Če je kapitalizem po vzoru institucionaliziranga krščanstva omejil funkcijo ritualov na ekonomski krogotok proizvodnje in potrošnje, so starodavni rituali, ki so se odvijali pred več kot dva tisoč leti ohranjali njihovo večplastno naravo. Kulti in misteriji so posamezniku nudili tako druženje v obliki plesa in glasbe kot tudi možnost zdravljenja, žrtvovanja, darovanja in doseganja ekstaze. Vsi rituali naj bi tako nastali kot rezultat preigravanja nekega mita, ki je na sublimni ravni povezan s travmo življenja in smrti.

Burkert v svoji knjigi Ancient mystery cults izpostavi pet starodavnih misterijev, od katerih vsak izpričuje neko mitsko zgodbo: Elevzinski misteriji izpričujejo mit o Demetri in njeni hčeri Perzefoni, ki se poroči s Hadom in šele po posredovanju matere pride iz podzemlja. Rituali oz. misteriji, ki so povezani s tem mitom, dosledno izvajajo zgodbo ločitve med materjo in hčero in njuno ponovno združitev, posredno preko tega pa kažejo na ponavljajoča obdobja suše – rodovitnosti, svetlobe – teme, življenja – smrti.

Dionizični misteriji posnemajo več različnih mitov o Dionizu - od mita o raztrganju s strani titanov in o njegovi ponovni obuditvi s strani Atene pa do mita o Dionizu kot biku oz. kozlu, kar je prišlo prav za rituale žrtvovanja teh živali. Misteriji frigijske matere vseh bogov Kibele izpričujejo mit samo do določene mere, saj nam ni jasno v kolikšni meri je pri teh ritualih prišlo do dejanskega kastriranja oz. skopljenja. Mit govori o ljubezni med Kibelo in pastirjem Attis-om, ki se je zaljubil v drugo, zato ga je boginja kaznovala z blaznostjo, da se je v navalu norosti kastriral. Znano je, da so misteriji posnemali to zgodbo do mere zmernega samopohabljenja in tetoviranja z vročimi iglami.

Izidini misteriji, ki se sklicujejo na egipčanski mit, prav tako kot drugi govorijo o ponovnem rojstvu in obuditvi iz smrti. Izida je svojega brata, ki ga je razkosal Set in ga odvrgel v Nil, sestavila na podlagi ohranjenega falusa. Zanimivo je, da so udeleženci Izidinih misterijev v glavnem posnemali Izidina čustvena stanja – tolkli so se po prsih ob Ozirisovi smrti in se veselili, ko je bil zopet najden. Misteriji perzijskega boga Mitre izpričujejo mit o žrtvovanju bika in v zgodnji fazi posnemajo dejansko žrtvovanje, kasneje pa ga, podobno kot to naredi krščanstvo, nadomestijo z uživanjem kruha in vina.

Vsem tem misterijem je torej skupno to, da se zgledujejo po določeni mitski zgodbi, vendar jo priredijo v skladu s svojimi zmožnostmi in potrebami. Vodilna nit vseh misterijev je motiv ponovnega rojstva in večnega vračanja enakega, tako življenja kot smrti. Gre tako za ponovno oz. simbolično rojstvo posameznika, udeleženca rituala, kot za ponovno »rojstvo« določenih letnih časov, rastlin, živali in vsega živega.

Misteriji v čast Dioniza, Kibele, Izide, Demetre in Mitre so imeli to skupno lastnost, da so ponavljali travmatična dejanja, ki so jih zasledili v mitu. V primeru Dioniza je to njegova smrt s strani velikanov. Pri Demetri gre za simbolično smrt njene hčerke, pri Izidi za smrt njenega brata Ozirisa, pri Mitri za žrtvovanje bika-očeta, pri Kibeli pa za zapuščenost in kastracijo ljubimca. S tem ko misteriji ponovijo travmatične dele mitološkega scenarija, podoživijo udeleženci ritualov svoja čustva smrti in ločitve ter hkrati doživijo katarzo teh občutij in upanje v ponovitev bolj veselih odlomkov kot je ponovno srečanje, rojstvo in združitev.

