Sodobno slovensko potopisje s senzacionalističim pisanjem Zvoneta Šeruge, ekstremnimi izkušnjami Nejca Zaplotnika ali aktualnim pristopom Branka Gradišnika na čelu je dobilo novo protiutež. Uveljavljeni kulturni novinar in literarni kritik Jože Horvat je v knjižni zbirki S poti, ki deluje pod okriljem Cankarjeve založbe, izdal niz kratkih potopisnih zapisov, zbranih pod naslovom Tihožitje z goro.
Sodobno slovensko potopisje s senzacionalističim pisanjem Zvoneta Šeruge, ekstremnimi izkušnjami Nejca Zaplotnika ali aktualnim pristopom Branka Gradišnika na čelu je dobilo novo protiutež. Uveljavljeni kulturni novinar in literarni kritik Jože Horvat je v knjižni zbirki S poti, ki deluje pod okriljem Cankarjeve založbe, izdal niz kratkih potopisnih zapisov, zbranih pod naslovom Tihožitje z goro.
Avtor tematike svojih potopisov ne išče v daljnih destinacijah in pri eksotičnih kulturah. Poti Jožeta Horvata niso niti najmanj ekskluzivne, oddaljene ali nedosegljive. S svojo fiesto in obvezno zanimivo družbo avtor odkriva osupljive lepote domače grude, ki kljub dostopnosti in bližini ostajajo večini Slovencev popolnoma neznane.
Stranske poti in makadamski kolovozi ga tako odpeljejo do neobljudenega, a prijaznega Kostela, ter do rodne Panonije z Marijinim drevesom in romunskimi ilegalci, skritimi v kleti zidanice. Rad se vrača tudi k vznožju Nanosa, ki ga občuduje v različnih letnih časih, ali pa se odpelje le streljaj od meje, v Istro, večno inspiracijo številnih literarnih zgodb. Rdeča nit zapisov ostajajo stranske poti manj poznanih domačih in obmejnih pokrajin, ki avtorja vedno znova fascinirajo z naravnimi lepotami, kulturno dediščino in zanimivimi ljudmi.
Vsebina ostaja zasenčena s formo, bazirano na poetičnih opisih in razmišljanjih. Zgodbe Jožeta Horvata nimajo ključnih osrednjih dogodkov in dogajalnih vrhuncev. Pripovedni tok mirno teče po predvidljivi dogajalni struji, polni preciznih opisov, že absurdnih metafor in emocionalnih razmišljanj, ki v literarne dogodke spreminjajo tudi najbolj banalna dejanja, kot sta okušanje trpkih sliv ali kretnje osamljenega starca.
Svoje jezikovne sposobnosti pisatelj efektivno uporabi tudi pri pogosto uporabljenih faktografskih dejstvih, ki jih spretno in neprisiljeno vtke v zgodbo. Skupaj z dogajanjem, atmosfero, pokrajino in mislimi jih avtor prevaja v prava literarna tihožitja. Ta sicer navdušujejo z dovršenim pesniškim jezikom, vendar ob nezadostni dinamiki kmalu postanejo monotona.
Kljub temu da veščemu vihtenju novinarsko-pisateljskega peresa Jožeta Horvata ne smemo oporekati kakovosti pisanja in zavidljivega besednega zaklada, mestoma ne moremo spregledati prenasičene sentimentalnosti. Minuciozni opisi, zaviti v kičast ovoj pretiranih emocij, na obraz bralca ne narišejo želene fascinacije nad slovenskimi naravnimi biseri, temveč predvsem - ogorčen posmeh.
Ironijo vztrajno potencirajo predvsem pretirana religiozna čustva, ki kot senca vztrajno spremljajo pripovedi. Fanatična naklonjenost krščanski veri se reflektira v pogostem pojavljanju krščanskih elementov v metaforah, svojih spominih, opisih in razmišljanjih. Nesporen vrhunec verskih čustev predstavlja dozdevno videnje solz na obrazu Marijine lesene inkarnacije v Črnem logu.
Jože Horvat redno vleče vzporednice med sedanjostjo in preteklostjo. Nostalgično se spominja svojih otroških let, budno zapisuje spomine prebivalcev in v svojo pripoved redno vključuje ključne zgodovinske podatke. Na drugi strani pa ne zapostavlja niti aktualne podobe obrobnih slovenskih krajev. Izpostavlja na primer problematiko pospešene centralizacije, ki posledično vodi v opustošenje manjših vasi, in nepotrebno komercializacijo nekaterih, turistom privlačnih, znamenitosti.
Tihožitje z goro je kljub večkrat neposrečenem avtorskem pristopu dobrodošla popestritev domače potopisne literature. Potopisno tematiko Jože Horvat s poetičnim jezikom posreduje v neklasični slogovni embalaži , hkrati pa uspešno predstavlja domače pokrajine, katerih turistični potenciali ob porasti trenda obiskovanja eksotičnih destinacij ostajajo neizkoriščeni.
Po stranskih poteh se je sprehajala Pina.
Komentarji
komentiraj >>