Četrtek, 30. 11. 2006
BIGor
Lani novembra je Ljubljano obiskal stari znanec Ian MacKaye. Za razliko od prejšnjih obiskov s Fugazi, ki so se vrstili od konca osemdesetih let naprej, je pred letom dni prišel naokrog z življenjsko sopotnico Amy Farino - nekaterim je bolj znana kot članica skupine Warmers. Zadnja leta skupaj tvorita duet Evens, ki je produkt njune izvenzakonske zveze. Za MacKayea bi lahko rekli, da z Evens zapolnjuje ustvarjalni manjko mirujočih Fugazi. Duh te velike skupine neodvisne glasbene scene je več kot prisoten v njunem skupnem delu. Konec koncev je Ian MacKaye avtor z bogatim ustvarjalnim opusom, ki ga brez težav prepoznamo v gužvi takšnih in drugačnih izvajalcev. Od večine se loči s svojeglavimi, na trenutke ekscentričnimi, predvsem pa premišljenimi, apologetskimi in aktivistično-ozaveščenimi potezami izrazitega individualista, ki odkrito, čim bolj argumentirano in predvsem odgovorno razkazuje svoj odnos do sveta okoli sebe. (v celoti!) ...
* Lani novembra je Ljubljano obiskal stari znanec Ian MacKaye. Za razliko od prejšnjih obiskov s Fugazi, ki so se vrstili od konca osemdesetih let naprej, je pred letom dni prišel naokrog z življenjsko sopotnico Amy Farino – nekaterim je bolj znana kot članica skupine Warmers. Zadnja leta skupaj tvorita duet Evens, ki je produkt njune izvenzakonske zveze. Za MacKayea bi lahko rekli, da z Evens zapolnjuje ustvarjalni manjko mirujočih Fugazi. Duh te velike skupine neodvisne glasbene scene je več kot prisoten v njunem skupnem delu. Konec koncev je Ian MacKaye avtor z bogatim ustvarjalnim opusom, ki ga brez težav prepoznamo v gužvi takšnih in drugačnih izvajalcev. Od večine se loči s svojeglavimi, na trenutke ekscentričnimi, predvsem pa premišljenimi, apologetskimi in aktivistično-ozaveščenimi potezami izrazitega individualista, ki odkrito, čim bolj argumentirano in predvsem odgovorno razkazuje svoj odnos do sveta okoli sebe. Z Amy Farino se je spustil v še eno glasbeno zgodbo, ki je več kot samo to. Če je še veliko pred Naomi Klein zagovarjal svet brez logotipov, nas z Evens nagovarja drugače. Evens se namreč izogibata običajnim koncertnim prizoriščem in jih nadomeščata z nastopi v knjižnicah, v vrtcih in šolah, na travnikih in na odprtem ali v galerijah, kot je bilo v primeru lanskega ljubljanskega nastopa v Galeriji ŠKUC na Starem trgu. Izrazito mirovniški, skoraj skrajno pacifistični nastop je priklical proteste iz grdih časov vietnamske vojne in obdobja hladne vojne, ki je grozila z atomsko katastrofo. Danes ne preživljamo pretirano milejših, varnejših in mirnejših dni. Ian MacKaye in Amy Farino se še kako zavedata ekspanzionistične politike Združenih držav Amerike, vendar raje spregovorita o notranjih ameriških težavah in kot takšna nastopata kot ameriška patriota kalibra Woodya Guthrieja, Joan Baez, Patti Smith. Odkrito razkrinkavata ameriško realnost. Brez dlake na jeziku in brez strahu spregovorita o gnojnici, v kateri živi ameriško ljudstvo. Temu smo bili priča tudi na njihovem lanskem koncertu, ki ga je napovedal ravno tako angažiran lanski prvenec. Letos mu je sledila nova dolgometražna plošča, ki je nadaljevanje začrtane poti tega markantnega para.
Album Get Evens ne premika glasbenih meja, je pa topel protestniški jek življenjskega para, ki mu ni vseeno, kaj se dogaja okoli njiju. Ne kričita in ne izlivata srda in besa, ampak pripovedujeta zgodbe, ki so na trenutke zelo blizu že pravim politično-socialnim manifestom. V najboljši protestniški maniri se z milozvočnimi toni ne obračata le na eno generacijo, ampak sta osredotočena na skupnost generacij. Kot takšna nista upornika brez razloga, ampak predvsem protestnika z glavo, ki ne izzivata, ampak razkrinkavata. Ne obtožujeta, ampak opozarjata. Čeprav govorita predvsem o ameriški realnosti, njuna sporočilnost presega meje izumirajočega imperija, katerega državljana sta. Izkaže se, kako prepleteni sta lokalna in globalna problematika. Še več, ko govorita o težavah, s katerimi se srečujejo v svojem okolju, nam približata in osvetlita aktualno krizo globalnega sveta in vedno gostejših pojavov državnega totalitarizma pod znamko oguljene demokracije. Ian MacKaye nam z Amy Farino še enkrat pokaže neverjeten čut za skupnost, kot to počne s prijatelji že od zgodnjih osemdesetih let, ko je bila ustanovljena založba Dischord, pri kateri je tudi izšel njun drugi album. Samozavedanje odgovornosti za prihodnost kar blešči iz skladbe v skladbo, s katerima preganjata razočaranost nad stvarnostjo, ki samo ponavlja in kopiči napake iz preteklosti.
Enakopravna in enakovredna delitev vloge pevca ter vlitost MacKayeve polakustične kitare z mehkim Farininim bobnanjem utripa kot eno veliko srce. Duo se je odlepil od premočrtne prepoznavnosti elementov Fugazi in je uravnovesil svojo podobo. Intimen žar njune povezanosti in predanosti ima moč magneta ter privlači, združuje in se naslavlja na skupnost, ki se mora zavedati ne le svojih pravic, ampak tudi obveznosti in odgovornosti tako do svojega najbližnjega kot do čisto navadnega tujca.
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>