Petek, 24. 11. 2006
Napo
Besedna zveza politični rap se dandanes sliši podobno arhaično kot Boštjan Napotnik z lasmi. Skratka kot nekaj, kar je obstajalo v davni preteklosti in je danes le že bledikav, razredčen spomin. Zlatni lanci, nage babe, dragi šampanjci in konjaki, diamantirano zobovje, kičasti show-offerski cribi, mega LCD televizorji, spolirane ultradolge limuzine: to so prevladujoče podobe sodobnega hip hopa, ki so kot kolateralno škodo s seboj prinesle še dejstvo, da je normalnemu človeku v normalni družbi nerodno povedati, da posluša rap. Normalci te imajo namreč takoj za mizoginega infantilneža, ki si ga – kadar s flašo v roki in štumfom na glavi ne teži folku – drka na razgaljene šejk-jor-es-arce v Snoopovih in 50 Centovih pornjakarskih spotih. (v celoti!) ...
* Besedna zveza politični rap se dandanes sliši podobno arhaično kot Boštjan Napotnik z lasmi. Skratka kot nekaj, kar je obstajalo v davni preteklosti in je danes le še bledikav, razredčen spomin. Zlatni lanci, nage babe, dragi šampanjci in konjaki, diamantirano zobovje, kičasti show-offerski cribi, mega LCD televizorji, spolirane ultradolge limuzine: to so prevladujoče podobe sodobnega hip hopa, ki so kot kolateralno škodo s seboj prinesle še dejstvo, da je normalnemu človeku v normalni družbi nerodno povedati, da posluša rap. Normalci te imajo namreč takoj za mizoginega infantilneža, ki si ga – kadar s flašo v roki in štumfom na glavi ne teži folku – drka na razgaljene šejk-jor-es-arce v Snoopovih in 50 Centovih pornjakarskih spotih.
Pri javnem priznanju, da poslušaš rap, je zato nujno potrebna dodatna razlaga, ki poslušalca skuša prepričati, da obstaja tudi underground hiphop, ki nima s tistim mainstreamovskim skorajda nič skupnega, predvsem pa v idejnih izhodiščih velikokrat sedita v diametralno nasprotnih kotih in ju druži samo osnovna forma ritmičnega pripovedovanja besed na glasbeno podlago.
Politični rap je torej neke vrste dinozaver, oziroma je mogoče še bolje, če ga označimo kot v underground getoizirano glasbeno obliko. Marsikdo bo ugovarjal, da je Kanye West, ki je javno oznanil, da George Bush don't care about black people, pač precej mainstreamovska figura, kaj je seveda res, je pa tudi res, da je kritiziranje Busheve administracije postal mainstreamovski šport. Politični rap tako ni zgolj izsmejavanje Bushevih kretenizmov, ki jih je v zadnjih letih priobčeval marsikdo, ampak od političnega rapa pričakujemo, da bo še vedno odpiral teme, ki so jih načeli pionirji v osemdesetih in ki seveda še zdaleč niso rešene: položaj črncev, getoizacija, policijsko nasilje, (ne)kvaliteta javnega izobraževalnega sistema, medijska pristranskost, filmsko televizijski stereotipi, človekove pravice ...
No, in tu vstopita na sceno Boots Riley in Pam The Funkstress, ki se nocoj predstavljata s svojim četrtim albumom “Pick A Bigger Weapon”. Muzika, ki jo štima ženski del dua, je še vedno močno funkovsko obarvana in vleče koreninske špure iz sedemdesetih let, Parliament/Funkadelicov, Curtisa Mayfieda, obenem pa nažiga z modernejšimi prijemi: debelimi sintetiziranimi basi, zavijajočimi piskavčki in računalniško generiranim clap yo hands! Boots Rilay je na verbalni strani v boljši formi kot kdajkoli: njegova politična agenda je jasna in brezkompromisna (I'm here to laugh, love fuck and drink liquor / and help the damn revolution come quicker), a se obenem z duhovitostjo in zajebancijo suvereno in v velikem loku izogne pasti, v katero pade marsikateri revolucionarni aktivist – namreč, da bi postal brezdistančni pridigar.
Če k njegovemu prispevku dodamo še gostujoča vokala Taliba Kwelija in Black Thoughta ter inštrumentalno pomoč, ki so jo za oplemenitenje funkovskih beatov nudili tudi kalibri tipa Tom Morello, potem vam je verjetno že jasno, da tole ni kar ena plošča. “Pick A Bigger Weapon” je dober primer tega, kako si pameten človek predstavlja pametno politično ploščo: angažirano, zanimivo, zabavno, ne pridigarsko in z dobro dozirano dozo distance in samoironije. The Coup sta za hiphop in angažirano urbano muziko nekaj takega, kar so bili v osemdesetih in devetdesetih Chumbawamba: v dobro sproducirano, plesno, sočno, celo pop muziko zapakirana močna politična sporočila.
Tale puška, ali karkoli že bigger weapon je, je najbolj zrel izdelek The Copu do sedaj in z veseljem vas prepuščam njihovim komadom. Hasta la revolucion para siempre!
pripravil Napo-lee-tano
Komentarji
komentiraj >>