POTOPISJE NA PRIMERIH NICOLASA BOUVIERA IN HENRYA MILLERJA

Uveljavljeno mnenje, da slovenski študentje veliko potujejo, najbrž velja. Enako je res, da smo tudi nesrečniki, ki poleti nog ne namakamo na relaciji od Jadrana do Atlantika, ampak kar doma v kadi. Najbližji izlet je kvečjemu do centra mesta na sparjeno pijačo, tolažba pa le kakšna dobra potopisna literatura. Takšna z lahkoto pričara nemir, ki nas žene na skok iz vsakdanjega sveta. Tedaj stara pravila ne veljajo več, umazanija ne moti in poenostavijo se gastronomske zahteve. Vonj pečene ribe v somraku ali navadna roža zraven ceste imajo moč vreči v trans poln besednega pretiravanja.

Kakšen odnos pa lahko imamo do izkušnje, ki ni naša? Je svet, ki ga prinaša pisatelj rezultat kredibilnega in objektivnega pogleda, ki bo upošteval vse elemente opisanega okolja? Se natančnost in zanesljivost podatkov lahko postavijo pred avtorsko, s subjektivnimi nazori, obarvano izkušnjo? Teoretska vprašanja odvzemajo čarobnost literature in verjetno niso bila v mislih ne Henrya Millerja ne Nicolasa Bouviera [buvieja], ko sta se odpravljala na pot. Prvi, na ladji, ki ga je za eno leto odpeljala v Grčijo; drugi pa v razmajanem fiatu, ki se je nenehno kvaril na ambiciozno načrtovani poti od Jugoslavije do Indije.

Oba avtorja izbranih potopisov sta pri nas izšla v zbirki S poti Cankarjeve založbe. Uporaba sveta je nazadnje izdana knjiga iz omenjene zbirke, in je delo švicarskega popotnika in pisatelja Nicolasa Bouviera. Millerjeve dogodivščine v Grčiji smo brali pod naslovom Kolos iz Maroussija.

Preden pokukamo v kakšno potopisno branje, težko vemo, na kakšne vsebine bomo naleteli. Možnosti variirajo od navdušenja nad mamljivimi dekleti, napotkov kako odkriti žeparje, opevanja gorskih klancev, do natančnega opisa prebavnih motenj in kulinaričnih navad, ki so temu vzrok.

Potovalna poročila potencialno obstajajo kot literarne kreacije, zgodovinsko–dokumentarni zapisi in kulturološke predstave. Kako potem ovrednotimo takšno delo? Pravzaprav rabimo zelo dober razlog, zakaj bi eno raven postavili pred drugo. Če se odločimo za branje potopisa kot izrecno literarne zvrsti, se stvari spremenijo. Tedaj si lahko dopustimo pogled po edinole literarnih kriterijih, vendar se ob tem lahko zazdi, da tekst oropamo njegovega bistva – obstoja na večih ravneh. Vprašanje pa je, ali je takšen obstoj danes še vedno mogoč?

Razcvet potopisja je tesno povezan z evropskim kolonialnim osvajanjem. Stari kontinent je razširil svojo moč okoli sedemnajstega stoletja, po obdobju geografskih odkritij. Imperializem se je nadaljeval naslednjih dvesto let vse do devetnajstega stoletja, ko je doživel svoj vrhunec in ko je pod evropsko nadzorno oblast bil postavljen skoraj ves svet. Če temu dodamo napredek tehnologije, ki olajša potovanja, in interes prebivalstva za nove podložnike, imamo glavni motiv za močen razvoj potpisja v osemnajstem in devetnajstem stoletju. Skozi čas se vloga potopisca spreminja, vendar je v začetkih pomorskega in kopenskega osvajanja potopisec enako raziskovalec in eden redkih virov informacij.

Na formo potopisja so vplivali aktualni miselni in literarni tokovi. Oblikujejo ga tudi zahteve publike, h kateri je kot komercialno branje bil usmerjen. Potopisec se, posebej v zgodnejših obdobji, obrača na družbo kot celoto in pri tem skuša zadovoljiti različno občinstvo. Na eni strani se spogleduje z nastajajočo družbeno znanostjo, na drugi pa kratkočasi laično bralstvo željno novotarij iz eksotičnih prostorov. Da bi zadovoljil obe skupini, je potopis obstajal kot mešanica informativnih podatkov, podrobnih opisov novih dežel in avtorjeve sentimentalne refleksije.

