Esad Babačić je človek mnogih obrazov. Nekateri ga poznajo kot košarkarja in športnega novinarja. Spet drugi ga bolje poznajo kot starega punkerja zasedbe Via Ofenziva pa tudi kot pekarniškega delavca. V tokratnem »Kosilu nekega molja« pa bomo Esada kot pesnika vprašali, ali se smemo udobno zlekniti v njegovo najnovejšo pesniško zbirko »Divan«, ki je izšla v zbirki Beletrina pri Študentski založbi.

V zgodovini svetovne književnosti smo imeli že možnost sedeti na »divanih« različnih pesnikov. To nam je omogočil že Hafis in kasneje za njim še Goethe. Celo med slovenskimi pesniki nam je Milan Vincetič ponujal udobje svojega »divana«. Divan Esada Babačića pa se v marsičem od vseh možnih divanov svojih predhodnikov razlikuje, čeprav jih hkrati tudi nagovarja. Ta pesniška zbirka namreč zavestno opozarja na nevarnosti, ki pretijo, če se zgolj udobno zleknemo na divan.

V Babačićevem Divanu ni pesniških oblik kot so gazele, kaside in rubaji kot je to značilno za divane, temveč prevladuje svobodni ritem. Zato pa uporablja druga močna formalna pesniška sredstva kot je na primer onomatopoia. Takšno sredstvo je lahko velikokrat mnogo bolj učinkovito kot kakšne preveč umetelne pa tudi že kičaste pesniške oblike. Prav ta sredstva in svobodni nerimani verz lahko še vedno ujamejo okruške ljubezni do sočloveka in hkrati ne zvenijo patetično.

Veliko pesnikov dandanes svojo artistično poezijo postavlja na piedestal nerazumljivosti z razlago, da je poezija visoka umetnost, ki je a priori širši množici ljudi nedosegljiva. Za tako famo poezije in tudi kulte pesnikov je deloma kriv tudi izobraževalni kurikulum osnovnih šol, ki poezijo velikokrat izrablja za grajenje substance nacionalne biti, a hkrati s tem izloča možnosti grajenja medkulturnih mostov. Za poezijo Esada Babačića pa je značilna izredna komunikativnost z bralci, čeprav lahko ti prihajajo iz različnih socialnih okolij.

Esad Babačić je samokritičen do svojega pesniškega »ceha« in kritizira pesnike, ki mislijo, da so veličastni tudi takrat ko delajo, z Babačićevimi besedami, sranje. V »Divanu« Babačić večkrat upodablja razmerje med pesniki, ki se imajo za veličastne, in med navadnimi ljudmi, ki te poezije ne berejo. Značilna je na primer pesem z naslovom »Tranzicijska«, kjer modri oče daje sinu nasvete, da naj opusti poezijo in jo prepusti Belorusom, ki itak nimajo česa zgubiti. V neki drugi pesmi da glas Fatimi – čistilki stranišč na avtobusni postaji, ki ugotavlja, da pesnik na njenem WC-ju ni počel nič drugega kot ostali: »usro se i platio«.

Čeprav se zdi poezija zbrana v pesniško zbirko »Divan« na prvi pogled preprosta in izredno lahka za branje pa le-ta skriva mnoga večplastna sporočila. Za takšno poezijo bi lahko rekli, da je dvojno zakodirana, saj kratke pesniške domislice se lahko berejo zgolj kot domislice, lahko pa v njih bolj natačni bralec najde prav tisto pregnantnost besed, ki požene pesmi na rob neizrekljivega in jim s tem doda mistični podton. Kljub temu mističnemu podtonu pa te pesmi niso sredobežne, temveč ostajajo kritične do sveta, iz katerega izhajajo. Esad Babačić se je s svojo poezijo na tej točki približal izvrstni poetiki francoskega pesnika Preverta, ki ga nekateri označujejo kot nadrealista. A hkrati prav taisti Prevert uspe ohraniti svojo kritično držo. Podobno velja tudi za Babačića.

Babačić nas ne poziva v udobje svojega Divana, temveč nas s svojo poezijo provocira naj vstanemo z njega in začnemo razmišljati kot pravi on »zakaj so pesmi vse krajše in vrste pri blagajnah vse daljše?«. V svojih pesmih tudi opozarja tudi na grozovito dejstvo, da je človek neha obstajati, če se mu izprazni baterija mobitela. Izredno ciničen je prav do tistih pesnikov, ki vztrajajo v svojih divanih v slonokoščenih stolpih in zganjajo larpurlartizem, a hkrati ne vidijo, če se izrazimo z besedami njihovega predhodnika lorda Byrona: »ko se bližnjemu solzi oko«.

Kljub različnim provokacijam v pesniški zbirki »Divan« le-to težko označili kot čisti angažma. V njej je namreč bolj prisotna kritika neangažmaja in poziv k razsojanju ob vsakršni situaciji. Razsojanje pa terja, da se človek neha oprijemat standardnih floskul, temveč jih mora opustiti. Nedelovanje ima lahko prav tako uničujoče posledice. Prav pesniki bi morali biti tisti, ki bi vstali s svojih udobnih »divanov« in opozoriti, ko je človek v njihovi bližini zatiran in ko se mu godi krivica.

Esad Babačić je tudi v svoji zadnji pesniški zbirki uspel ohraniti posebno tenkočutnost. V tej tenkočutnosti ne postavlja mogočnega lirskega jaza na piedestal, temveč se je zmnožen zazreti v množico bežnih trenutkov, ki ta jaz relativizirajo. Hkrati pa dajejo možnost tudi perspektivi, ki ne podpira zdravorazumske logike, ampak jo postavlja pod vprašaj. Vse to pa naredi na tako prepričljiv način, da postane branje takšne poezije tudi »poezijo-mrznežu« poseben užitek.

Svoj mehki ć, tako kot Esad Babačić, protestno ohranja tudi Julija Sardelić.