Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Slovenski dvig k tlom (3754 bralcev)
Ponedeljek, 27. 11. 2006
Boris V.



DOBRODOŠLI!


Slovenski narod se dviga. S sklenjeno pestjo se upira in se v hladnih in temnih nočeh bodri s petjem ljudskih pesmi. Končno lahko te žuljave roke s prstom pokažejo na krivca. Ni je te avtoritete, ki bi lahko omajala, zaustavila in si pokorila ta uporniški duh. Na represivna dejanja policije ljudstvo odločno odgovori z vpitjem in metanjem kamnov. Enotnost je čutiti v zraku. Slovenski narod se resnično dviga. Iz napačnih razlogov.
Slovenski narod se dviga. S sklenjeno pestjo se upira in se v hladnih in temnih nočeh bodri s petjem ljudskih pesmi. Končno lahko te žuljave roke s prstom pokažejo na krivca. Ni je te avtoritete, ki bi lahko omajala, zaustavila in si pokorila ta uporniški duh. Na represivna dejanja policije ljudstvo odločno odgovori z vpitjem in metanjem kamnov. Enotnost je čutiti v zraku. Slovenski narod se resnično dviga. Iz napačnih razlogov.

V soboto smo bili priča še eni izmed javnih manifestacij dela večinske populacije proti Romom. V javnost je bila kot iz topa izstreljena novica, da se je romska družina Strojan po enomesečnem bivanju v begunskem centru v Postojni odločila vrniti se v domači kraj. Strojanove je policija na poti sicer zadržala, v Ambrusu in okoliških vaseh pa so se ljudje vseeno mobilizirali tako hitro, da bi jim lahko zavidali tudi izkušeni aktivisti. Če bi ti ljudje branili Metelkovo, bi Mala šola najverjetneje še stala. Sicer smo se vaških straž in podobnih zborovanj v preteklih tednih že nagledali in so taki dogodki zanimivi zgolj še iz sociološkega vidika, vendarle pa je zadnji incident vseeno izstopal iz povprečja.

Prvič je namreč, odkar se je cela kolobocija okoli družine Strojan začela, na kraj dogodka prišla taka množica policistov, prišlo pa je celo do spopada med razjarjenimi domačini in policisti, našemljenimi v protiizgredne kostume. Policija je ravnala precej odločno. Dostop do kraja protesta je bil zaprt že nekaj kilometrov pred samo vasjo. Tam se je zbrala peščica domačinov, ki so bolj kot kaj drugega postopali in se hihitali ob izrekanju rasističnih opazk in groženj v stilu: »Doma mam še taužend petsto patronov!« Na naše vprašanje, kaj se bo zgodilo, če bi Strojanovi vendarle prišli v vas, je eden izmed krajanov rekel, »da bo tekla kri in da bodo cigane likvidirali!«

Prisotni policisti so bili seveda gluhi za izrečene grožnje, ki mimogrede predstavljajo kršitev 63. člena ustave, ki govori o prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepovedi spodbujanja k nasilju in vojni. Nasploh bi veljalo ravnanje policije postaviti v širši kontekst. Na drugi policijski barikadi, kjer je bilo zbranih neprimerno več domačinov in so bile strasti tudi bolj razgrete, so bili policisti, tako imenovani »robocopi«, neverjetno mirni. Kljub nekaterim ranjenim domačinom v prerivanju s policisti, niso ti delovali niti malce napeto, kar bi marsikaterega udeleženca raznih protestov proti vojni v Iraku ali vstopu Slovenije v NATO najprej presenetilo. Dokler ne pogledamo strukture protestnikov.

Ena stvar je pretepati študente, mlade s kapucami in starejše z dolgimi lasmi, ko ti protestirajo proti vojni, krivicam, storjenim Izbrisanim ali diskriminaciji homoseksualcev, čisto nekaj drugega pa je dvigniti pendrek nad delavca ali kmeta. Prvi so postali zaradi poročanja »mainstream« medijev že kar sprejemljiva žrtev policijskega nasilja, medtem ko obstaja za druge v širši družbi še neka občutljivost. Iz teh dejstev lahko sklepamo sledeče: ko se protestira proti družbenim krivicam in se zahteva - da skrajšamo - boljši svet, je policijsko nasilje že nekaj samoumevnega. Tudi posameznega policista verjetno ne peče ravno vest zaradi poškodb nekega tako imenovanega antiglobalista. Na protestih, ki pa kar pokajo od rasizma, pozivov k linču in grozečih sloganov, pa je policija neverjetno mirna, skorajda prijazna do udeležencev protestnega shoda.

Če smo že okrcali policijo, vzemimo pod drobnogled še drugo stran. Med opravami protestnikov so bili najbolj pogosti delavski kombinezoni in kmečka oblačila. Vse simpatije, ki jih pogled na tovrstno populacijo morebiti sproža pri neobveščenem opazovalcu, pa se razblinijo ob prvi slišani besedi. Pregovorna preprostost kmečkega in delavskega razreda se je v Ambrusu in drugih krajih, kjer se je obudila tradicija vaških straž, pokazala v vsej svoji bedi. Brez predsodkov do neizobraženih je bilo neizogibno videti, da ti ljudje resnično ne vidijo dlje od svojih njiv in fabrik, horizonta pa, kot vemo, resničnostni šovi in nakupovalna središča na žalost ne širijo.

Zelo enostavno je bilo prepoznati latentni rasizem, prekrit z za lase privlečenimi argumenti. Vsi po vrsti so zatrjevali, da nimajo nič proti Romom nasplošno in da so le proti družini Strojan zaradi njene deloma domnevne, deloma dokazane kriminalne zgodovine. V isti sapi pa so se drli, da v njihovi vasi cigani niso dobrodošli. Ignoranco nasprotnikov Romov verjetno najlepše povzame izjava nekega krajana Sostrega, ki je bil kratek čas tudi opcija za novo bivališče Strojanovih: »To vendar ni njihovo naravno okolje, oni so bolj doma v gozdu.« Če bi bili razjarjeni domačini v mirnejšem stanju sposobni povleči paralelo ali dve, bi hitro uvideli podobnosti med njihovim delovanjem in vsem dobro znano politiko iz prve polovice preteklega stoletja, za katero se v medijih zmotno ponavlja, da je le še zgodovina.

Vendar bi bilo razlagati tem ljudem ozkost njihovih protestov prav tako brezpredmetno kot so brezpredmetni javni pozivi vidnih politikov k strpnosti in spoštovanju pravne države. Vendar, dokler bodo predsedniki vlad, ministri, poslanci in ostali pajaci zavestno kršili ustavo in na podobne dogodke reagirali mlačno, torej spodbujajoče, nas bo v Sloveniji povsod spremljal tisti občutek, ki smo ga dobili ob gledanju filma »Deliverance«. Ni zanimivo to, da se slovenski narod dviga, zanimivo je to, da se dviga k tlom.

Sramoto, tako policije kot omejenih protestnikov v Ambrusu preteklo soboto, je komentiral Boris.


Komentarji
komentiraj >>