Balkan je tisto izmuzljivo področje, ki bi ga vsaka država rada premestila na mejo južno od sebe. Tako se tudi imenovalec »balkanska kinematografija« izmika definiciji in predalčkanju nacionalnih kinematografij v širše sklope. Kljub nezaželjenosti koncepta skupnega prostora, je dejstvo, da se je letošnji film s prostora bivših jugoslovanskih dežel umestil v okolje predvidljivih skupnih značilnosti.
Film, posnet po motivih, ki se letos ponavljajo, bi bil videti takole: Mesto dogajanja je vas, zakotna, razpadajoča, ali pa vsaj blatna. Petdeset procentov možnosti je, da se nekje prikaže pištola – z njo se na Balkanu rešujejo problemi. Probleme ustvarjajo moški: glasni, mačistični, primitivni bebci. Glavni lik je »individualec«, vendar ga bo pretepel lokalni mafijaš in njegova banda. Ta bo določala sliko prave stvarnosti – odraz konstantne socialne borbe, bede družbenega dna, izprijenih moralnih vrednot, vsepovsod prisotne korupcije. V drugem planu bo kakšna prsata ženska pela turbofolk ali pa z izmučenim obrazom tiho strmela v kamero.
Kljub standardiziranemu družbenemu ozadju letošnja filmska trgatev prinaša kar različne teme. Nafaka se edina ukvarja z očitno še neprebolelo vojno. Hrvaška Pot lubenic tematizira tihotapljenje azijskih imigrantov prek konkretne zgodbe o srečanju mlade Azijke in vojnega veterana hrvaške vojne. Hit letošnjega Puljskega festivala - zabavna, a hitro pozabljiva bosanska komedija Vse zastonj - govori o brezposelnem mladeniču, ki odpre gostilno na štirih kolesih in v vsakem mestu kamor pride ponuja pijačo zastonj.
To kar združuje letošnje filme, posebej pa tri omenjene, niso teme, ampak skupna atmosfera ruralnega okolja in nizkega socialnega položaja. Ena glavnih določilnic jugovzhodnega evropskega filma, je vprašanje kako se sposprijeti z nalezljivim označevalcem balkanskosti? Jasmin Duraković, režiser filma Nafaka pravi:
Imamo izbor, ili da pravimo lažnu sliku o nama, da bježimo od toga i radimo teme koje nisu takve ili da ponekad uđemo u to. Rat u Bosni je nažalost ponovo potvrdio, na najgori mogući način, mit o nama kao Balkancim. Nisu to učinili filmovi.
Sead Bašić , eden glavnih igralcev Nafake, ki ga poznamo tudi po glavni vlogi v filmu Pri stricu Idrizu, je, napol v hecu, napol zares, podal mnenje o tem kako s stereotipi ni nič narobe, le treba jim je - namesto negativnega - prilepiti pozitivni predznak:
Apropos toga tko su Balkanci - negdje sam čuo da su u njemačkom rječniku stavili riječ balkanoid i objašnjenje jako neuračunljiv čovjek. Mislim, da bi naš odnos prema onome šta je to balkanoid, trebao biti na neki način topliji. Zašto da ima negativan predznak? Nemojte misliti da Francuzi nisu jednako ludi kao i mi, oni su i luđi! A Englezi? Pravi primitivci, divljaci jedni, još uvijek su varvari. Samo nama je rezervisano da smo mi neuračunljivi, a to je potpuno netočno. Pogledajte kakvi ljudi, intelektulaci i umjetnici su izašli iz istorije Balkana. Ne vjerujem da je toliko izašlo iz mnogo većih nacija. Prema tome, mi sami produciramo [op.a.negativne oznake] jer sami ne mijenjamo taj odnos, koji bi mogao da bude nešto vrlo zanimljivo. Identitet ovih područja se nalazi i u tome ako netko kaže »pička«, »kurac« ili ode u kafanu, krene da lupa čaše. To može da bude i neka zanimljiva tradicionalna stvar. Vlasti bi mogle da otvore budžete i da se naprave turističke ture za upoznavanje tih zanimljivosti.
Če je verjeti besedam Bašića in Durakovića, se mistificiranemu balkanskemu kodu ne da ubežati – takšni pač smo. Treba je pripomniti, da sta pri tem pozabila, da »naša situacija« skrhanih vrednot in nasilja ni rezervirana le za BIH, ampak je to realnost, s katero se spoprijema cela Evropa.
Kaj pa tisti, ki na takšno identiteto ne pristajajo? Damir Radić, član FIPRESCI žirije odgovorne za nagrado sekcije Jug-jugovzhodno opozarja, da je snemanje filmov z namenom rušenja stereotipov enako nevarno kot njihovo sprejemanje, saj lahko zopet pripelje do konvencionalnega in kolektivističnega pristopa k filmski umetnosti.