Spominjanje in obujanje travmatičnih dogodkov ima torej katarzično funkcijo, ki gradi kozmološki scenarij večnega vračanja. V novejšem času lahko zasledimo podoben motiv pri t.i. prostozidarjih, ki so v nekaterih svojih ritualih obnavljali spomin na smrt glavnega arhitekta Solomonovega templja. Tega so ga ubili njegovi trije vajenci. Njihov »mit« opisuje določene obrambne položaje rok, ki jih je imel graditelj preden je umrl. V ritualih zavzamejo iniciiranci iste položaje rok skupaj z nekaterimi simboli prostozidarstva kot sta šestilo in ravnilo. Lahko rečemo, da je namen tega rituala večplasten: skozi »ponovitev« travmatičnega dogodka iniciirance pouči o zgodovini prostozidarstva, jih hkrati uči čemu se morajo izogniti ter dela na katarzičnem občutju sprostitve čustev.

Vsi t.i. vegetacijski kulti kot so Demetrin kult in kult Dioniza, so se ukvarjali s prikazom smrti in ponovnega vstajenja z namenom pokazati prepletenost in pogojenost obojega. Festivali v čast Dioniza in Demetre so se največkrat odvijali spomladi, ko je zemlja dobila moč prenove in so se izpod nje začela pojavljati prva živa bitja. Namen žrtvovanj živali je bil na eni strani praktičen - hrano so udeleženci rituala potrebovali za obnovo moči - po drugi strani pa je šlo za simbolično dejanje smrti in novega življenja, ki se je porajalo iz iste zemlje, v katero so zakopali mrtvi organizem. Lahko bi rekli, da je šlo za moto: Kar zakopljem, to v drugi obliki požanjem.

Krščanstvo, ki je od vekomaj gradilo na simbolični dimenziji, brez vere v ponovno vstajenje oz. prihod odrešenika Kristusa sploh ne bi obstajalo. Ponavljanje se pri njih kaže v vsakdanji molitvi, konzumiranju božje krvi in telesa ter v samem konceptu periodičnega prihoda boga. Ravno ta koncept ponovitve so kristjani pobrali od starih Grkov, točneje iz vegetacijskih kultov, ki so jih uničili.

Pri najrazličnejših religioznih obredih kot je npr. vrtenje dervišev, pozibavanje budističnih menihov, divji ples bakhantk ter pri voodoo ritualih pride v ospredje njihovo nenehno ponavljanje določenih fizičnih gibov. Podoben pojav opazimo npr. na dandanašnjih rock koncertih, ko obiskovalci dosegajo stanje ekstaze z ritmičnim pozibavanjem glave naprej in nazaj (t.i. »slemanje«) ali pa z izmeničnim premikanjem rok in nog (t.i. »poganje«).

Glavni namen takšnih ritualov, ki temeljijo na fizični uprizoritvi udeležencev, je doseči ekstazo, združitev z Bogom, ki lahko uspe zgolj skozi nevsakdanje, a konstantno premikanje določenih delov telesa. Kar je zanimivo, je to, da mnogi rituali ne gradijo na sistematičnemu opijanju oz. drogiranju, temveč dosegajo trans zgolj preko divjega plesa in neobičajnih gibov. Težko bi opisali čustva, ki se tedaj sprostijo v dušah udeležencev, saj jih različni viri opisujejo kot neubesedljiva in ekstremna.

Tudi ponavljanje zvokov oz. glasov lahko privede do ekstatičnih učinkov, saj vemo da jogiji z vibriranjem besede »om« vzpostavijo transcedentalni stik, medtem ko je bilo za privrženke Dioniza značilno, da so v stanju transa mukale in spuščale različne živalske glasove. Glasba je bila vedno zanesljiv posrednik med človeškim in božjim, saj je združevala umetelnost človekovih glasbenih inštrumentov z mističnim produktom njihove uporabe, neizgovorjenim zvokom.