Pri razvoju potopisja je možno opaziti tudi njemu lastno usmerjenost, ki se razvija kot stalnica, ne glede na izmenjevanje različnih miselnih in umetniških vplivov. Gre za počasen obrat od opisovanja zunanjosti, narave in spomenikov, k posamezniku in njegovemu odnosu do novega okolja. Z osredotočanjem na subjektivno doživetje se popotniški teksti vse bolj vzpostavljajo kot literarni žanr. Pisatelj tudi vse bolj opušča funkcijo zbiralca podatkov in informatorja.

Istočasno se z razvojem racionalne misli družba vse bolj diferencira na posamezna področja s svojim posebnim namenom, centrom interesa in načinom komunikacije. Znanost tako oblikuje svojo skupnost profesionalcev, metodologijo in jezik ter se sama odpravi na terensko delo po informacije iz prve roke. Podobno temu, modno popotništvo in luksuzni turizem na polovici devetnajstega stoletja porodita izdelek svoje vrste, turistični vodič – informativen, praktičen, neoseben.

Z ločevanjem družbenih sfer se funkciji pisatelja in raziskovalca ločita. Pisatelj se osvobodi naloge, ki jo bo opravil specializiran etnograf, geograf ali pisec natančnega vodiča. Profesionalni raziskovalec bo zbiral tako imenovana objektivna dejstva, pri tem mu pa pisateljska svoboda ne more prav veliko pomagati. Kriteriji natančnosti in zanesljivosti podatkov pri potopisju od tedaj ne predstavljajo več vrednostnega merila, saj se prestavijo na druga, ne-leposlovna področja.

Potopis je tako dobil možnost vzpostaviti se kot striktno literarno področje. To seveda še ne pomeni, da so književniki danes edini popotniki, ki jim je dovoljeno vzeti pero v roke. Pustolovci in poročevalci, za katere obenem ni nujno, da so tudi tudi pisatelji, so še vedno aktivni. So avtorji potopisnih monografij, kjer opisujejo različna tvegana dejanja, od planinskih vzponov do adrenalinskega kajakaštva in eksperimentov tipa - »s kolesom prek Afrike«. Angleško govoreči po tem principu ločijo potopis na outdoor literature in travel literature. V prvo skupino sodijo omenjene pustolovščine, kriteriji dobre izpeljave pa sta prepričljivost opisa in atraktivnost opisanega. V ospredju ni literarna vrednost teksta, temveč destinacija, oziroma tema, o kateri se piše.

Travel literature je druga in strogo literarna skupina, katere glavni akter je osvobojen bremena verodostojnega opisa destinacije. Nicolas Bouvier in Henry Miller, predstavnika literarnega potopisa, sta oba ustvarjalca različnih tekstov, ki jim je skupno to, da pisateljeva osebnost in izvirnost pri predstavljanju okolja izstopata ne glede na kraj, ki ga opisujeta. Prizadevanja takšnih tekstov so usmerjena v lastno doživetje. Kakšen je torej takšen opis? »To je arheologija«, pravi Nicolas Bouvier. Gre za intimen poskus izkopavanja samega sebe, rekonstrukcijo lastne izkušnje, ki jo je lahko doživel samo avtor sam, v enkratnosti trenutka, ki se ne bo nikoli več ponovil.

Pisatelj literarnega potopisa ustvarja svoje neodvisne svetove. Z obcestnih prenočišč prehaja na pot samoiskanja, geografski prostor in čas pretaka v druge merske enote. Teden dni v glavnem mestu je lahko pospremljen le z bežno opazko. Trenutek posebno nežnega nagiba valov ob peščeno obalo, pa bo priklical neštete impresije in se raztezal čez strani in strani. Puščave pisateljeve notranjosti lahko zatemnijo najlepše mediteranske pomladi. Ali nasprotno, dober zajtrk in sončen dan bo še tako umazani zakotni vasici podaril elemente pastorale. Če avtor tega noče, mu pravzaprav sploh ni treba imeti kakršnekoli zveze z zunanjo resničnostjo.