Obojemu se je uspešno izognil Hrvoje Hribar s filomom Kaj je moški brez brkov. Film je nastal po literarni predlogi pisatelja Ante Tomića. Dogaja se v nerazvitem okolju hrvaške pokrajine Dalmatinske zagore ali z drugim imenom Vlaške. Avtor se je namenoma umestil v žanr tradicionalnega filma, ampak je k temu pristopil na drugačen način:
Sa velikim užitkom sam snimio najzaostaliji prostor koji Hrvatska ima, onaj u Balkan definitivno najintegriraniji prostor, zato što on moju zemlju određuje, bar zadnjih petnaest godina, kao dominantni kod koji se prelijeva, metastazira u sve političke i javne strukture. Konflikt s tim prostorom sam razbio jednom subverzivnom idejom – pogledajmo, da li se to može voljet. Tako je satirički intoniran Antin roman postao romantična komedija. Ubacili smo moment ljubavi i napravili emotivni eksperiment sa tim «groznim svijetom». Naš film je igranje sa stereotipima. U hrvatskoj je snimljeno sedam-osam vlaških filmova i to je jedini ekzaktan teritorij, jedini žanr koji imamo. Činilo mi se da je to dobra osnova da probam uspostaviti komunikaciju s publikom i da uđem u taj žanr kao revizionist. Prisutno je i novo vrijeme, dolazi i stara mitologija. Stalno sam se fokusirao na to da radim vestern i neka ovo ne bude kriva poruka publici, nitko ne puca pištoljima, nema kauboja, svi su Indijanci. Pomisao na vestern kao vrstu filma u kojoj se cijelo vrijeme repetira dvije tri vrste fabule, a pravi autor i prava ekipasvaki put napravi svoj poseban vestern, ta ideja mi je bila važna.
Ali je balkanska dialektika res nujna, posredno odgovarja tudi srbski Jutri zjutraj Olega Novkovića. Njegov film se namreč sploh ne ukvarja z omenjenimi vprašanji. Dogajanje edini postavlja v urbano okolje Beograda, k likom pa pristopa kot h kompleksno profiliranim posameznikom. Izstopa tudi z vizualnim izrazom, v katerem so opazni trenutki posebne avtorske senzibilnosti. Včasih z nepreciznimi, hitrimi premiki kamere poudarja rahlo robato, nepolikano atmosfero okolja in karakterje glavnih protagonistov. Občutek za detajl ulice in družbene dinamike lahko pokaže scena, v kateri kamera namesto ljudi, pri skupnem popivanju spremlja steklenico.
V središče dogajanja Jutri zjutraj postavi štiri prijatelje, ki si delijo divjo rockersko mladost. Kot tridesetletniki se skušajo spoprijeti z neurejenimi življenji in odnosi. Poslastica so nekonvencionalni ženski liki. Kot nosilke glavnega dejanja se ženske končno vzpostavijo kot enakopravne v odnosu z moškimi protagonisti. Od kod inspiracija in ali je takšen prikaz pogojen z ženskim avtorstvom nam je pojasnila scenaristka filma Milena Marković:
Kod nas u čitavom regionu postoje stereotipni ženski likovi: majka, kurva, sestra, nevina devojka i tako dalje. Stvari nisu tako jednostavne i ženski likovi mogu da budu jako zanimljivi. Potrudila sam se da u scenariju napravim žene i devojke koje imaju čitav jedan spektar ljudskih osobina, mana i vrlina, znači, i svetlost i mrak, i čednost i prljavštinu, i lepotu i grozu... kako je to obično u životu. Ne mora da znači da to mogu samo žene da urade, to je stvar ugla gledanja i sistema vrednosti. Ako podržavaju neki opšti sistem vrednosti koji je prilično jednostavan, dosadan i stereotipan, po meni prosto bezveze, i velika umetnička ostavrenja iz bivše Jugoslavije na par mesta padaju zbog stereotipnog tretiranja ženskog lika, erotske scene i uopšte ženske seksualnosti.
Posebno omembo si zaslužijo Optimisti Gorana Paskaljevića, avtorja, ki ga večina verjetno pozna po filmu Bure baruta. Čeprav se tudi njegov novi film dogaja v okolju, ki ga najbolj zaznamujeta težki socialni pogoji in nemoralnost nosilcev družbene moči, enostavno ni primerljiv s kontekstom balkanskih reprezentacij, v katerega smo se potopili danes. Paskaljević se v namenu, da bi prikazal najstrašljivejše oblike okolja v katerem živi, zateče v poetiko groteske in bizarnosti. Glede na to ne vibrira več na realistični pripovedni ravni, ki temelji na predpostavki, da prikazano odseva del družbene pojavnosti.
Če se zdaj vrnemo na neulovljivo balkansko kinematografijo in še vedno ne znamo argumentirati njenega vprašljivega obstoja, lahko ob koncu vprašanje obrnemo. Če smo sami negotovi, ali ta skupina obstaja, kdo je torej tisti, ki nas kot takšne definira, in kako močno je oko tega drugega? Hrvoje Hitrec pravi,
Od ove ideje o balkanskoj kinematografiji se malo ježim. Upravo sam došao iz Arrasa gdje su povodom mojeg i Cvitkovičevog filma govorili kako je lijepa stvar balkanska kinematografija. Nemam ništa protiv toga, samo sam se smijao i nadao, da neće ni jedan službenik ni hrvatske ni slovenske vlade vidjeti da smo mi reprezentanti tog balkanskog »joie de vivre«. To su sve neke postokolonialne projekcije i mi s jedne strane igramo kurvinu igru – moramo im malo udovoljiti jer želimo taj tip promocije, a želimo unutar toga biti i individualni i odškrinut nešto svoje.
Spet ta zloglasni, ignorantski Zahod. Kriv je za vse. Vendar je Hitrec pokazal, da se da premagati tudi imperialistično beštijo. Znati prepoznati, priznati in po svoje izkoristiti okvire, ki nam jih vsiljujeta čas in prostor, ki jima pripadamo. To prepoznavanje je začetna točka manipulacije in igranja s konvencijami ter tako ustvarjanja novega in nepričakovanega v neodvisni, avtorski poetiki.
Bodite z nami tudi v nedeljo, v zadnjem terminu, ko bosta splošno oceno festivala podali Pina in Taja.
Dokazovala je, da južnije nije samo tužnije, Iva Kosmos.