Dober večer in pozdravljeni v nočnem programu. Veseli me, da smo zopet skupaj.

S temi besedami žametni glas radijskega voditelja Tristana Voxa vsak večer poboža ušesa tisočih poslušalcev nočnega programa. S taistimi besedami se začenja tudi istoimenska gledališka predstava, krstno uprizorjena na včerajšnji premieri v Kreatoriju dijaškega doma Ivana Cankarja.

Dober večer in pozdravljeni v nočnem programu. Veseli me, da smo zopet skupaj.

S temi besedami žametni glas radijskega voditelja Tristana Voxa vsak večer poboža ušesa tisočih poslušalcev nočnega programa. S taistimi besedami se začenja tudi istoimenska gledališka predstava, krstno uprizorjena na včerajšnji premieri v Kreatoriju dijaškega doma Ivana Cankarja.

Predstava Tristan Vox: Prilika o izgubljenem glasu kljub naslovu in psevdonimu glavnega lika ne temelji na srednjeveškem romanu o neustrašnemu cornwellškemu vitezu okrogle mize. Za zvenečim psevdonimom se namreč skriva čarobni glas priljubljenega voditelja, ki vsak večer napolni radijski eter. Ko nekega večera na Izoldin klic v oddajo odgovori identičen glas njegovemu, Tristan obmolkne in postane nihče. Preseli se v samotno vilo, kjer živi v osami in prisluškuje.

Glavnina dogajanja gledališke zgodbe je osredotočena ravno na Tristanovo osamo – ali raje: na osamo Tristanovega glasu. Niti njegovega življenja počivajo v rokah butlerja, ki redno skrbi za Tristanovo slušno telovadbo, kakovostno zvočno hrano in ušesno higieno.

Prikaza njunega vsakdana se režiser Peter Kus premišljeno loti z interaktivnim režijskim pristopom. V enourni predstavi skoncentrira različne multimedijske prijeme, ki vključujejo lutkovne prvine, animiran film in senčno gledališče. Prav vpletanje »multimedijskosti« poskrbi za živahen pripovedni tok in predstavo brani pred zapadem v monotonost.

Multimedijskim prijemom je prilagojena tudi minimalistična scena. Poleg improviziranega radijskega studia glavni scenski element predstavlja Tristanova spalnica v obliki lutkovnega odra. Enostavno sceno dopolnjujejo številni rekviziti in učinkovito poigravanje s svetlobo.

V skladu s tematiko je pričakovano dodelana predvsem zvočna podoba predstave. Premišljena izbira zvočnih efektov preusmeri pozornost tudi na najbolj banalne gibe in hkrati prispeva h komičnosti prizorov. Zvočno sliko gradi tudi skrbno izbrana glasbena podlaga. Poleg niza zimzelenih slovenskih popevk in ne najbolj posrečenega raperskega vložka glavnega igralca Boštjana Gorenca – Pižame, v dvorani zadoni tudi Knopflerjeva The Long Road, ki jo poslušamo v ozadju.

Poleg že omenjenega Boštjana Gorenca – Pižame igralski tandem dopolnjuje Vitomir Rožej. Slednji posodi glas šarmantnemu voditelju, ki ga v prvem delu tudi odigra, v drugem delu pa mu je zaupano upravljanje z njegovim glasom. Spretnim lutkarskim rokam uveljavljenega igralca in radijskega napovedovalca je namreč prepuščena lutka gigantskega ušesa, ki pooseblja Tristanov glas.

Igralca svoji vlogi odigrata korektno ter prepričljivo interpretirata včasih šibke dialoge.

Dialogi v predstavi ne odigrajo ključne vloge in puščajo prednost multimedijskosti. Težijo k humorju, ki je včasih zavit v spretno metaforiko, mestoma pa prehaja na področje intelektualno nezahtevnega ali celo plehkega.

Humorni elementi sicer temeljijo na prevajanju banalnih vsakodnevnih praks na področje zvočnega. Lepo ilustracijo predstavlja eden boljših prizorov v predstavi, v katerem Tristanov butler na gramofonskih ploščah z različnimi instrumenti namesto sestavin in začimb, bobnarskimi palčkami namesto kuhalnice in preciznega zvočnega okusa pripravi kosilo svojemu gospodarju.

Kljub korektni izvedbi in nekonvencionalnemu gledališkemu pristopu pa je v predstavi čutiti odsotnost konceptualne rdeče niti. Ostro fragmentirani prizori se tudi po sklepnem prizoru ne povežejo v smiseln dogajalni lok. Vsebinsko ostane predstava kljub dobrim izhodiščnim nastavkom in zanimivi tematiki izpeljana neprepričljivo.

Predstavo Tristan Vox: Prilika o izgubljenem glasu lahko navkljub vsebinskim kritikam etiketiramo s paketom pozitivnih pridevnikov, ki med drugim vključuje kakovost igre, humornost in svež gledališki pristop.

Tristanovo vlogo je v recenzentskem terminu prevzela Pina Sadar.