Vsa teorija se pa najlepše pokaže v konkretnih primerih napisanega. Primer tega je tudi Nicolas Bouvier. Je pisatelj in popotnik. Subjektiven, vendar natančen. Potuje, opazuje, vestno beleži in razlaga ozadje okolja, v katero je prispel. Pri tem ostaja svoboden do te mere, da se osredotoča na stvari, ki so ga najbolj pritegnile. V njegovih spisih je tako več poezije in gastronomije, kot na primer zgodovinsko-političnega orisa. Zatem na podlagi bolj splošnega pogleda riše literarne miniature polne življenskega soka. To so portreti ljudi, zgodbe in motivi, ki jih je srečal spotoma, in ki mu nikoli več ne prekrižajo poti. O njih piše tako, kakor se same pojavljajo – so utrinki, ki se hitro izgubijo na neustavljivi poti v prihodnost. Stvari na videz nepomembne, a pravzaprav glavne začimbe, ki iz skromne jedi naredijo božanski krožnik.

Za razliko od turističnih vodičev, ki opisujejo mrtva mesta zgodovinskih stavb, pri Millerju in Bouvieru deželo v prvi vrsti ustvarjajo ljudje. Miller se sicer v Grčiji navdušuje nad znamenitimi razvalinami, vendar jih vidi kot spomenike moči izvornega človeškega duha. Sam naslov njegovega dela, Kolos iz Maorrussija, je poklon »človeku z velikim Č«. Konkretno gre za Grka Katsimbalisa, s katerim je avtor preživel večino svojega časa. V svoji knjigi ga predstavi kot arhetip moža, ki ga je civilizacija davno izkoreninila – neodvisnega, nenormiranega, nepomehkuženega, dinamičnega, s pozitivno močjo in številnimi drugimi epiteti nabitega posameznika.

Če je Bouvier klasičen na ta način, da ne vpleta sebe več kot ima to zveze s potovanjem, Miller izkoristi vso svobodo, ki mu jo ponuja sodobni potopis. Če je pot Bouvieru glavni razlog za pisanje, je ta Millerju le povod. Slednji pravi: »Potujemo v sebi in najbrž ni treba govoriti, da najbolj tvegana potovanja opravimo, ne da bi se premaknili z mesta. ... So pustolovci, ki so prodrli v najbolj oddaljene dele zemlje in ki vlečejo k brezplodnemu cilju živo truplo.«

Millerjevo potovanje v Grčijo je ozadje in inspiracija za silovite kritike sodobne, posebej ameriške, civilizacije, za napade samoiskanja, metafizična vprašanja in fantastične igre asociacij. Grčijo poveličuje kot protiprimer vsemu, kar je pustil za seboj. Vidi jo kot deželo bleščečega edinstva dinamike in miru,telesnega in duhovnega; kot primer, ki bi mu morali slediti za odrešitev od napak sodobnosti. Kamniti spomeniki med katerimi stopa, so svetišča domišljije, nastanjeni z bogovi, izgubljenimi miti in nenapisanimi prerokbami. Stvari, ki ga ne ganejo, pa gladko prezre. Poln dinamike in zanosa ne pozna korektnosti: idiot in ignorant so besede, ki jih bo brez težav napotil na naslove tistih, s čigar nazori se sam ne bo strinjal.

Da se iz stanja čustvenega poleta vrnemo nazaj na teoretske poti: sodobna kritika izpostavlja ponavljajoče se potopisne konvencije - beri stereotipe - ki naj bi se prepoznale v delih številnih potopiscev. Povzeto po glavnih točkah teorije, zgodovina potopisja predstavlja obliko elitizma evropskih in ameriških moških pripadnikov srednjega razreda. V njihovih zapisih naj bi bil očiten izraz ekonomske premoči in reprodukcije kolonialnih odnosov. Potopis je v tej luči instrument samopotrjevanja lastne identitete, kjer je druga kultura lahko pozitivno vrednotena le do mere, da potrdi našo zahodno večvrednost. Lahko je zanimiva in privlačna, ne pa razumljena in enakovredna. Vse za to, da na koncu lahko zavzdihnemo: »Najlepše je, ko smo doma!«

Prvo, kar od naštetega pri obeh gospodih, kljub njihovim literarnim razlikam, privleče pozornost, je prevlada moškega sveta. Ženski liki se izredno redko pojavljajo. Ko stopijo na sceno, so podvrženi le enemu, fantastičnem kriteriju zaznave: ženstvenosti. Zdi se, da je celoten ženski univerzum ustvarjen po formuli treh receptov, ki se izmenično ponavljajo: magično privlačne, ubijalsko grde in varijacije vmesnega povprečja.

