Christine Lavant je ena izmed najpomembnejših avtoric avstrijske povojne literature.

Večina jo pozna kot pesnico, a je bila še posebej na začetku svojega ustvarjanja tudi pisateljica. Pred kratkim je pri Celovški Mohorjevi družbi izšla knjiga z dvema prvič v slovenščino prevedenima kratkima zgodbama, Otrok in Podtaknjenček

Christine Lavant slovi kot samotarska avtorica »temačnih« pesmi. Vse svoje življenje je živela v rodni vasi Sv. Štefan v Labotski dolini na avstrijskem Koroškem, kjer se je rodila leta 1915 kot deveti otrok v revni rudarski družini. Imela je težko otroštvo, zaznamovano s pomanjkanjem, moralnim zatiranjem in z zgodbami o svetnikih in duhovih. Bolehala je za skrofulozo in pljučno tuberkolozo, kasneje tudi za depresijo. Šolanja zato po osnovni šoli ni nadaljevala in se je vse življenje preživljala s pletenjem.

Brez dvoma ji je težko življenje vtisnilo močan pečat, kar se kaže tudi v njenem pisanju. Kar pa delu Christine Lavant daje skoraj mitsko razsežnost, je to, da je lahko v tako težkih razmerah nastala izredno pristna izpovedna književnost, ki se ni nikoli prevesila v kakšno patetično samopomilovanje. Mogoče je k temu pripomoglo njeno magično in osebno doživljanje religije, s katerim je njeno delo močno prežeto.

Po tem, ko so ji leta 1932 pri graški založbi zavrnili roman, ki ga je poslala pod svojim pravim imenom, Christine Thonhauser, se je pisanja znova lotila šele po drugi svetovni vojni. Priimek si je spremenila v Lavant, kar je nemško ime za reko Labotnico, po kateri se imenuje koroška dolina. Leta 1948 je pri nemški založbi Brentano izdala kratko zgodbo z naslovom Otrok, ki je zdaj prvič izšla tudi v slovenskem prevodu.

Otrok je tenkočutna pripoved o deklici, ki se v bolnišnici zdravi za skrofulozo. Zaradi te bolezni revežev ima močno poslabšan vid in povito glavo. Poleg tega mora nositi trikrat prepasano veliko bolniško haljo, zaradi katere so jo drugi otroci poimenovali stara mama. Predvsem pa velja zaradi svojega revnega porekla za izobčenko. Tako se mora spopadati s celo vrsto novih doživljajev, situacij in pravil, ki si jih lahko razlaga le s sebi znanim svetom, to je z vero v angele, vile in čarovnije in v nadnaravne sposobnosti primarija bolnišnice. Pripoved ima nedvomno avtobiografske elemente, saj Christine Lavant pripoveduje zgodbo v celoti s stališča uboge deklice.

Druga zgodba v knjigi, z naslovom Podtaknjenček, prav tako govori o izobčeni deklici. Tokrat je to prizadeta hči dékle, Zitha, ki je dobila ime, tako kot vse nezakonske deklice v vasi, po »izdajalski« cesarici. Zitha je nema in zaostala, a se zdi, da ji nihče v vasi noče nič žalega, dokler se ne pojavi pohlepni hlapec Lenz. Ta začne dvoriti stari enooki dekli, ki ji tudi dopoveduje, da ji je Zitho gotovo podtaknil vodni škrat in ji vzel pravega otroka. Čeprav se mati z Lenzem poroči, se otroku ne odreče in ga ščiti, a ga na koncu le ne more obvarovati pred človeškim zlom.

Konec Podtaknjenčka je tragičen, Zitha zavestno žrtvuje svoje življenje. Lahko bi izpadel tudi napihnjeno moralistično, saj Zithino žrtvovanje spreobrne Lenza, da obžaluje svoje zlonamerno ravnanje. Toda, kot pravi na zavihku knjige prevajalka Anja Uršič: »…Christine Lavant sveta ne kritizira odkrito, pač pa se kritika skriva v perspektivi pripovedi, v izboru jezika, empatiji in ironiji«, in prav to so značilnosti dobre pripovedi.

Izreden občutek za jezik, preprost način pripovedovanja, na drugi strani pa transcendentalnost in arhetipskost zgodbe ustvarijo tako žive podobe, da bralcu ni težko doživeti osebne katarze pri branju. Ni čudno, da je avtorica nekoč trdila, da jo je sram svojih pesmi in jih je zato tudi nehala pisati, saj se v njih preveč razdaja in nehote razkriva svojo dušo. Bala se je »delcev svojih zrcalnih slik, ki naj bi jo nadlegovali kot povratniki groteskne resničnosti«.

Poleg globoke vere v boga je bila Christine Lavant predana poeziji Trakla in predvsem Rilkeja. Potem, ko je po svoji volji nekaj časa preživela v norišnici, jo je prav branje Rilkejevih pesmi prepričalo, da je spet začela pisati. Tesna povezanost religije s poezijo priča o metafizičnem dojemanju sveta, v katerem je vsak posameznik prepuščen sam sebi in svoji kruti usodi. Christine Lavant piše z vsem svojim telesom, to je gola literatura, ki se dotakne še tako trmastega nevernika.

Christine Lavant je za časa življenja prejela številne pomembne nagrade za poezijo, a z odkrivanjem njene proze lahko vidimo, da je tudi ta še kako vredna branja in priznanja in da moramo biti veseli vsakega slovenskega prevoda, še posebej če je tako dober kot je prevod Anje Uršič. Za vas se je v temačne vode Christine Lavant potopila Katarina V.