V ritualih frigijske boginje Kibele so njeni privrženci koribanti plesali okoli iniciiranega ob zvokih piščali in bobna ter z vrtenjem dosegali blaženost, ki jim je služila kot nadomestek za spolne užitke. Ponovitev določenih tonov in telesnih gibov je torej služila mističnemu in sublimiranemu seksualnemu združevanju z Bogom in doseganju stanj »izven sebe«. S tem so po drugi strani pripomogli h znižanju ekscesnih stanj znotraj družbe, kjer so veljala strogorazumska pravila odločanja.

Z zdravljenjem so bili najbolj povezani kulti Izide, Dioniza in Mitre. Izida naj bi imela tesne vezi z Asklepijem in tudi s psihološko terapijo, njej naj bi se zaupali grehi. Dioniz naj bi odganjal nečistost in bolezen, kult Mitre pa je ponujal svojim podanikom neke vrste transcendentalno odrešitev – nesmrtnost oz. izhod do nebes iz jame, ki je predstavljala kozmos. Tudi kulti Demetre so znani po zdraviteljskih čudežih. Zdravljenje je bilo največkrat povezano z doseganjem ekstaze, le-ta pa se je ponavadi porajala iz ponavljajočih gibov udeležencev, bodisi s plesom bodisi s kakšnim drugim ritualiziranim početjem.

Francoski mislec René Girard v knjigi Nasilje in sveto pripisuje ritualom vlogo ohranjanja družbenega reda. Rituali s svojo ponovitvijo omogočajo konstantno regulacijo celotnega družbenega mehanizma in imajo podobno vlogo kot teater in športne tekme, saj delujejo očiščevalno na udeležence. V njih lahko vidimo ponovitev kot tisto maksimalno trošenje energije, ki pusti udeleženca preutrujenega za upor proti družbenemu redu.

Pri vsem tem moramo omeniti še ekonomski aspekt ritualov, na katerega ponavadi mnogi pozabijo. Za vse prej omenjene misterije je bilo značilno, da so pobirali članarino v obliki določenih finančnih prispevkov, ki so imeli označen svoj minimum. Že Apulej je pisal o tem, da so iniciacije v čast Izide in Ozirisa drage, časovno zahtevne, potekale naj bi sila redko in samo za kroge najpremožnejših ljudi.

Po pričevanjih Burkerta je bil najdražji Izidin kult, ki so si ga lahko privoščili samo bogataši. Verjetno ni naključje, da je ravno za Izido veljalo, da pozdravi vse vrste zdravstvenih, finančnih, poslovnih in ljubezenskih težav, zato je bila tako pri Egipčanih kot pri Grkih in zlasti pri Rimljanih zelo spoštovana. Burkert opisuje kako so rituali v čast Izide ravno zaradi ponavljajočega značaja prinašali udeležencem olajšanje tesnobe, organizatorjem pa zagotovljen dotok kapitala.

Burkert izpostavi primer pravnika, ki se iniciira v Izidin kult z namenom, da bi postal poslovno uspešen. To izzove pri drugih ljubosumje in zavist, kar pripelje iniciiranega do ponovnega povečanja tesnobe in motenj spanja, kar ga usmeri v ponovno iniciiacijo in tako naprej. Vsi ti kulti so ponujali možnost večih iniciiacij, kar je bilo zelo zaželjeno zlasti pri življenjskih prelomnicah iniciiranca, npr. ob vstopu v novo službo, ob težavah pri poslovni ali ljubezenski izbiri itd.

Nekateri kulti so kljub razuzdanim ritualom znotraj svetišča priporočali določene asketske življenjske stile, kar je bilo značilno npr. za orfike. Perzijski kult boga Mitre je imel sedem stopenj iniciacije, ki so se jih lahko udeleževali samo moški in so bile organizirane po hierarhičnem sistemu vojščakov.

Prvotno krščanstvo je bilo pri ljudeh priljubljeno ravno zato, ker ni terjalo nobenih denarnih prispevkov in članarin ter je homogeniziralo tisto, kar je bilo prej razpršeno po različnih kultih. Razvili so povsem nov koncept ponovitve – povsem so prekinili s ponavljajočo naravo žrtvenih ritualov z namenom, da bi uvedli abstraktni pojem ponovnega prihoda Jezusa Kristusa.

