe prignala do ponovnega vstopa v svet velikih.
Letošnja izdaja »Smear Campaign« je že četrta v postavi zgolj štirih članov in tretja za sodobno metalsko usmerjeno založbo Century Media. Dolgoletni kirtarist Jesse Pintado, ki je nadavno umrl zaradi odpovedi ledvic, se je zaradi bolezni in obveznosti pri ostalih projektih počasi odmikal od aktivnega sodelovanja v bandu, leta 2004 pa ga je tudi dokončno zapustil. Napalm Death kot kvartet, na studijskih posnetkih zaradi dvojne vloge kitarista Mitcha Harrisa delujejo povsem zadovoljivo in polno. Nova plošča je torej nadaljnja stopnja delnega vračanja k svojim koreninam z močnimi komponentami vseh preteklih obdobij, od death metalsko pogojenih začetkov devetdesetih, kasnejših sonično noiserskih momentov, do posodobljenega grind cora, ki občasno meji na zvokovno popeglani crust.
V ploščo »Smear Campaign« nas popelje iz strani Napalm Death še nikdar slišani slavnostno simfonični uvodnik »Weltschmerz«, ki na trenutke deluje skorajda laibachovsko himnično, a je podprt z nemirno ritem sekcijo, ki kot da čaka priložnost za izbruh. Ta se zgodi takoj ko fantje preidejo v njim bližje glasbene strukture. Agresivni grind core z značilno drvečimi in nezmotljivimi ritmičnimi izpadi je večna osnova, ki se ji na tokratni izdaji pridružuje prav vse, kar so člani skozi dolgoletno delovanje uspeli razviti. Mirnejši in melodičnejši poudarki so v glasbi Napalm Death vsekakor dobrodošli, saj so v sferi brezkompromisnega nažiganja dokazali prav vse že leta 1987, in trenutna postava je ravno pravšnji eksekutor brezmejnih idej in odpotovanj v različne glasbene svetove.
Večinoma še vedno dokaj kratki komadi se ponašajo s spremenjeno produkcijsko noto, ki je morda še najbolj prisotna pri vedno bolj spreminjajočem se vokalu Barneya Greenwaya. Ta svoje značilno in prepoznavno nizko kruljenje vedno bolj dopolnjuje z grinderskimi vreščečimi vpadi. Glasbeno se fantje občasno ujamejo v klasične, a pohitrene različice thrasha, ki pa vselej dokaj hitro preidejo v avantgardne rešitve. Napalm Death se očitno veliko napajajo pri velikih imenih ameriškega tako imenovanega No Wave-a oziroma pri
skrajno hrupnih bandih kot so The Swans ali Sonic Youth, kar so že pred leti uspeli uspešno zapakirati v svojo različico nebrzdanega brutalnega drvenja.
Takšni skorajda psihadelični presežki z razločnejšimi kitarami in razgibano ritmiko se odslikavajo na najrazličnejše načine v mnogih komadih kot so »Fatalist«, »Well All Is Said And Done« ali »In Defference«. Udarnejše grinderske poslastice so prihranjene v krajših kompozicijah kot »Puritanical Punishment Beating« ali »Short Lived«. Ne glede na ostrino same glasbe se za nepopustljive izkažejo teksti, ki so še vedno oziroma vedno bolj radikalno protivojni in socialno angažirani. Dokaj pomembna komponenta v tem primeru skesanih Napalm Death, ki so še pred nedavnim pozirali v metalskem usnju, je tudi zavzemanje za pravice živali.
Napalm Death in njihova mala mojstrovina »Smear Campaign« se tako povsem odmika od metalske izraznosti, ki je ob novem komercialnem bumu zadnjih let zašla v mnoge vprašljive smeri. Birminghamski razbijači se pač nikdar niso kaj preveč ozirali na trende. Zadnja plošča je tako zanimiv skupek vsega odličnega in inovativnega, kar so udejanjali skozi celotno kariero ter obogatena z nikoli usihajočo zakladnico novih norih idej. Zasedba je tako prišla do statusa, ko je ni več mogoče predalčkati v različne žanre, ampak je svojo glasbo in značilni zvok prignala do takšne prepoznavnosti, ki ne potrebuje posebne terminologije. To so pač Napalm Death.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>