Ponedeljek, 4. 12. 2006
Sensi
Dub club, kakor so poimenovani večeri v Gala hali, rezervirani za prodorno dub muziko, je prejšnji teden v dveh rundah gostil lyonske povratnike High Tone ter pariške, prav tako povratnike, Duberman - v družbi domačih Moveknowledgement s stranskim projektom »Dub XXX Adult«. Dub club, ki obratuje zdaj že dobro leto dni, promovira striktno francosko novodobno dub produkcijo – ob podpori domačih žanrsko sorodnih izvajalcev in DJ-ev - in zaenkrat še nič ne kaže, da bi se ta lahko kmalu izpela. (v celoti!) ...
* Dub club, kakor so poimenovani večeri v Gala hali, rezervirani za prodorno dub muziko, je prejšnji teden v dveh rundah gostil lyonske povratnike High Tone ter pariške, prav tako povratnike, Duberman – v družbi domačih Moveknowledgement s stranskim projektom »Dub XXX Adult«. Dub club, ki obratuje zdaj že dobro leto dni, promovira striktno francosko novodobno dub produkcijo – ob podpori domačih žanrsko sorodnih izvajalcev in DJ-ev – in zaenkrat še nič ne kaže, da bi se ta lahko kmalu izpela.
Da Francija, kar se dub-a tiče, obilo obeta, je bilo nakazano že ob koncu 90-ih let in v začetku novega tisočletja, ko je vzniknilo kar lepo število ekip, ki tako ali drugače na novo odkrivajo dobrih 30 let staro, precej po naključju iznajdeno zvrst oz. tehniko produciranja glasbe. Dub že dolgo ni več zgolj z efekti »sfriziran« reggae instrumental (in že to je v Tubby-jevem studiu zvenelo kot umetnost), ampak se je ustoličil kot nekakšna vzporedna dimenzija »čistozvočne« glasbe. Dub je alkimija in filozofija, ki v glasbi predstavlja evolucionalni moment, saj je nemalokrat konkretno botroval produkcijam različnih žanrov, še vedno pa, ko govorimo o dub-u, le-ta praviloma temelji na svojem primarnem ogrodju – na reggae-ju.
Roots oz. korenine so tudi pri francoskih ekipah, ki krojijo program dub-cluba v Gala hali, ogrodje, katerega nato transformirajo v svojevrstne zvočne konstrukte, pri čemer si eni bolj, drugi manj pomagajo s čudodelno elektroniko, živost glasbe pa je tisto, kar je skupno vsem. High Tone smo v sredo imeli prvič priložnost slišati v klubu. Lani so namreč do obisti izkoristili zvočno-vizualne kapacitete Križank in sodeč po nastopu prejšnji teden, je Gala hala kar nekoliko premajhen manevrski prostor za vragolije, ki jih High Tone tako predano zganjajo. Ali bolje: poslušalec pod odrom za optimalno absorbcijo High Tone dub-a potrebuje več manevrskega prostora.
Kolizija roots in etno organskih ter elektronskih linij, beat-ov, ritmov in efektov je pri High Tone namreč močno prepletena z vizualno podobo samega nastopa, ki jo usmerja projekcija na platnu za nastopajočimi, vse to pa je še dodatno potencirano z ustrezno osvetljavo, za kar so dimenzije prostora bržkone pomembne. Kljub temu je bila v Gala hali debela ura nastopa Lyoncev, ki so s publiko tudi sicer znali vzpostaviti topel stik, zelo kakovostna hipnotična dub masaža in ponovna potrditev zvrsti, ki se razrašča v neslutene dimenzije.
Drugo rundo dub-cluba pa smo »fasali« v soboto, najprej s parižani Duberman, ki so se nad slovensko publiko navdušili že lani v Gromki, mi pa nad njimi – če ne že takrat – prav gotovo tokrat. Duberman so za razliko od High Tone po zvoku bližje hard-core-u oz. bolj nakazujejo ljubezen do trših žanrov, saj denimo ne zanikajo, da na njihovo delo vplivajo glasbeniki iz praktično vseh zvrsti, ki v razvoju sodobne glasbe kaj pomenijo, od Doorsov in Pink Floydov, prek Boba Marleya in Lee Perryja do Franka Zappe, Herbie-ja Hancock-a ter celo do Rage Aginst The Machine in Alice In Chains. Kar so Darkwood Dub in Neočekivana Sila ... za Balkan, so Duberman za Francijo, če si dovolimo še to primerjavo, a od vsega pri nas že slišanega očitno odstopajo po svojevrstni kombinaciji zlitij, prehodov ter izbranih segmentov za svoje kompozicije, ki so brez balastnih »tonij« in pretiranih ekstenzij, a zato nič manj »dub-adelične« in seveda psihedelične. Skratka, še en odličen dub koncert!
In ker so naj stvari tri, smo prejeli še »Dub XXX Adult« sešn domačih Moveknowledgement, ki so dejansko uprizorili še en povsem enakovreden koncert v svoji »dub« postavi, katere delo temelji na proizvodnji transžanrske glasbe in hkratni manipulaciji le-te, spet s pomočjo izredno domiselno izbranih efektov, samplov ter - mojstrsko instrumentalno-vokalno izvedbo že v samem startu. Če je njihov prvi tovrsten sešn spomladi v KUD-u zvenel še nekoliko preveč pogumno kar se tiče dub-eksperimentiranja v živo, so v soboto zvečer uprizorili utrjenost tudi v tej smeri in znova dokazali, da so brez dvoma eni od »štafetarjev« domače glasbene avantgarde.
Naj živi dub club, vzklika Maruša
Komentarji
komentiraj >>