Sreda, 13. 12. 2006
BIGor
Avstralska rockovska scena ohranja zgodovinsko kontinuiteto. Z njo se ohranja tradicija in sploh prepoznavnost aussie rocka, ki je v svoji biti surov in grob, neposreden in čustveno nabit. Odrezan od zahodne civilizacije, skoraj z riti sveta, markantno odstopa od prevladujočih tokov na ameriški in angleški ter posledično evropski sceni ter se postavlja z unikatnim glasbenim, izpovednim jezikom. Na svetovnem zemljevidu je vedno znova opažen. Tako kot je ostalo nespregledljivo rockanje AC/DC in Rose Tattoo, tako kot je izstopal in še vedno odstopa protopunkovski in punkovski val skupin Radio Birdman, Saints, Scientists ter postpunkovski izbruh Birthday Party in bluesovski neorock Beasts of Bourbon, ne bi smel biti preslišan mozaični novi val mlajše generacije rockovsko orientiranih skupin iz dežele kengurujev, ki nadaljujejo to dobro plat avstralske godbe. Med njimi izstopa zasedba Drones, aktualno ime sodobne avstralske rockovske scene. V zadnjih letih se je prebila iz odmaknjene anonimnosti s pogostimi gostovanji na ameriških in evropskih koncertnih odrih ter letos prišla že do svojega tretjega albuma Gala Mill. Z njim je še ostreje zaorala v puščavsko, suho zemljo avstralskega alter-rocka in ponudila album, ki razkriva rast tega vedno bolj zrelega kvarteta iz Melbourna. (v celoti!) ...
* Avstralska rockovska scena ohranja zgodovinsko kontinuiteto. Z njo se ohranja tradicija in sploh prepoznavnost aussie rocka, ki je v svoji biti surov in grob, neposreden in čustveno nabit. Odrezan od zahodne civilizacije, skoraj z riti sveta, markantno odstopa od prevladujočih tokov na ameriški in angleški ter posledično evropski sceni ter se postavlja z unikatnim glasbenim, izpovednim jezikom. Na svetovnem zemljevidu je vedno znova opažen. Tako kot je ostalo nespregledljivo rockanje AC/DC in Rose Tattoo, tako kot je izstopal in še vedno odstopa protopunkovski in punkovski val skupin Radio Birdman, Saints, Scientists ter postpunkovski izbruh Birthday Party in bluesovski neorock Beasts of Bourbon, ne bi smel biti preslišan mozaični novi val mlajše generacije rockovsko orientiranih skupin iz dežele kengurujev, ki nadaljujejo to dobro plat avstralske godbe. Med njimi izstopa zasedba Drones, aktualno ime sodobne avstralske rockovske scene. V zadnjih letih se je prebila iz odmaknjene anonimnosti s pogostimi gostovanji na ameriških in evropskih koncertnih odrih ter letos prišla že do svojega tretjega albuma Gala Mill. Z njim je še ostreje zaorala v puščavsko, suho zemljo avstralskega alterrocka in ponudila album, ki razkriva rast tega vedno bolj zrelega kvarteta iz Melbourna.
Zasedba Drones hodi po obrobju. Ne prilagaja se aktualnim in prevladujočim rockovskim trendom. S skrbjo za izpovedno močne in večplastne skladbe se je prebila iz povprečja. Za prvenec Here Come The Lies iz leta 2002 velja še danes podčrtati spogledovanje z vzorniki, pri katerih je črpala uvodni navdih. Avstralskim virom je treba pripisati tudi prozaičnost punkbluesovske energije, ki se je raztezala od Gun Club do Jon Spencer Blues Explosion. Na drugem lanskem albumu, Wait Long By The River & The Bodies Of Your Enemies Will Float By, je skupini uspelo preusmeriti zunanje navdihe v svoj notranji svet, iz katerega je zrasla plošča intrigantnega rockovsko izpovednega naboja. Za njo je zasluženo pobrala lansko avstralsko glasbeno nagrado, skoraj istočasno pa posnela že tretji album Gala Mill, ki ga danes tudi predstavljamo v Tolpi bumov. Z njim skupina nadaljuje z avstralsko vročico in z njo ne morejo in nočejo skriti svojega porekla. Skupina vrlo nadaljuje z raztegovanjem tirov, položenih z Birthday Party in Scientists, Nickom Cavom & The Bad Seeds in Beasts of Bourbon ter Kimom Salmonom.
Album Gala Mill je nastal v slabem tednu dni na izolirani kmetiji na vzhodni obali Tasmanije. Brez nepotrebnih produkcijskih presežkov je v prijaznem okolju nastal zelo čvrst, rudimentaren album. Visoka napetost aranžmajsko zelo razdelanih in mastnih skladb prežene vsakršno pretencioznost. Drones z občutkom prepletajo glasbeno plat z baladno sporočilnostjo. Prelivi blaženih ali surovih tonov se strupeno stopíjo ali globoko zarežejo v besedila. Frontman Gareth Liddiard pripoveduje legende tega časa ali vleče na plano pozabljene, zavržene balade iz polpreteklosti avstralske zgodovine ter se odziva na globalne dogodke z mračnim realizmom. Pretresljiv instikt za urban, umazan neorockovski blues, ki mu sledimo v večini skladb, zna skupina prepričljivo pospremiti z glasbenim viharjem ali pa preprosto zamenjati s folk-countryevsko navihanim pejsažom, kot jim je to uspelo v skladbi Are You Leaving For The Country, ki je pravzaprav obdelava pesmi Karen Dalton. Z I Don't Ever Want To Change, se nam razkrijejo korenine skupine, ki črpajo iz avstralskega rockovskega kotla, da bi nam Dog Eared ali zaključna Sixteen Straws povezala avstralsko zavrženost s puščavsko izpovednostjo Neila Younga.
Drones ne tarnajo, ampak pripovedujejo, zato njihove že prav dolge, čez sedem minut trajajoče skladb – kot sta na primer uvodna Jezebel ali I'm Here Now – ne izzvenijo kot prazne marnje, ampak pritegnejo, povlečejo in nas kot poslušalca požrejo. Kitarska ostrina je pogosto premišljeno omiljena z violinskimi vložki, ki dajejo melodramatičnim in sentimenalnim zgodbam pravljičnega vetra ali grotesknega ozadja. Po avstralskih znancih Devastations imamo z Drones še enkrat opravka z neizčrpno avstralsko izpovednostjo, ki ohranja prepoznavnost in originalnost avstralskega rocka v uniformiranem in šablonskem svetu popularne glasbe.
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>