Nedelja, 26. 11. 2006
hellga
DFA ali Death from above sta američan James Murphy, znan drugače kot šef LCD soundsystema in njegov angleški kolega in producent Tim Goldsworthy, ki se z muziko ukvarjata že petnajst let. Po prvem albumu remiksov letošnjega aprila v katerem sta se lotila izvajalcev kot so Chemical brothers, Le Tigre, Radio4, Gorrillaz, Jon spencers blues explosion in drugih je sledil še drugi del, kjer so na vrsto prišli: Nine inch nails, Cromeo, electroclash ikona Tiga, elektrodisko gospodična Goldfrapp, danski dance duo Junior senior, funk rokerji N.E.R.D., angleški elektropoperji Hot chip in in triphopaški dvojec UNKLE, katerega del je tudi že poprej omenjeni Tim. DFA remixes drugi del je tako sestavil celoto, ki je izšla ob priliki petega rojstnega dne založbe Death from above. Ker gre v današnji kompilaciji za remikse komadov, jo lahko gledamo na dva načina: kot nekakšen reprezantativen dfa primerek ali pa kot na dvoboj originala in remixa. Kar se tiče prvega, sta dfa dosegla svoje: kdor ne pozna originalov, bo zlahka ploščo kupil kot njuno zadevo, saj sta - zanimivo - izbrala tudi originale z vokali, ki so neverjetno podobni tistim na lcd soundsystem. Kar zadeva drugo pa sta seveda dvoboj z originalom kdaj dobila, kdaj pa tudi izgubila. (v celoti!)
* DFA ali Death from above sta američan James Murphy, znan drugače kot šef LCD soundsystema in njegov angleški kolega in producent Tim Goldsworthy, ki se z muziko ukvarjata že petnajst let. Po prvem albumu remiksov letošnjega aprila v katerem sta se lotila izvajalcev kot so Chemical brothers, Le Tigre, Radio4, Gorrillaz, Jon spencers blues explosion in drugih je sledil še drugi del, kjer so na vrsto prišli: Nine inch nails, Cromeo, electroclash ikona Tiga, elektrodisko gospodična Goldfrapp, danski dance duo Junior senior, funk rokerji N.E.R.D., angleški elektropoperji Hot chip in in triphopaški dvojec UNKLE, katerega del je tudi že poprej omenjeni Tim. DFA remixes drugi del je tako sestavil celoto, ki je izšla ob priliki petega rojstnega dne založbe Death from above.
Ker gre v današnji kompilaciji za remikse komadov, jo lahko gledamo na dva načina: kot nekakšen reprezantativen dfa primerek ali pa kot na dvoboj originala in remixa. Kar se tiče prvega, sta dfa dosegla svoje: kdor ne pozna originalov, bo zlahka ploščo kupil kot njuno zadevo, saj sta - zanimivo - izbrala tudi originale z vokali, ki so neverjetno podobni tistim na lcd soundsystem. Kar zadeva drugo pa sta seveda dvoboj z originalom kdaj dobila, kdaj pa tudi izgubila.
Album Remixes chapter 2 kot celota za razliko od prvega dela deluje pomirjujoče in energično obenem. Kar preseneča je, da Death from above zmagata v bitki s časom - glede na to, da so remiksi v povprečju za trikrat daljši kot originalni komadi se zdi, kot da je vsak komad sestavljen iz treh delov. Najprej je podana konkretna vizija originala, potem sledi dezorietacija ter raziskovanje in v tretjem, zadnjem delu popoln odklon, pri katerem nam sploh ni jasno več kaj poslušamo, saj avtorski vložek dfa tukaj tudi najbolj pride do izraza.
Zdi se da je njun pristop k plati dvosmeren: ali komad očistita primesi, ga precedita in zloščita v čistejši zvok, v nekakšno polnejšo elektronsko obliko ali pa naredita ravno obratno - vokal zamažeta, utišata in potlačita, komad pa naredita bolj ritmičen. No, v vsakem primeru pa dfa dobesedno vodo napeljeta v svoj ribnik, saj osnovko zmanipulirata popolnoma sebi v prid, pa ni važno kakšen je njun originalni material, saj ga nevsiljivo preplastelinata v rjavo gmoto iz katere štrlijo tisti simpatično- tečni kristalni repetitivni bobnarski elementio, organiziran hrup in plesni beati.
Če torej v pest dobita alpsko gorovje Nine inch nails, ga enostavno zravnata, se znebita rockovskih umazanih rifov, ga na ravni forme spolirata v jezero ter nanj mečeta drobne kamenčke, ki delajo kroge na gladini. Če naletita na Goldfrappovsko čutnost, jo očistita, izpostavita in premikata iz prve vrste v zadnjo in obratno ter jo na koncu neslišno odvedeta čez skrivni kanal, obrneta sebi v prid in jo s prepoznavnim ritmom nemudoma zapeljeta v drugotne pojavnosti decentnega housa.
Iz Tige, najlepšega izmed vseh vsaj kanadskih didžejev, najprej obetajoče naredita pravi cerkveni obred, postavita roza pop gay ikonsko občutljivost na stranski tir, ga poskrivnostita in pohitrita, a ga nato preveč vokalno zaciklata in pahneta v dolgočasnost s stokrat obrabljeno kraftwerk navlako, na koncu pa se rešita s hudo meditativno zvočno pokrajino.
Juniour senior in Shake your coconut ju najbrž privlači zaradi igrivega naboja, žal se zdi da pri tem komadu nekoliko zgrešita samo energijo, ki je v originalu že skoraj skajevska, zaradi temačnih basov in očiščenega zdaj ne več tako madnessovskega ampak prej kjurovskega vokala pa deluje nekoliko zamorjeno, kar še stopnjuje monotona repeticija.
She wants to move je seksi zapeljevancija, ki originala oropa forme čistega sluza, dobro zdinamizira nervozo, osnovki pobere, kar je vrednega in le- to zapakira v disko pop electroclash zanimivko. Klasičen primer, kako iz komada grozljivca narediš vsaj intrigantno, če že ne hvalevredno delo. Do manjše mere pa se to zgodi tudi komadu dvojca Unkle, ki je zadnji, ki ga bomo danes slišali. Na plošči sta še dva remiksa in sicer Destination overdrive - Cromeo in Colours – Hot chip, ki ju zaradi pomanjkanja časa ne bomo slišali.
Skratka, če povzamem: izi listening, ki se zna razviti v izi živciranje. Zame osebno rahlo preveč repetitivno in mnogo premalo testosteronsko, preveč disko in premalo pankersko - vi pa presodite sami. Na posluh priporočam tudi prvi del remiksov.
pripravila Hellga
Komentarji
komentiraj >>