Bouvieru , ko smo že pri zahodnem elitizmu, spodrsne vloga obzirnega gentlemanea prav ob sofisticiranosti naših sester iz bivše domovine. Najbolj zanimiva je pripomba o lepi kobili kot vrhuncu ženstvenosti v Jugoslaviji. Takoj sledi tista o strahotah revščine, ki delajo ženske grše. To so grozote plastičnih čevljev z debelim podplatom, razpokana koža na rokah in poceni obleke s pisanimi vzorci, ki se, oh fej, prelivajo en prek drugega.

Glede finančnega stanja oba avtorja večkrat oznanjata praznino svojih žepov. Bouvier skupaj s prijateljem slikarjem Thierryem denar za potovanje služi sproti, s priložnostnimi predavanji po francoskih šolah in kulturnih ustanovah. Občutek ekonomske premoči zahoda jim zato večkrat vržejo v obraz domačini sami, ki doživljajo kulturo ljudi, ki lahko potujejo, namesto da bi doma delali za skorjo kruha, za kraj blagostanja.

Ne gre pozabiti, da je Bouvieru pripadla veliko težja naloga opisati vzhodne kraje, ki so nam kulturno veliko dlje in težje dojemljivi, kot je to južni Mediteran, kamor se je odpravil Miller. Kljub temu sta si dva pisatelja pri ustvarjanju odnosa do drugih kultur paradoksno nasprotna. Razlikujeta se po formi izražanja tako kot pri njenem učinku na bralca. Bouvier je utelešenje korektnosti, Miller pa nespodobne iskrenosti. Pri prvemu zato vsak netoleranten izpad zmoti, pri čemer se pri drugem hitro navadimo na ostra brezkompromisna osebna mnenja.

Bolj premišljeni Nicolas Bouvier v sebi nosi notranjo zapoved liberarizma: druge moraš razumeti in sprejeti, pa četudi je razumevanje navidezno. O azijskih kulturah pravi: »Mi se znašamo na njihove recepte, da bi znova oživeli, oni pa na naše, da bi živeli. Na poti se srečamo, ne da bi se sploh razumeli in popotnik včasih postane nepotrpežljiv, vendar je v tej nepotrpežljivosti precejšnja mera sebičnosti.« Lepo, ni res? Njegova neprizadetost ob krutosti življenjskih usod in razmer ni direktna in se redko pojavi. Ko pa se, prav zaradi deklarirano liberalnega nazora, bolj bode v oči.

Miller je nesramen in zbodljiv do vseh drugih nacionalnosti razen Grkov. Njegova Grčija je spoj božanskega in ljudskega - eksotična do skrajnosti. Zaradi tega bi prav njega lahko obtožili, da je drugo kulturo opisal kot nenavadno privlačen objekt, ne pa tudi naši kulturi enakovreden subjekt. Vendar, če se bolj poglobimo v spektakularne opise, nam počasi postaja jasno, da so Grki, bolj kot idealni ljudje, simboli možnosti za drugačno in bolj enovito življenje. Na koncu prizna to tudi avtor. Kolos iz Maroussija je avtorjev duhovni remont, in svet, ki ga beremo, je striktno njegov osebni, ki nima zveze z neko zunanjo in objektivno realnostjo. Razprava o reprezentaciji drugih kultur tako pri Millerju nima čvrste osnove.

Čeprav je Millerjev roman pisan pred drugo svetovno vojno in trinajst let, preden se je Bouvier sploh odpravil na pot, »Kolos z Maroussija« diši po bolj svežem mesu kot »Uporabe sveta«. Pri Bouvieru je bolj očitna časovna pripadnost. Kot prvo, opisuje mesta in stvari, ki jih danes ni več, oziroma so drugačna. Kot drugo, jih nehote obarva s pogledom idej, ki so karakteristične za okolje, iz katerega izhaja. Miller je, po drugi strani, vpet v večno človeška vprašanja, kot so smiselno bivanje v svetu in iskanje individualnega načina življenja, ki se ne bi prilagajalo normam. Osredotočanje na takšne teme ga odtrga zavezanosti času in vzpostavi kot našega sodobnika.

