Četrtek, 14. 12. 2006
miha
V začetku letošnjega leta je dokaj osiromašeno domačo hard core punk sceno popestrila debitantska uradno izdana velika plošča ribniške skupine Golliwog, ki v svojem duhu še vedno ostaja zvesta D.I.Y. sceni. Po nekaj demo posnetkih in v samozaložbi neizdani plošči »Gandhi Fans Against Gun Defence« je zasedba presenetila s skrajno profesionalnim odnosom do glasbe in njene kvalitete. Morda so bili Golliwog v zadnjih osmih letih, ko so bolj ali manj konstantno prisotni predvsem na koncertnih odrih, medijsko dokaj zapostavljeni in ne dovolj opaženi. A takšna je pač usoda D.I.Y. bandov. (v celoti!) ...
* V začetku letošnjega leta je dokaj osiromašeno domačo hard core punk sceno popestrila debitantska uradno izdana velika plošča ribniške skupine Golliwog, ki v svojem duhu še vedno ostaja zvesta D.I.Y. sceni. Po nekaj demo posnetkih in v samozaložbi neizdani plošči »Gandhi Fans Against Gun Defence« je zasedba presenetila s skrajno profesionalnim odnosom do glasbe in njene kvalitete. Morda so bili Golliwog v zadnjih osmih letih, ko so bolj ali manj konstantno prisotni predvsem na koncertnih odrih, medijsko dokaj zapostavljeni in ne dovolj opaženi. A takšna je pač usoda D.I.Y. bandov.
Prav to usodo pa so člani skupine odločili vzeti v svoje roke ter prestopili prag banalno rečeno širše glasbene scene. Že ob prvih tonih postane jasno, da se je vložek obrestoval, saj je produkcija novega ploščka na zares zavidljivem nivoju in prestopa v drug razred še vedno podzemne glasbe. Trdna zasedba kljub delnemu omehčanju trmasto vztraja pri samosvoji varianti surovega in hitrega melodičnega hard core punka, ki drvi skozi vse komade. Nova podoba se je kozmetično spremenila in se okrepila še z eno kitaro, za katero je prijela vokalistka, vendar na račun pogostejše uporabe trobente. Surovo garažno zvočno sliko je zamenjala čistejša produkcija. Melodičnost zaradi tega postaja še očitnejša, značilna ritmična hitrost je delno olajšana nekdanjega nepopustljivega tempa, opazen je korak bližje tako imenovanemu mainstream punku.
Vseeno so Golliwog povsem drugačni od večine komercialno ambicijoznejših melodičnih novopunkovskih zasedb, ki so pred leti z zamudo v globalnem smislu našli pot tudi med slovensko glasbeno javnost. Ribniška četverica pač dojema kalifornijsko šolo skozi druge oči, preko nedvomno vplivnih NoFx iz njihove najuspešnejše faze v sredini devetdesetih let. Celotna prezenca in odlična glasba postavljajo neprehodno oviro za mešanje z instant glasbenimi fenomeni.
Osemnajst komadov poslušalca popelje v svet všečnih melodičnih rifov in udarnega ritma, ki le redko ustavi svoje konje. Poleg prečiščenega zvoka je opazno predvsem predvsem ojačanje kitarskega zvoka, ki se občasno tudi po formi približuje metalu in tako imenovanemu emo coru. Mnoge melodične linije, ki spominjajo na maidenovsko izraznost, glasbo dodobra razgibajo, pika na i pa je prodorno in hkrati nežno vokaliranje frontmanke Saše. Ta dodaja godbeni podlagi na čase skorajda naivno melodičnost.
Udarnost Golliwog se preizkušeno najbolje prezentira skozi žive nastope, ki so tudi razlog za njihov obstoj. Med objavljenimi komadi, ki redko kdaj presegajo dolžino dveh minut, morda še najbolj izstopajo »Coke Cain«, »Heaven / Purgatory / Vietnam« ali »Sunday«, vendarle pa celoten koncept albuma »More Than Meets D.I.Y.« za kanček preveč monotono zastavljen. Časa za dopolnitev vrzeli pa je dovolj, saj so Golliwog očitno v vzponu.
Besedila še vedno skladno z glasbeno sliko težijo k družbeni kritiki, tako na globalni kot na lokalni ravni. Golliwog brez dlake na jeziku bruhajo po gospodarskih in vojaških elitah, pospeševalcih vojne industrije, politikih in po nezavidljivem stanju našega planeta. Tudi gospod predsednik Bush se ne more izogniti neposrednemu udarcu. Na drugi strani pa je lirika tudi brezskrbno zajebantska ter na čase uporniško najstniško naivna.
Vedno aktivni Golliwog plodno ustvarjajo, material za novo ploščo pa je menda že pripravljen. Upajmo, da pomanjkanje zainteresiranih založb in omejenih sredstev ne bo prevelika ovira za izražanje ekipe, ki je kljub bolj uglajenemu dizajnu in popeglano kakovostni zvočni sliki uspela zadržati podzemni duh. Kot naslov pove še mnogo več od tega. Vsekakor smo priča enemu boljših domačih izdelkov lanskega leta v okvirih omenjene glasbe.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>