Pred dobrima dvema tednoma je v politični magazin »U sridu« hrvaške Nove tv prišla oblečena kot nuna. Mimika in gibi so ustrezali njeni vlogi, le njene ironične izjave so izstopale. Vprašanje, ki ga je tedaj namenila predstavniku hrvaške konzervativne politične opcije, sodi med antologijske izjave. Zanimalo jo je, ali njegovo preteklo ginekološko prakso in sedajšnje politično delo v HDZ-ju združuje dejstvo, da se pri obojem ukvarja s pizdarijami? Vedrana Rudan ni le pisateljica, je medijska oseba – komentatorica, kolumnistka, nastopačica.

Njen tretji in najnovejši roman, Črnci v Firencah, je v istem času objavljen na Hrvaškem, v Sloveniji, Makedoniji ter Srbiji in Črni Gori. Še en marketinški trik so pomislili nekateri. Pa kaj potem - je že večkrat rekla Vedrana Rudan – »Rada se produciram«. Popularizira svojo podobo, pojavlja se v časopisih, v televizijskih oddajah. Piše navidez trivializirane kolumne o banalnih temah. Kljub temu, da se v njenih tekstih komaj lahko prebijete skozi cel gozd raznih kurcev in pičk in nobena njena junakinja ne mara svojih otrok, je Rudanica z lahkoto nastopila na spletni strani za mlade mamice. Promovirala se je kot predstavnica umirjenega malomeščanskega življenja. Marketing, pač.

Vedrana Rudan je dosegla točno tisto, kar je hotela – pozornost publike in dobro prodajo. Kakšna pa je dejansko kot književnica? Večina ji očita ponovljanje že izrečenega, posplošeno profilizacijo likov in neizviren literarni izraz. V določeni meri je to tudi res. Z druge strani pa Vedrana Rudan enostavno nima visokih literarnih pretenzij. V prvi vrsti je angažirana pisateljica in novinarka, ki želi kritično govoriti o hrvaški realnosti na takšen način, da bodo ljudje dejansko slišali.

V prvem romanu, Uho, grlo, nož je definirala motive in stil, ki jih kot kanon vestno uporablja tudi v naslednjih delih. Tako kot v svojih kolumnah, v knjigi posnema »živi govor«. Piše tako, kot bi govorila, nagovarja bralca v drugi osebi ednine, se namenoma da zmotiti z različnimi asociacijami in navidez nepovezanimi temami. Uporablja jezik poln vulgarizmov in namernih pretiravanj. Pod banalnostjo njenih tem pa se pozornejšemu bralcu razkrije oster sarkazem in kritika hrvaške družbe.

Primer je lahko Tonka, glavna junakinja prvega romana. Je napol Srbkinja, ki šokira s sovražnim govorom proti svojim krvnim sorodnikom. Pod provokativnostjo njenih kletvic se kaže kritika ekstremno nacionalistične družbe, ki je ljudi razdelila na dehumanizirane tabore pravičnikov in sovražnikov.

Ušesu, grlu, nožu, sicer hvaljenemu zaradi neposrednosti in duhovitosti, je sledila Ljubezen na zadnji pogled. Njeno drugo delo je upravičeno okrcano zaradi neizvirnosti. Kljub novi temi nasilja nad ženskami je ta roman v bistvu le tematska in izrazna variacija prvenca.

V vseh spisih Vedrane Rudan, tako tudi v Črncih v Firencah, so v središču aktualne teme ameriške imperialistične politike, položaja Srbov na Hrvaškem in vprašljive vrednosti hrvaške vojne. Ponavlja se motiv treh ženskih generacij: none, matere in hčere, ki so - čeprav na prvi pogled trije različni svetovi - v bistvu iste. Vse so poskusile živeti po formuli mož plus otroci je enako sreča in pristale na realnih tleh izgubljenih iluzij in nezadovoljstva. Normirani so tudi nekateri detajli, kot so ženske, ki negujejo napol mrtve italijanske starčke ali pa prizorišča majhnih nefunkcionalnih stanovanj. Ogorčenost, sebičnost in nezmožnost empatije so glavne karakteristike glavnih likov.

Kljub naštetemu Črnci v Firencah prinašajo nove elemente v opus Vedrane Rudan. Struktura je tokrat razdeljena na poglavja, v katerih nastopajo različni liki. Gre za člane Reške družine, ki za namene ameriške marketinške raziskave vsak na svojo kaseto snemajo lastna intimna čustva, doživetja in razmišljanja. Briljanten detajl je, da se skrivnosti, ključne za razumevanje odnosov v družini, razkrijejo zaradi tržnih namenov! Lahko ga razumemo kot komentar časa, v katerem skozi potrošništvo definiramo celoten nabor človeških občutkov.

Govor različnih likov je izpeljan jezikovno prepričljivo. Vedrana Rudan pri upodobitvi očeta in sina prvič spregovori z moškim glasom. Slabost portretov je karakterizacija oseb. Vsi so upodobljeni popolnoma enako, so enakega svetovnega nazora, z enakim nabojem negativne energije in cinizma. Dogajanje spremljata tudi dva fetusa v trebuhu hčerke, ki se ne zaveda, da je zanosila. Fetusna komentatorja sta edina določena v kontrastnem odnosu. Oblikovana sta glede na opredelitev do globalno ponujenega zahodnega modela sveta. Eden je v vlogi proameriškega desničarskega radikalneža, drugi pa predstavlja liberalnega naivneža in borca za človeške pravice.

Inovacijski niz se nadaljuje pri koncu knjige, ko so vpeljani še metafikcijski elementi. Vsevedna fetusa se v zadnjem poglavju sprašujeta o svojem obstoju, ali je ta tako kot posnetki zares obstoječ? So mogoče vsi plod domišljije in nerealiziranih pisateljskih ambicij svojega strica? Ali pa so vsi skupaj izmišljena črka na papirju, ki ga podpisuje Vedrana Rudan?

Naj zaključim: tisti, ki so od Vedrane Rudan pričakovali čisti literarni užitek, so najverjetneje ostali nezadovoljeni. Kljub temu, da je njen zadnji roman njeno do sedaj najbolj zrelo in najkompleksnejše delo, mu še vedno lahko očitamo pomanjkljivosti. To so ponovljanje stila, motivov in karakterizacije likov tako znotraj posameznega dela, kakor tudi v primerjavi z ostalimi Rudaničinimi deli. Tisti, ki pa so pričkovali to, kar sama ponuja: aktualnost, ostrino in direktno družbeno kritiko, se niso mogli razočarati. Fair enough.

Pisalo, ki je vašim ušesom predstavljalo Vedrano Rudan, sem bila Iva Kosmos.