Prej smo ugotavljali, da se je vzporedno s pojavom znanosti zgubil kriterij objektivnosti pri popotniškem opisovanju zunanjega sveta. Kakor smo videli tudi pri Millerju in Bouvierju, je zunanjost vedno povezana z njihovima notranjima svetovoma. Lahko rečemo, da je vsak prikaz sveta neizogibno obarvan s pogledom tistega, ki opazuje. Implikacije prejšnje trditve pa zahtevajo postanek za še en teoretski premislek. Moramo se vprašati, če objektivnega pogleda ni, ali so vse perspektive, ki opisujejo zunanjost enakovredne? Na prvi pogled je odgovor – da. Vzemimo za primer govorico turizma. Ona je tudi ena od možnih perspektiv popotniške izkušnje. Potemtakem naj bil bila enakovredna osebni izkušnji pisatelja. Je pa to težko sprejeti. Med različnimi govoricami, denimo, leposlovno in turistično, so velike razlike in kriterij razlikovanja nujno mora obstajati.

"Dih vam bo zastal ob prekrasnih slapovih Niagare!". "Dopoldne bomo umirjeni, da naberemo moči za rajanje v najbolj norem dnevu v letu!". "Neponovljivo se boste zedinili z duševnim mirom Tibetancev!". Turizem uporablja retoriko objektivnosti, ki ve, kako je zunaj. V skladu s tem vam bo povedala, kako naj potujete, kako naj se, kje in kdaj, počutite, čutite in mislite.

Glavni ustvarjalec turistične ponudbe je marketing. Ta po principu ekonomskih interesov iz kupa, pod imenom nacionalna zapuščina, izbira za trg najbolj privlačne elemente. Nastane nesmiseln brikolaž, ki lahko vključuje število predsodkov, od prepričanj o nacionalnem karakterju do izmišljenih mitov in jedi. Na koncu zadevo sprejmejo tudi domačini, ki ponudijo svojo vizijo tega, kar mislijo, da turisti želijo videti v njih. Tako turizem prakticira vse, kar je klasičnemu potopisu kdaj očitala sodobna kritika, od elitizma do eksoticiranja drugih.

Tendenca turizma je poenotiti popotniško izkušnjo, da bi jo lažje prodali oziroma vsilili nekomu drugemu. Potopisec, po drugi strani, ljubosumno loči svoje spoznanje od drugih. Ljubkuje ga, hrani, izkopava spomine. Njegovo doživetje je enkratno in le njegovo. Spodbuja željo, da se odpravimo za svojo lastno novo izkušnjo, vendar nam svoje ne more prodati. Lastnost oziroma avtentičnost izkušnje se tukaj pokaže kot bistvena razlika in kriterij razlikovanja med drugačnimi pogledi.

Najlepše pri potopisu, tej še vedno vitalni in raznoliki literarni obliki, je, da pot ni le stanje materije, ampak tudi duha. Popotnik gre, da bi izpraznil življenje vsakdanjih odvečnosti. Tako ga bo spet lahko napolnil, ko pride nazaj. Paul Bowles, avtor romana Zavetje neba, ki ga mogoče poznate tudi kot predlogo filmu Čaj v Sahari z Johnom Malkovichem, govori o tem, da turist že na vhodu v državo misli na odhod domov. Popotnik pa, ravno nasprotno, ne pripada nobenemu kraju in niti tega ne ve, če se bo kadarkoli vrnil nazaj na točko, s katere se je odpravil. Simbolično je to res. Za vsako pravo potovanje velja, da nikoli ne pridemo domov, ker to pomeni postati zopet nekdo, kakršen si bil, preden si se odpravil. To pa velja za vse oblike avtentičnih poti, za tiste na cesti, tako kot za tiste iz naslanjača.

Plan poti je pripravila potujoči knjižni molj Iva Kosmos.