Kristus naj bi s svojim ponavljajočim utelešenjem imel vse funkcije kot so jih imeli prej poganski rituali: bil naj bi zdravitelj, čudodelnik, razgrajevalec tesnobe in negativnih občutij, prerok in kasneje v okviru cerkvene organizacije tudi »totem« na podlagi katerega so pobirali denar v obliki odpustkov. Prehod v krščanstvo torej zaznamuje simbolična zgradba ritualov in abstraktni koncept ponovitve.

Namesto žrtvene daritve so kristjani uporabljali simbole v obliki konzumiranega vina in hostije, namesto dramatizirane forme rituala so uporabljali molitev in spoved. Vendar so se kljub temu ohranili določeni deli poganskih ritualov iniciacije kot je npr. polivanje z vodo in tunkanje vanjo pri obredih krstitve. Predelali so elemente marsikaterih starih grških mitov in ritualov ter jih vgradili v svoj sistem norm in vrednot.

Nastanek krščanstva je s sabo pripeljal ukinitev človeškega obrednega žrtvovanja ter zreduciral pojav kultov na minimum. Bakhanalije prepove Rimski senat v 2. stoletju n. št., ker postanejo zaradi množičnega udeleževanja državni sovražnik številka ena. Že v starem židovstvu ne gre več za žrtvovanje znotraj skupnosti, ampak za žrtvovanje tujih vojščakov in nezvestih članov znotraj svojega plemena. Vzpostavi se strogi monoteizem, ki preganja vsako najmanjšo sled politeističnih bogov. Na Mojzesovih sinajskih tablicah je zapisano: “Ne imej drugih bogov razen mene.”

Vendar je tudi tako ortodoksna religija kot je krščanstvo ustvarila svoje temelje na poganstvu in izhajala iz grških bogov. Če vzamemo pod drobnogled lik božanske Marije, vidimo, da že sama beseda Marija prihaja iz grških in egipčanskih virov. Rea je bila grška boginja, Mati vseh bogov, ki je imela v vseh matriarhalnih deželah največji status v hierarhiji bogov.

Sama beseda Rea prihaja iz egipčanske besede Raa, ki označuje vrhovno božanstvo Sonca. Rimljani, ki so se skoraj v vsaki stvari zgledovali po Grkih, so Reo takoj vzeli za svojo in jo klicali Ma Rea, Mati Rea. Od besedne zveze Ma Rea do skrajšave Marija je samo majhen korak, ki se je moral slej kot prej zgoditi. Tako predstavlja Marija v vsej svoji podobi edini preostanek matriarhata, ki je na bližnjem Vzhodu kraljeval najmanj pet tisoč let.

Tudi podobnosti med Kristusom in Dionizom niso zanemarljive. Tako za enega kot za drugega velja, da sta bila spočeta s posredovanjem vrhovnega božanstva. Dioniz je bil spočet s strani Zevsa, ki so mu rekli tudi Oče vseh bogov, Kristus pa naj bi bil prav tako spočet od Vrhovnega Očeta, ki je bil en in edini bog. Nadalje, tako za enega kot za drugega je veljalo, da znata prazne sode napolniti z vinom in da sta zmožna ustvariti čudeže, kar naj bi bil nasledek njunega božanskega izvora.

Dionizova mati Semela in Kristusova mati Marija sta bili obe devici, za kateri je veljalo, da sta brezmadežno spočeli. In nenazadnje sta tako Dioniz kot Kristus umrla tako, da sta se žrtvovala. Dioniza so razkosali Titani in si tako privoščili “zadnjo večerjo”, Kristusa pa so razpeli na križ in občutke krivde naprtili prihodnjim rodovom. Prav tako kakor se mora Dioniz najprej spustiti v podzemlje, da ga sprejmejo med bogove Olimpa, tako mora Kristus najprej umreti, da lahko postane bog.

