V soboto se je končal festival improvizacijskega gledališča Goli Oder. Letos je imel namen v skupen objem združiti različne umetnosti, v katerih delujejo improvizatorji. Na podlagi te usmeritve je nastalo že tradicionalno presenečenje festivala - festivalska produkcija, ki, kot vsako leto, nastaja za časa trajanja Golega Odra. Mednarodno zasedbo je v nastanku nove izdaje z imenom Sestavljanka vodil režiser Enno Kalisch. V predstavi je združeno skupno delo gibalke, igralcev, glasbenikov, in slikarja.

Ekipa gostov Golega odra je ustvarila nekaj improvizacijskih predstav, ki so sledile festivalski rdeči niti in vključevale različne umetniške izraze. Elementi, kot so glasbene izvedbe in projekcije v živo nastajajočih slik, so znani že iz prejšnjih večerov. Ali je potem festivalska produkcija opravičila eksperimentalno izvirnost, ki jo je v svojih najavah obljubljala? In če je, v čem je njena presežna vrednost?

Prizori iz zakonskega življenja je primer ene izmed predstav, ki jih je ustvarila mednarodna zasedba. Slednja je vsebovala igro, glasbo in sliko. Kljub temu ne moremo govoriti o združitvi različnih umetnostnih področij. Položaj v katerem ima narativno gledališče vodilno vlogo ni bil presežen. Kljub svoji atraktivnosti sta bili slikarska in glasbena izvedba v ozadju. Zvok in slika sta imela le spremljavalno vlogo pri glavnem doganju na odru. Zgodba je bila izpeljana skozi epizodne skeče, ki pa so bili predvidljivi kljub temu, da je publika določila vloge.

Emil Hrvatin je na okrogli mizi o impro umetnostih poudaril, da različne slike, ki jih ustvarjajo predstave, še ne pomenijo različnih improvizacij. Strategija oziroma način improvizacije je lahko vedno enak. Izvirnost upodobitve naj ne bi bila odvisna od teme, temveč od pristopa improvizatorjev. Ključ predvidljivosti Prizorov iz zakonskega življenja verjetno leži prav v uporabi že videnih komičnih situacij in standardnih odnosov med vključenimi umetniki.

Sestavljenka je svojo posebnost gradila onstran števila sodelujočih predstavnikov različnih umetniških zvrsti. Njena nadgradnja je v drugačnem odnosu med posameznimi deli predstave. V Sestavljanki so bila vsa umetniška področja enakovredne sestavine novega in iz različnih zvrsti sestavljenega polja. Ustvarjena je bila nova kvaliteta – enovit sistem, ki mu je vsak njegov heterogen del nujen za neokrnjen obstoj.

Beseda, gib, glasba in slika so se povezovale na asociativni ravni, ki je na prvi pogled ustvarjala skup razdrobljenih delčkov. Ti so se pokazali združeni v celoto prek odnosa med različnimi umetniki. Slednji so delovali v navezovanju en na drugega, vedno v komunikaciji in dopolnjevanju. Tako je bila ustvarjena nova skupna poetičnost.

Včasih se je v prvi plan prebila glasba, ki sta jo ustvarjala Gal Gjurin in nemški čelist Nikolaus Herdieckerhoff. Kdaj pa kdaj so sceno prevzele podobe, ki jih je na ozadje za igralci projiciral Mehrdad Zaeri. Iranski slikar se ni igral samo s čopičem, ampak tudi z izvirnimi projekcijami motivov, kot so mehurčki kristalnega krožnik ali čipka ženskih hlačk. Nismo dobili občutka, da se je katerikoli od delov začel z monologom, ki ne bi naslavljal tudi drugih umetnikov, oziroma monologom, ki se mu drugi nebi odzvali.

Plesalka Andreja Rauch in igralci Antonio Vulpio, Rama Nicholas in Tomaž Lapajne so na odru prevzemali obe vlogi, igralsko in gibalsko, včasih prepuščajoč prostor gibu, včasih sledeč mu z besedno asociacijo ali igro. Kljub temu, da je Sestavljanka daleč od najbolj pogostega načina gledališke improvizacije - impro komedije, je bilo večkrat slišati iskren smeh publike. Bolj kot odziv na smešno, je šlo za smeh kot reakcijo odkrivanja in prepoznavanja novega in nepričakovanega, reakcijo na nenadne obrate in miselne povezave.

Sestavljanka , tako kot večji del festivala, predstav ni gradila prek publike, ki usmerja dogodke. To bi lahko prepoznali kot negativno točko, češ da je izključena možnost porajanja kreativnega odnosa med nastajajočo umetnostjo in njenim občinstvom. Toda to bi lahko storili le, če ne bi videli predstav, ki imajo stik s publiko le za konvencijo, in vse situacije izpeljejo na ustaljen, neinovativen način. Kot je rekla Andreja Rauch, ena izmed nastopajočih v Sestavljanki, tudi udeleženci reality showov imajo občutek, da vplivajo na sproti nastajajočo dramatugijo – pa to res počno ?

Peti Goli oder ni ponudil standardne improvizacijske komedije. Skušal se je potopiti globlje v možnosti improvizacijskega izražanja. Ta prizadevanja je uspešno izrazila zaključna predstava Sestavljanka. Zdaj nam ostaja le še potrpežljivo opazovanje kako se bodo pridobljene izkušnje razvijale v naslednjem letu.

Meje improvizacije je z Golim odrom preskakovala Iva Kosmos.