Freud pravi, da se je krščanstvo zgledovalo tudi po svojem tedanjem tekmecu, Mitrovi

religiji. Mitra naj bi sam ubil praočeta, ki se pojavi v podobi bika, in tako brate osvobodil sokrivde. Freud v članku Infantilna vrnitev totemizma zapiše naslednje: “Nemara lahko iz prikazov Mitrovih ubojev bikov sklepamo, da je predstavljal tistega sina, ki je sam izvedel darovanje očeta in s tem svoje brate odrešil moreče sokrivde za zločin. Obstajala je še neka druga pot pomiritve te zavesti o krivdi, in to je ubral šele Kristus. Šel je tja in žrtvoval lastno življenje, in s tem je brate odrešil izvirnega greha.”

Za krščanske teologe 2. in 3. stoletja so bile podobnosti med mitraizmom in krščanstvom še bolj moteče, še posebej, ko sta od 2. stoletja dalje obe religiji praznovali rojstvo svojega boga na isti dan, to je 25. decembra, in vsebovali podobna verovanja o koncu sveta, poslednji sodbi in telesnem vstajenju. Vendar ni dvakrat za reči, da je bilo krščanstvo tisto, ki je posnemalo tako mitraizem kot grške misterije in na nek paradoksen način najbolj napadalo prav tisto, kar je od drugih prevzelo.

Grška kozmologija se ni nikoli odrekla svojim boginjam, ampak jih je častila kot velike matere, ki prinašajo plodnost rastlinam, živalim in ljudem. Rea, Hera, Atena, Afrodita in Demetra so samo nekatere izmed teh boginj, brez katerih grška mitologija ne bi bila možna. Zevs je dokaj pozno postal sestavni del grške kozmologije, najverjetneje z vdorom indoevropskih plemen s severa, ko je prišlo do nastanka moškega božanstva, ki je bil največkrat portretiran kot bog nevihte.

Merlin Stone v svoji knjigi When god was a woman ponudi odlično interpretacijo mita o Adamu in Evi. Po njenih ugotovitvah naj bi mit služil vzpostavitvi trdnih temeljev patriarhalne družbe in dokončno pregnal sled večtisočletne vladavine žensk. V mitu je dobro razvidno, da je Eva tista, ki ponudi jabolko greha Adamu in s tem obsodi celoten svet na propad. Ženska je tista, ki spelje moškega v skušnjavo in zaradi katere postane človeštvo zlobno in pokvarjeno.

Njena podrejena vloga je razvidna v podatku, da je prišla iz Adamovega rebra. Torej moški simbolično rodi žensko in ne obratno. Moški sicer ima tako dobre kot slabe prvine, vendar se “slabo” izloči v obliki rebra, ki ga predstavlja Eva, v kateri ni nobenega sledu o dobrem. O tem priča tudi angleška beseda evil, ki ima enak koren. Več kot očitno je, da je bil strah pred ponovno vladavino žensk in pred samo žensko naravo tako močan, da se je razvil v obliki mita, ki postavi ves svet na povsem nove temelje.

Ostane nam, da se vprašamo kako je z rituali v današnjem svetu, v družbi, ki je ubila svojega boga in ki išče smisel v brezmejnem kopičenju dobrin. Rituali so se v svetu divjega kapitalizma bodisi zbanalizirali na vsakdanje rituale nakupovanja bodisi so našli svoj tempelj na nogometnem igrišču ali v lepotilno-zdravilnih centrih in shujševalnih dietah. Živimo v družbi, ki vzpodbuja ekstreme in hkrati napeljuje h občutkom krivde zaradi ekstremov.

Živimo torej v družbi, ki trži ekstreme tako, da jih prodaja in nas potem zdravi, kot da bi bilo z nami nekaj narobe in ne s samim sistemom. Živimo v družbi, ki trži terorizem, ki je njen lastni produkt in edina možna posledica. Slepili bi se, če bi dejali, da starodavni rituali niso imeli tržne vrednosti, a še bolj bi se slepili, če bi v vsakdanjih ritualih videli voljo posameznika in ne njegove medijske zmanipuliranosti.

Nad starodavne kulte in rituale je vrglia oko Miša Gams.